VSRS Sodba I Up 106/2009

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) prvostopenjskega sodišča se spremeni tako, da se tožba zavrne.

1Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 7. 2008, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/07) po izvedenem rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter odredila v skladu s četrtim odstavkom 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Po presoji sodišča prve stopnje dejansko stanje še ni bilo popolnoma ugotovljeno, tožena stranka tudi ni v zadostni meri upoštevala napotkov sodišča prve stopnje in Vrhovnega sodišča in ni sledila četrtemu odstavku 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku mora tožena stranka pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi in preveriti na podlagi tožnikovih zaznavanj dogodkov v izvorni državi, ali gre za preganjanje zaradi pripadnosti določeni skupini, preveriti tožbene trditve o morebitnem premoženjskem čarovništvu in ugotoviti, kako se to manifestira v okolici oziroma kako to ljudje zaznavajo in potem to primerjati z dogodki in občutki, ki jih je navedel tožnik. Na podlagi podatkov v izvorni državi se mora tožena stranka tudi opredeliti do zatrjevanih oblik čarovništva v Kamerunu, zato mora pridobiti podatke, na katere je tožnik že opozoril v tožbi in tudi druge podatke, ki bi lahko osvetlili ozadje tega pojava. Pri tem je treba upoštevati, da je mogoče, da tožnik zaradi prevajanja ni razumel oziroma doumel posameznega postavljenega vprašanja oziroma tega ni razumel tako, kot je to pričakovala uradna oseba. Pri tehniki zasliševanja mora zato upoštevati njegovo nizko stopnjo izobrazbe in da prihaja iz povsem drugega kulturnega okolja, kjer morebiti posamezne okoliščine ali dejstva pomenijo nekaj drugega kot v tukajšnjem okolju. Tožena stranka ni prepričljivo ovrgla tožnikovih zatrjevanj, da ga preganjajo strici, še posebno, ker se ni oprla na okoliščino oziroma tradicijo, ki je uveljavljena v Kamerunu. Tako je še vedno nejasno, ali okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, kažejo na preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, zato je dejansko stanje še vedno nepopolno ugotovljeno. V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora tožena stranka dati tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih v zvezi z okoliščinami in podatki o izvorni državi glede mistike, čarovništva, tradicije glede dedovanja, ki jih bo tožena stranka zbrala, in nato odgovoriti na vprašanje, kakšne narave je preganjanje, ki ga tožnik zatrjuje in ali je upravičen do mednarodne zaščite ali ne.

3Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in odpravi izpodbijana sodba, tožba tožeče stranke pa zavrne. V pritožbi navaja, da je tožniku z različno postavljenimi vprašanji in podvprašanji omogočila, da bi podal svoje razloge, zakaj je zapustil izvorno državo oziroma, zakaj prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, tožniku je bilo na začetku osebnega razgovora pojasnjeno, da v primeru, če vprašanja tožene stranke ne bo razumel oziroma mu ne bodo jasna, naj to pove, da bodo nejasnosti takoj odpravljene. Njegova pooblaščenka je nasprotovala ponavljanju istih vprašanj. Tožnik je bil seznanjen s kontradiktornimi izjavami, ki so ključnega pomena za odločanje v tem primeru. Gre za mladoletnika, ki bo v oktobru 2008 dopolnil 18 let, zaradi česar se od njega upravičeno pričakuje, da bo njegova izjava konsistentna. Na podlagi spisovne dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navajal, da česarkoli ne bi razumel. V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik tudi ni navedel, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Na podlagi vseh navedb, ki jih je podal toženi stranki, je tožena stranka z vso gotovostjo lahko v svoji odločbi ocenila, da gre v tem primeru le za premoženjski spor med tožnikom in njegovimi strici zaradi dedovanja. Tožnik pri tem ni navedel, da bi bil kakorkoli preganjan v smislu 26. člena ZMZ.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se preganjanje s strani stricev v primeru dedovanja navezuje na čarovništvo, ki se v Kamerunu pogosto pojavlja prav pri dedovanju. Tožena stranka ni pridobila informacij v zvezi z dedovanjem in premoženjskim čarovništvom. Potek dedovanja je treba presojati v kontekstu kamerunškega okolja, prepričanj, tradicije in običajev. Iz poročil mednarodnih organizacij izhaja, da po tradiciji ponavadi deduje družina po moževi strani, ne pa njegova žena ali otroci, ter da, čeprav Zakon o dedovanju določa enakopravnost med moškimi in ženskami, to v praksi ni spoštovano.

5Pritožba je utemeljena.

6Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-2963/08-17 z dne 5. 3. 2009, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 506/2008 z dne 29. 10. 2008 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Ustavno sodišče se v svoji odločbi sklicuje na 34. člen ZMZ in poudarja, da se razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi, nanašajo predvsem na zavrnitev priznanja statusa subsidiarne zaščite. Po oceni Ustavnega sodišča je tožnik razloge za priznanje subsidiarne zaščite zatrjeval, na njegove tožbene ugovore pa glede tega ni bilo odgovorjeno.

7Po drugem odstavku 2. člena ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljeni razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Po 34. členu ZMZ pristojni organ ugotavlja pogoj za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku sledila napotkom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi, št. I Up 102/2008 z dne 20. 3. 2008, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, št. U 70/2008-12 z dne 6. 2. 2008, in je tožnika glede spornih vprašanj na podlagi njegove prošnje za mednarodno zaščito zaslišala v rednem postopku. V nasprotju s presojo sodišča prve stopnje je bilo po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje na podlagi navedb samega tožnika v obravnavani zadevi popolno ugotovljeno. Na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

9Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da tožnikovo zaslišanje ni bilo prilagojeno mladoletnemu tožniku. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil tožnik zaslišan v rednem postopku ob navzočnosti zakonitega zastopnika, pooblaščenca in sodno zapriseženega prevajalca za francoski jezik. Tožniku je bil kot mladoletniku brez spremstva v skladu s 16. členom ZMZ v upravnem postopku postavljen zakoniti zastopnik. Izrecno je bil opozorjen, da lahko zahteva podrobno obrazložitev, če vprašanj ne bo razumel, vendar tega niti ni zahteval, njegova pooblaščenka pa je celo protestirala zaradi zastavljanja istih vprašanj.

10Tožnik niti ne zatrjuje, da je preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Prav tako tožnik ne zatrjuje, da je bil v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

11Po presoji Vrhovnega sodišča čarovništvo, ki naj bi ga izvajali nad tožnikom strici zaradi premoženjskega spora v zvezi z dedovanjem, kar tožnik navaja kot razlog za priznanje mednarodne zaščite, ne pomeni izpolnitve pogoja za priznanje statusa begunca in tudi ne pogoja za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Po presoji Vrhovnega sodišča čarovništvo samo po sebi ali v povezavi s premoženjskim sporom med sorodniki zaradi dedovanja ne predstavlja preganjanja posameznika v smislu 26. člena ZMZ in 1.a člena Ženevske konvencije, prav tako tudi ne resne škode v smislu 28. člena ZMZ, da bi bila potrebna mednarodna zaščita, torej priznanje statusa begunca ali priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tako „preganjanje“ ne pomeni preganjanja zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.

12Dejanja preganjanja morajo biti glede na določbo 26. člena ZMZ v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Resna škoda po 28. členu pa zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Po navedbah samega tožnika je v obravnavani zadevi tudi policija v njegovi izvorni državi označila tožnikov spor z njegovimi strici kot družinski spor v zvezi z dedovanjem in jim je predlagala, da zadevo rešijo sami. Čarovništvo, na katerega se tožnik sklicuje, in zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, je torej v obravnavani zadevi povezano s premoženjskim sporom, ki ga je tožnik imel s svojimi strici, in ga zato ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu določb ZMZ in Ženevske konvencije o statusu beguncev ter ne predstavlja utemeljenega tveganja, da tožnik utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

13Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da čarovništvo samo po sebi ali v povezavi s premoženjskim sporom med sorodniki zaradi dedovanja ne more biti razlog za priznanje statusa begunca in za priznanje subsidiarne oblike zaščite, so tožnikovi tožbeni ugovori, da izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite neupoštevni.

14Tožnik v upravnem postopku tudi ni zatrjeval, da bi pripadal posebni skupini, zaradi katere bi bil v izvorni državi preganjan. V skladu z 21. členom ZMZ pa mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Vrhovno sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na odločbo tožene stranke, saj ta odločba po podatkih Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani ni bila predmet sodne presoje, zato se v tem upravnem sporu Vrhovno sodišče do nje ne opredeljuje. Na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pa je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZMZ, ko je tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila na podlagi 1. alinee 53. člena ZMZ. Glede na podano obrazložitev so tožnikovi tožbeni ugovori neutemeljeni.

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.