VSRS Sklep I Up 45/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot nedovoljeno zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi A.A. zoper sklep Veterinarske uprave RS, Območni urad N.m. z dne 27. 6. 2004, navedeni sklep odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. S prvostopenjskim upravnim aktom je inšpekcijski organ odločil, da se ustavi postopek zaradi domnevno neregistrirane in zato nezakonite reje divjadi na gozdnih in travniških parcelah št. ... k.o. ..., vse v lasti A.A. ter da se prijavitelj A.A. kaznuje zaradi lažne prijave z denarno kaznijo 100.000,00 SIT.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke.

3Zoper izpodbijani sklep tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 75. člen Zakon o upravnem sporu – ZUS-1. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo obravnavati po vsebini. Sodišče prve stopnje je izdalo neobrazloženo sodbo, ko se ni opredelilo do utemeljenosti tožbe, zaradi česar je zagrešilo nepravilnost po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, saj je tožeča stranka z njo izpodbijala upravni akt, ki očitno ne posega v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo na podlagi določb 104. in 105. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke, s katero je ta odpravila prvostopenjski upravni akt in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje. V takšnem primeru se po določbi prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz odločbe nastale. Enako velja po določbi prvega odstavka 259. člena ZUP tudi za sklepe, izdane v upravnem postopku. Ker je prvostopenjski upravni sklep prenehal pravno učinkovati, pravne posledice, ki so iz njega že nastale, pa so bile odpravljene, to pomeni, da se je vzpostavilo takšno pravno stanje, kot je bilo pred izdajo odpravljenega sklepa. Zato se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne izkazuje potrebnega pravnega interesa kot procesne predpostavke za vodenje tega upravnega spora.

7Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na vsebinsko odločanje o zadevi, ne morejo v ničemer spremeniti vsebine izpodbijane odločitve, dokler o zadevi sami ne bo dokončno odločeno, zato se po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno do njih ni opredelilo, tako da ni prišlo do zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz istega razloga pa se tudi Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino tožbe.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.