35. člen ZUS-1

Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena. Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 061

Posledica ugotovitve, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov nedopustna, ne more biti zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1.

Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi. V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.

Sklepa sta bila izdana v dveh samostojnih upravnih postopkih in temeljita na različnih pravnih podlagah. Ker po navedenem pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče tožnika na podlagi 31. člena ZUS-1 opozorilo na to pomanjkljivost in ga pozvalo na njeno odpravo. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni vložil samostojne tožbe. Posledično je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 zavrglo. Tožnik v pritožbi tudi ni zatrjeval, da izdano soglasje posega v njegove pravice ali pravne koristi. Tudi v tožbi podaja zgolj dejanske navedbe glede škode, ki jo na njegovem zemljišču povzroča meteorna voda, s čimer pa posega v pravice oziroma pravne koristi, ki bi izhajal prav iz izdanega soglasja, ni izkazal. S temi navedbami po oceni sodišča zatrjuje kvečjemu dejanski interes za izid postopka, kar pa ne zadostuje, da bi bil kot druga oseba iz drugega stavka prvega odstavka 229. člena ZUP upravičen do vložitve pritožbe.

Napačni pravni pouk stranki ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.3 Tako bi moral tožnik tudi v konkretnem primeru tožbo vložiti v 30 dneh (in ne šele v petih letih) od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan.

Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe). Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC).

V obravnavanem primeru je tožnik nasprotuje izpodbijanemu sklepu in smiselno predlaga njegovo odpravo, ter navaja, da zadeva, zaradi katere je izrečena kazen in globa še ni končana. Kolikor tožnik s tem izpodbija izvršilni naslov, sodišče pojasnjuje, da se s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo in da je na veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. To pa velja tudi za sodišče. V upravnem sporu glede davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi vse obvezne sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

S procesnim sklepom o prekinitvi postopka odločanja je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta v zadevi le začasno odložen. Niti konkretne okoliščine spora, v katerem je prišlo do prekinitve postopka, ne morejo voditi do tega, da bi bil takšen akt po vsebini opredeljen kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih posledic, ki takemu sklepu šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka učinkovito zavarovana v sodnem postopku.

Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno ali neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj. V kazenskem postopku je Okrajno sodišče v Novem mestu obtožbo zoper tožnika zavrnilo zaradi oškodovankinega umika predloga za kazenski pregon, pri čemer novega predloga za pregon ni več mogoče vložiti (tretji odstavek 57. člena Zakona o kazenskem postopku). Zato se tožnikov položaj ne bi mogel spremeniti (izboljšati), tudi če bi sodišče tožbi ugodilo in mu dodelilo brezplačno pravno pomoč.

Dopolnilno odločbo z dne 6. 6. 2019, s katero je odločeno, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva v višini 1.084,12 EUR, kakor je to ugotovljeno z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, z dne 10. 4. 2019, tožnik v bistvenem izpodbija zaradi kršitev, ki naj bi jih organ zagrešil v zvezi z vodenjem postopka obnove: navaja, da ima na zapisnik veterinarske inšpekcije, na katerega se je organ skliceval kot razlog za obnovo po 1. točki 260. člena ZUP, postopkovne in vsebinske pripombe, ne strinja se z vsebino očitanih kršitev, navaja, da na njegovem kmetijskem gospodarstvu ni prišlo do ponavljajočih kršitev ter da zapisnik ni bil izdan pravemu nosilcu kmetijskega gospodarstva, meni pa tudi, da je bil rok za uvedbo obnove postopka iz ZKme-1 prekoračen. Vendar so vsi navedeni ugovori za predmetni upravni spor nerelevantni; tožnik bi jih mogel uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo z dne 10. 4. 2019, izdano v obnovljenem postopku. Zoper izpodbijano odločbo z dne 6. 6. 2019 pa bi tožnik mogel uveljavljati le ugovore, ki bi se nanašali izrecno le na to odločbo in postopek za njeno izdajo, torej na kršitve, povezane z uporabo določbe 220. člena ZUP v zvezi z odločbo z dne

V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi, niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage. Tožnik ni vložil posebnih tožb zoper odločbi o vrnitvi in nastanitvi, zato je tožbo v tem delu zavrglo.

Omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. Ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil že v postopku vračanja po ZTuj-2, temveč mora temeljiti na tožnikovih individualnih okoliščinah ter njegovem ravnanju pred vložitvijo prošnje in ob njej. Ugotovitev objektivnega kriterija za omenjeno utemeljeno domnevo sam po sebi še ni dovolj za individualno oceno nujnosti ukrepa pridržanja na CT po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki je po vsebini enak odvzemu svobode.

Kadar odločbo izda po skrajšanem postopku, mora organ v obrazložitvi odločbe navesti, na določbo katere točke prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka ter obrazložiti, kako je določbo uporabil. Podlago za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti bi moral organ v izpodbijanih odločbah obrazložiti v smislu uporabe določbe 126. člena ZUP.

V delu, v katerem se tožba nanaša na tožnike A.A., B.B. in C.C., zakonski pogoj iz 35. člena ZUS-1, da je za odločanje pristojno isto sodišče (to je Upravno sodišče v Ljubljani, pri katerem je bila tožba vložena), ni izpolnjen. Za odločanje o njihovi tožbi sta glede na njihovo stalno prebivališče pristojna zunanja oddelka sodišča v Novi Gorici in v Celju. Ker navedeni tožniki pomanjkljivosti, na katero so bili opozorjeni s pozivom, niso odpravili, je sodišče v skladu z opozorilom tožbo v delu, ki se nanaša na te tožnike, na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo kot nesposobno za obravnavanje. Po določbah 3. člena ZUOPŽ se ukrepi za odpravo posledic žleda nanašajo med drugim na odpravo posledic škode v gospodarstvu. Pojem gospodarstvo v ZUOPŽ ni posebej opredeljen. Opredelitve tega pojma tudi ni najti v določbah ZOPNN, na uporabo katerega sicer napotuje ZUOPŽ. Po vsebini pa med gospodarske dejavnosti nedvomno sodi tudi kmetijstvo. Zato imata tožnika prav, da je za gospodarstvo po ZUOPŽ treba šteti tudi kmetijsko dejavnost in da je zato tudi kmeta treba šteti za fizično osebo, ki opravlja dejavnost. Zakaj je toženka v konkretnem primeru oba tožnika štela zgolj za

V upravnem sporu se zakonitost izpodbijanega upravnega akta presoja v mejah tožbenega predloga; v mejah tožbenega zahtevka (glede pravic oziroma obveznosti oziroma pravnih koristi) pa sodišče v upravnem sporu odloča v sporu polne jurisdikcije (65. in 66. člen ZUS-1) in če odloča o adhezijskem zahtevku (67. člen ZUS-1). Zato glede na naravo odločanja v tem upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta določb ZPP o dopolnilni sodbi (325. do 327. člen) ni mogoče primerno uporabiti v tem upravnem sporu. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je torej nedovoljen, ne pa nepravočasen, kot navaja upravno sodišče, vendar napačen razlog za zavrženje predloga za izdajo dopolnilne sodbe na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Tožnica v postavljenem roku pomanjkljivosti ni odpravila in ni vložila samostojne vloge s tožbo, zato ji sodišče ni moglo poslati plačilnega naloga za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji. Ker je plačilo sodne takse za tožbo oziroma za postopek predpostavka za vodenje postopka, saj se v primeru neplačane sodne takse šteje, da je vloga umaknjena, pomeni, da zadeve v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati.

Če stranka s tožbo izpodbija več upravnih aktov, sodišče pa presodi, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov, mora tožnika opozoriti na to pomanjkljivost in ga pozvati, da pomanjkljivost odpravi. Če se tožnik odloči za samostojno tožbo, sodišče prve stopnje za to tožbo naloži plačilo sodne takse. V nasprotnem primeru sodišče prve stopnje tako tožbo, katere pomanjkljivosti tožnik tudi po posebnem pozivu sodišča ni odpravil, kot nepopolno zavrže.

Dolžnost tožnika za uskladitev dejanske rabe GERK-a, glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, določa (tudi) četrti odstavek 12. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2009, tako da je dolžan nosilec kmetijskega gospodarstva neusklajene podatke urediti na pristojni upravni enoti vsaj en dan pred elektronskim izpolnjevanjem zbirne vloge.

Ne glede na to, da gre v obravnavanem primeru za postopke v zvezi z nezakonito postavljeno ograjo, ni mogoče z eno tožbo izpodbijati aktov, ki so bili v zvezi s tem izdani. Akta sta namreč izdala različna organa prve stopnje, akta pa se opirata tudi na različni pravni podlagi.

Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen ZTuj-2. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je večji del bremena dokazovanja identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ). Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sicer ob vrnitvi