104. člen ZUS-1

Glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZUS sodišče ne raziskuje oziroma preizkuša dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, po uradni dolžnosti oziroma v celoti, temveč zgolj v takšnem obsegu, kot ga v tožbi določi tožeča stranka sama, s konkretnimi navedbami oziroma trditvami o napakah ali pomanjkljivostih tega dejanskega stanja. Sodišče meni, da mu določba 87. člena ZUS-1 ne daje podlage, da bi v ponovljenem postopku upoštevalo novote, ki se nanašajo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku (in ne na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu), s tem pa v obravnavani zadevi tudi ne podlage, da bi v okviru teh navedb raziskovalo oziroma preizkušalo to dejansko stanje.

Tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo drugostopenjskega upravnega organa, s katerim je ta odpravil prvostopenjski upravni akt in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek.

Sklep o zavrnitvi doktorske disertacije predstavlja del postopka ocenjevanja, kar je opravilo strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni stvari, saj sprejetje doktorske disertacije oziroma negativna ocena doktorske disertacije ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Zoper oceno senata, kot opravilo strokovne narave, tudi ni zagotovljeno sodno varstvo po določbi 71. člena ZViS, saj je po tej določbi zagotovljeno sodno varstvo le v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta.

Sodišče je tožnikovo pritožbo, ki jo je vložil 19. 1. 2007, ko je že veljal ZUS-1, obravnavalo kot revizijo in jo zavrglo, ker tožnik zanjo nima postulacijske sposobnosti.

Ker je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 28.2.2005, je tožba, poslana po pošti priporočeno dne 30.6.2006, prepozna.

Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. Tožba, vložena po poteku tega roka, je prepozna in jo sodišče zavrže.

Z izpodbijanim enotnim dovoljenjem za gradnjo ni bilo odločeno le o legalizaciji objekta, temveč je bilo poseženo tudi v položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj je bilo določeno funkcionalno zemljišče in to za vso preostalo površino parcele, za katero je sicer vložena zahteva za denacionalizacijo. Postopek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo bi se moral zato prekiniti, do odločitve o zahtevku za denacionalizacijo, pri čemer bi se v okviru denacionalizacijskega postopka v skladu s prakso tožene stranke določil obseg zemljišča, ki se vrača v naravi, in bi se o tem vračanju odločilo, šele nato pa bi se lahko na preostalem zemljišču določilo funkcionalno zemljišče.

Sama bolezen (tudi če je stranka bila odsotna z dela in je to tudi potrjeno s potrdilom zdravnika) brez navedbe, za kakšno bolezen gre, še ne predstavlja opravičenega razloga za zamudo, če seveda ni imela za posledico nesposobnosti stranke poskrbeti za sestavo in oddajo vloge.

Lokacijsko dovoljenje se izda v skladu s pogoji, ki jih določa PUP; če upravni organ razlaga določbe PUP v nasprotju z obvezno razlago PUP, je podan razlog za odpravo njegove odločbe.

V obravnavanem primeru z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani končni zapis nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP in tudi ne drugega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pa tudi v drugem postopku pred drugim sodiščem ne.

Tožeča stranka je pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila po uveljavitvi novega ZUS-1, zato jo je bilo treba v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnavati po novem ZUS-1. Prvostopenjsko sodišče je tožečo stranko pozvalo, da se izjavi, ali naj se njegova pritožba obravnava kot revizija ali vztraja pri pritožbi, in jo opozorilo na določbe ZUS-1, ki urejajo pritožbo. Ker tožeča stranka po prejemu navedenega dopisa ni spremenila in dopolnila svoje pritožbe in ni navedla, da jo vlaga kot revizijo, je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ob uporabi 73. člena v zvezi s 104. in 107. členom ZUS-1 vloženo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Tožeča stranka je pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila po uveljavitvi novega ZUS-1, zato jo je bilo treba v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnavati po novem ZUS-1. Prvostopenjsko sodišče je tožečo stranko pozvalo, da se izjavi, ali naj se njegova pritožba obravnava kot revizija ali vztraja pri pritožbi, in jo opozorilo na določbe ZUS-1, ki urejajo pritožbo. Ker tožeča stranka po prejemu navedenega dopisa ni spremenila in dopolnila svoje pritožbe in ni navedla, da jo vlaga kot revizijo, je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom, ob uporabi 73. člena v zvezi s 104. in 107. členom ZUS-1, vloženo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dovoljena, razen ob pogojih iz 73. člena ZUS-1 oziroma če je predvidena s posebnim zakonom.

Ker je bila tožba vložena po poteku 30-dnevnega roka, jo je prvostopno sodišče pravilno zavrglo.

Če je upravni postopek končan, sklep o prekinitvi tega postopka ni imel več pravnega učinka. Tudi če bi bil izpodbijani sklep o prekinitvi postopka nezakonit, se pravni položaj stranke v nobenem primeru ne bi izboljšal.

V upravnem sporu lahko tožbo vloži le oseba (fizična, pravna ali skupina), ki misli, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna pravna korist z upravnim aktom kršena. Če je davčna odločba izdana pravni osebi, njeni družbeniki niso upravičeni tožniki, ker njihovo pravno nasledstvo po družbi ni ugotovljeno.

Tožena stranka je sklenila, da se v upravnem postopku odločanja o izdaji dovoljenja za pripojitev tožeči stranki ne prizna lastnost stranke niti lastnost stranske udeleženke in s tem pravica do sodelovanja v postopku. Ker je bil postopek pripojitve končan in ustrezne pravne posledice vpisane v sodni register, tožeča stranka nima več pravnega interesa za odločitev o tožbi, saj morebitna odprava izpodbijane odločbe ne bi izboljšala njenega pravnega položaja.

Iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka izdala dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave v zavarovalni delniški družbi drugi osebi, kar pomeni, da je bil razpis za člana uprave uspešno zaključen. Torej tožeča stranka, tudi če bi pridobila dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave, ne bi izboljšala svojega pravnega položaja. Pri izdaji dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalne delniške družbe in pri imenovanju člana uprave zavarovalne delniške družbe gre za dva ločena (čeprav vsebinsko povezana) postopka. O izdaji dovoljenja namreč odloča Agencija za zavarovalni nadzor, o imenovanju člana uprave pa nadzorni svet zavarovalne delniške družbe.

ZAzil ne določa subjektov in tudi ne dejanj preganjanja, zato se glede tega pojma uporablja kot razlagalni pripomoček Direktiva Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ne gre za preganjanje v smislu ZAzil, če so prosilca za azil v izvorni državi preganjali "nedržavni" subjekti, če so mu organi nacionalne oblasti oz. mednarodne sile bile sposobne ali so mu celo zagotovile ustrezno zaščito zoper preganjalca.

Pogoji za razrešitev notarja z razlago, ker ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje notariata, niso izpolnjeni, če tega ni ugotovila Notarska zbornica ali ministrstvo, pristojno za pravosodje, na podlagi pregleda notarjevega poslovanja.