VSM sodba I Cp 825/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem S.C. ne spada ½ počitniške hiše, stoječe na parc. št. 207/2 vl. št. ... k.o. M. Posledično je zavrnilo tudi tožničin zahtevek, da ji je dolžan toženec v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (vse prvi odstavek izreka). Tožnici pa je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.013,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnica. Graja nepravilnost prvostopnega stališča, da je tožnica upravičena le do obligacijskopravnega zahtevka, ter posledično neutemeljeno zavrnitev postavljenega stvarnopravnega zahtevka. Sklicuje se na 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, v skladu s katerim je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja njune zakonske zveze, njuno skupno premoženje, enako pa velja tudi za zunajzakonska partnerja. Zato je po prepričanju pritožnice tudi stanovanjska počitniška hiša, stoječa na parc. št. 207/2 vl. št. ... k.o. M, skupno premoženje tožnice in zapustnika, pridobljeno s skupnim delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Tožnici tako ne more pripadati le obligacijskopravni zahtevek na skupni nepremičnini, saj se v skladu s 55. členom ZZZDR pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, v zemljiško knjigo vpišejo na ime obeh zakoncev po nedoločenih deležih. Sodišče prve stopnje naj bi tako v izpodbijani sodbi napačno uporabilo zakonske določbe, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Tožnica še izpostavlja, da je postavljen ugotovitveni zahtevek povsem upravičen tudi zato, ker je bila na pravdo napotena v zapuščinskem postopku na zgolj ugotovitev, da je polovica počitniške hiše njena last in ne spada v zapuščino po pokojnem S.C.. Obligacijski zahtevek tako po prepričanju tožnice sploh ni mogoč, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tej smeri zgrešena. Poleg tega poudarja, da gre za počitniško montažno hišo, ki ne more biti neločljivo povezana z zemljiščem, zato določb Zakona o lastninskopravnih razmerjih - ZTLR o gradnji na tujem zemljišču sploh ni mogoče uporabiti. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za odločitev v zadevi pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, nanj pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnica postavila tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem S.C. ne spada ½ počitniške hiše, stoječe na parc. št. 207/2 vl. št. ... k.o. M. Res je sicer, da je bila tožnica na vložitev take tožbe napotena s sklepom zapuščinskega sodišča opr. št. ... z dne 22.12.2006, saj je že v zapuščinskem postopku po pokojnem S.C. tožnica zahtevala izločitev ½ vikenda, stoječega na parc. št. 207/2 k.o. M (list. št. 22 in 49 priloženega spisa), ker naj bi bil pridobljen z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti s pokojnim, z zahtevano izločitvijo pa se oporočni dedič (sedaj toženec) ni strinjal. Po vložitvi tožbenega zahtevka take vsebine je v obravnavani zadevi pooblaščenec tožnice na glavni obravnavi z dne 6.1.2009 na vprašanje sodišča celo izrecno pojasnil, da „tožnica uveljavlja zgolj ½ počitniške hiše, ne uveljavlja pa ničesar v zvezi z zemljiščem parc. št. 207/2, vl. št. ... k.o. M“.

V skladu z 18. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami, vse druge stvari pa so premičnine. Tudi 1. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) opredeljuje zemljiško parcelo kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami. Eno izmed temeljnih načel stvarnega prava, načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ), določa, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Sestavina (torej vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari – prvi odstavek 16. člena SPZ) pa ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari (drugi odstavek 16. člena SPZ). Opisana materialnopravna podlaga utemeljuje pravilnost prvostopnega zaključka o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice. Tožnica je namreč od sodišča prve stopnje terjala ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem S.C. ne spada ½ počitniške hiše, stoječe na parc. št. 207/2 vl. št. ... k.o. M, pri čemer je izrecno navajala, da ne uveljavlja ničesar v zvezi z zemljiščem, na katerem ta hiša stoji. Tožnica torej ni oporekala temu, da v zapuščino po pokojnem spada tudi parc. št. 207/2 vl. št. ... k.o. M, iz nje pa je hotela izločiti polovico na navedeni parcelni številki stoječega objekta. Slednje pa nasprotuje že izpostavljenim temeljnim načelom stvarnega prava in je v nasprotju z navedenimi zakonskimi določili. Če je namreč na nepremičnini zgrajen gradbeni objekt njegova sestavina, ne more biti samostojen predmet pravnega prometa (razen izjemoma, npr. stavbna pravica iz 256. člena SPZ). Zato ga tudi ni mogoče izločiti iz zapuščine, v katero nesporno spada zemljišče, na katerem ta gradbeni objekt stoji.

Sodišče prve stopnje je po obrazloženem povsem utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Takega drugostopnega zaključka ne more omajati niti v pritožbi izpostavljeno, da je bila tožnica na obravnavano pravdo napotena iz zapuščinskega postopka. Kljub napotitvi na pravdo s strani zapuščinskega sodišča bi morala namreč tožnica postaviti sklepčno tožbo, torej takšno, pri kateri bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnica pa je nasprotno postavila tožbeni zahtevek, ki je od sodišča terjal izrek pravne posledice v nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava ter že izpostavljenimi zakonskimi določbami, zato mu sodišče prve stopnje ni moglo slediti. Tožnica je bila sicer na vložitev take pravde napotena v zapuščinskem postopku, vendar pa stranka ni vezana na sklep zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo v tem smislu, da ne bi mogla sprožiti pravde na drugi podlagi, kot je navedena v sklepu. V sodni praksi se pogosto zgodi, da zapuščinsko sodišče napoti na pravdo s sklepom, ki vsebuje neustrezno oblikovan tožbeni zahtevek. Take pomanjkljivosti je mogoče odpraviti pri sestavljanju tožbe. Ni treba, da je tožbeni zahtevek identičen z izrekom sklepa zapuščinskega sodišča, s katerim stranke napotuje na pravdo zaradi spora o dejstvih, od katerih je odvisna njihova pravica. Zadostuje, da so ta sporna dejstva obsežena s tožbenim zahtevkom, da se lahko o njih sodi.

Sicer pa ni mogoče spregledati, da je tožnica že v zapuščinskem postopku zahtevala, da se iz zapuščine izloči le ½ vikenda (in ne ½ oz. morebiti ustrezno manjši delež celotne parc. št. 207/2 k.o. M). Kot že obrazloženo je bila na tožnici dolžnost oblikovati sklepčno tožbo, pri kateri izrek zahtevane pravne posledice izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Na nejasno (in materialnopravno nepravilno) formulacijo tožbe je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico na glavni obravnavi z dne 6.1.2009 z vprašanjem, kaj pravzaprav uveljavlja, tudi implicitno opozorilo, pa tožnica svoje tožbe ni popravila tako, da bi v njej postavljen tožbeni zahtevek prilagodila materialnopravnim pravilom stvarnega prava. Še več, celo izrecno je vztrajala pri izreku že opisane pravne posledice, ki je temeljna načela stvarnega prava ne dopuščajo. Zato sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku ni moglo slediti.

Posledično je neutemeljena tudi tožničina pritožbena graja napačne uporabe zakonskih določb, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Res je sicer, da premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (oz. zunajzakonske skupnosti – prvi odstavek 12. člena ZZZDR), zapade pod režim skupnega premoženja, vendar pa je glede na že opisano formulacijo tožbe, kot jo je postavila tožnica (zahteva po izločitvi iz zapuščine zgolj solastniškega deleža

sestavine

nepremičnine in ne celotne nepremičnine oz. solastniškega deleža le-te) povsem pravilno prvostopno stališče, da bi lahko tožnica v taki situaciji (ko hkrati ne zatrjuje tudi solastninske pravice na samem zemljišču) uveljavljala le obligacijskopravni zahtevek oz. terjatev do zapuščine. Glede na formulacijo tožbenega zahtevka pa so za odločitev nepomembni nadaljnji prvostopni razlogi v zvezi z gradnjo na tujem zemljišču po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. V pritožbi prvič izpostavljena zatrjevanja, da naj bi bila sporna počitniška hiša montažne izvedbe in tako ne more biti neločljivo povezana z zemljiščem, pa se pokažejo kot nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena istega zakona).

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.