55. člen ZZZDR-UPB1

Predlog se zavrne.

Za predkupnega upravičenca se uporabljajo določila 347. člena ZFPPIPP. Če le-ta svojo pravico uveljavi, mora kupnino poravnati, saj je šele z izjavo o uveljavljanju predkupne pravice, sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine v roku iz pogodbe predkupna pravica pravilno uveljavljena. Sodišče sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem izda le v primeru, da je vse navedeno izpolnjeno, torej da je tudi plačana kupnina, torej tudi upravitelj izdajo soglasja predlaga šele, ko je vse izpolnjeno (vključno s plačilom kupnine). Določila tretjega odstavka 341. člena ZFPPIPP se za predkupnega upravičenca ne uporabljajo, saj je predpostavka za veljavnost sklenjene pogodbe tudi plačilo kupnine, s čimer se šele izkaže, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavljena. Ravno iz teh razlogov pa predkupni upravičenec tudi ne more odkloniti plačila kupnine, dokler sklep sodišča o soglasju k prodajni pogodbi ne postane pravnomočen. Ob izdaji soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe je treba preveriti, ali je prodaja potekala zakonito, kar pomeni, da mora sodišče v skladu s sedmim odstavkom 341. člena ZFPPIPP preveriti tudi, ali so bila pravilno upoštevana določila

Originarno pridobljena lastninska pravica zakonca ima prednost pred poplačilno pravico upnika, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Ugotovitev, da je nepremičnina v skupni lasti izvršilnega dolžnika in njegovega zakonca, zato upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo. Kasneje sklenjena sodna poravnava in vknjižena solastninska pravica zakonca na nepremičnini na te pravice ne sme (ne more) vplivati.

Kljub temu, da ZNPosr predvideva sklenitev pisne pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, velja tudi ustna pogodba, saj zakon pomanjkanje pisnosti ne sankcionira. Pisna oblika pogodbe kot tudi v njej določene ostale obvezne sestavine so predpisane le v interesu pogodbenih strank. Prva tožena stranka je pogodbo o posredovanju sklenila z vednostjo in odobritvijo zakonca. Zato za obveznost plačila provizije po pogodbi o posredovanju kot obveznost, nastalo s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno oba zakonca tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem.

Predmetna nepremičnina je v zemljiško knjigo vpisana kot skupno premoženje, zato zadošča, da je tožnica (upnica) navajala le, da predlaga določitev deleža (dolžnika) na skupnem premoženju s sklicevanjem na zakonsko domnevo.

Ker pritožbene izjave ni mogoče razumeti na način, da je tožnica omejila pritožbo na izpodbijanje odločitve o višini deleža na skupnem premoženju, manjšem od zakonske domneve polovičnega deleža, je bilo pritožbeno sodišče dolžno preveriti pravilnost materialnopravnih stališč, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje o zavrnjenem delu zahtevka v celoti. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju, ker upniki niso postavili ustreznega zahtevka. Dokler ni dovoljena izvršba zoper tožnico, predmet izvršbe ne more biti nepremičnina, ki sodi v skupno premoženje izvršilnega dolžnika in tožnice, deleži na njem pa niso določeni, četudi teče izvršba za uveljavitev terjatve iz naslova obveznosti, ki jih en zakonec prevzame za tekoče potrebe družine, oziroma iz naslova obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem.

Pri skupnem premoženju gre za originarno pridobitev lastninske pravice. Izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki je potrebna za vpis lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, je zato nepotrebna.

Druge ugotovljene okoliščine (prevladujoča skrb za družino, izključna skrb za otroka s posebnimi potrebami ter stalni redni dohodki tretje toženke ves čas trajanja skupnosti na eni strani, na drugi strani pa izjemni časovno omejeni dohodki partnerja, nato pa izostanek vsakršnega prispevka k ohranitvi skupnega premoženja in preživljanju družine) v obravnavanem primeru dopuščajo oceno, da je bil prispevek tretje toženke k ugotovljenemu skupnemu premoženju 2/5, prispevek njenega pokojnega partnerja pa 3/5.

Institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se razlikuje od instituta solastnine. Medtem ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju. Ugotovitev o nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki je v skupni lasti izvršilnega dolžnika in tožnice, upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo. Taka ugotovitev pomeni, da sme izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve poseči na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca.

Ker je nepremično premoženje v zemljiški knjigi vpisano izključno na ime zapustnika, je pravica vdove, da ji polovica nepremičnin pripada iz naslova skupnega premoženja, manj verjetna.

Zaznamba spora je vezana na samo vsebino predloga za delitev skupnega premoženja in je lahko utemeljena le v zvezi s konkretno postavljenim predlogom, torej bi ta moral, v konkretni zadevi, ko gre za delitev skupnega premoženja, glasiti na pridobitev izključne lastninske pravice na skupni (55. člen ZZZDR) nepremičnini, ali v deležu, ki presega delež zakonske domneve iz 59. člena ZZZDR na skupni nepremičnini. Svoj uspeh namreč vidi v povsem zmotni razlagi določb ZNP o obveznih sestavinah predloga po 21. členu ZNP in vprašanju njegove sklepčnosti.

Pravica zapustnikove vdove, da ena polovica nepremičnin, ki so po stanju zemljiške knjige zapustnikova last, ne spada v zapuščino, je manj verjetna, zato je tožbo dolžna vložiti ona.

Tožnica je od sodišča prve stopnje terjala ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem S.C. ne spada ½ počitniške hiše, stoječe na parc. št. 207/2 vl. št. ... k.o. M, pri čemer je izrecno navajala, da ne uveljavlja ničesar v zvezi z zemljiščem, na katerem ta hiša stoji. Slednje pa nasprotuje temeljnim načelom stvarnega prava. Če je namreč na nepremičnini zgrajen gradbeni objekt njegova sestavina, ne more biti samostojen predmet pravnega prometa (razen izjemoma, npr. stavbna pravica iz 256. člena SPZ). Zato ga tudi ni mogoče izločiti iz zapuščine, v katero nesporno spada zemljišče, na katerem ta gradbeni objekt stoji.

Pravica zapustnikove vdove, da 1/2 nepremičnin, ki so po stanju zemljiške knjige zapustnikova last, ne spada v zapuščino, je manj verjetna, zato je tožbo dolžna vložiti ona.

Ob ugotovitvi, da je stranka darilne pogodbe le tožnik in ne tudi toženka, da je predmet darila le 1/2 solastninski delež tožnika in ne tudi solastninski delež toženke na nepremičninah, da je v pogodbi navedeno, kaj vse predstavlja ta solastninski delež v naravi, je pravilna odločitev, da je tožnik soglašal, da se njegovo delo in vlaganja po sklenitvi darilne pogodbe z bivšo ženo niso odrazila v več kot 1/2 deležu na skupnem premoženju, da je bila torej delitev, s katero je pridobil 1/2 solastninski delež, ustrezna in je s tem premoženjem tudi razpolagal. Tako je pravilna odločitev, da je tožnik v darilni pogodbi, ki jo je sklenil s hčerkama, razpolagal s svojim posebnim in ne s skupnim premoženjem.

Ob dejanski ugotovitvi sodišč, da sta si oba zakonca prizadevala za skupno preživljanje sebe in otrok in da sta si oba prizadevala za gradnjo hiše ter nobenemu ni mogoče očitati, da bi v obdobju gradnje zanemarjal bodisi gradnjo, bodisi družino, je njun prispevek uravnotežen. Na podlagi ugotovljenih dejstev o veliko večjem finančnem prispevku toženca, ki je tudi z delom sodeloval pri gradnji, ni razlogov, da bi bil tožničin delež na hiši večji. Zato je zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju zakoncev v obravnavanem primeru ustrezna. Zakonodajalec je omogočil, da se jo ovrže le v tistih primerih, ko dejansko gradi le eden od zakoncev ali ko gre za očitno nesorazmerje pri denarnih vložkih ali pri delu.

Zakonec, ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca, vpiše vanjo, ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno.

Zakonec, ki ni poskrbel za vpis svoje pravice iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini in je zato ta vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca- dolžnika v izvršbi na nepremičnino - ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, če je upnik ravnal pošteno.

Sodišče prve stopnje je zakonsko domnevo o enakosti deležev zakoncev le povzelo, kljub temu, da je tožnik že med postopkom zatrjeval, da je imel pokojni oče vsaj dve tretjini višjo pokojnino kot toženka in bi bil zato lahko njegov prispevek bistveno višji.

Primeri dispozitivnega enotnega sosporništva v določenih primerih namreč predstavljajo izjemo od načela, da pravnomočna odločba deluje samo na tiste, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, sodelovali kot stranka. V takih primerih subjektivne razširitve učinkov pravnomočnosti, deluje pravnomočna odločba neposredno na vse udeležence materialnopravnega razmerja.