16. člen ZMZ-UPB2

Opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe. Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.

Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim. Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

Tožena stranka dejstva, da je tožnik mladoletnik, sploh ni pozvala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Tožena stranka ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo državo izvora oziroma državo, kjer bi bil lahko zaščiten. Pri presoji, katera je izvorna država tožnika, ne gre zanemariti dejstva, da tožnik ni uspel predložiti osebnega dokumenta, hkrati pa je zatrjeval, da je v Iranu živel celotno svoje življenje in se tam še vedno nahajajo ostali člani njegove družine. Tožena stranka bo ponovno morala ugotavljati, ali bi Iran ali Afganistan lahko predstavljal tožnikovo izvorno državo.

Za pravilno uporabo materialnega prava, spoštovanja procesnih jamstev in dokaznega prava je bistvenega pomena, da pristojni organ z zadostno stopnjo zanesljivosti in v čim prejšnji fazi postopka ugotovi, ali je prosilec mladoleten ali ne; kajti, če je mladoleten, mora organ upoštevati načelo varovanja otrokovih koristi kot vodilno pravno načelo. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi in mora njegova pojasnila vključiti v dokazno oceno tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno. Pri ugotavljanju starosti prosilca ne gre za to, ali se prošnji ugodi, ali ne, ampak gre za to, ali je prosilec mladoleten, kajti od tega je odvisno polno uresničevanje načela varovanja

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, pa je odvisna od različnih kriterijev. Pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bili niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi.

Tožnica je podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga združevanja družine. Prošnjo zaradi združevanja družine ZMZ posebej ureja v 17. členu v povezavi s 16. členom. To pomeni, da bi morala tožena stranka (prvenstveno) tožničino prošnjo presojati na podlagi citiranih zakonskih določb. Tožena stranka pa je tožničino prošnjo obravnavala (zgolj) na podlagi določb 2., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Če ni izkazano preganjanje, prosilcem ni mogoče priznati statusa begunca. Če prosilci izjavijo, da se jim ob vrnitvi v izvorno državo ne bi nič zgodilo, jim ni mogoče priznati subsidiarne zaščite. Če za otroke niso izkazani posebni razlogi oziroma okoliščine, delijo usodo staršev. Polnoletna prosilca, ki zatrjujeta, da sta starša mladoletnih prosilcev, sta njuna zakonita zastopnika. O zakonitem zastopstvu domnevnih staršev za mladoletne otroke organ, pristojen za odločanje o mednarodni zaščiti, ni pristojen odločati.

Tožena stranka bi morala tožniku – mladoletnemu prosilcu z dodatnimi vprašanji omogočiti, da pojasni svoje odgovore (nasprotujoče izjave) o razlogih za zapustitev izvorne države.

Po navedbah samega tožnika je v obravnavani zadevi tudi policija v njegovi izvorni državi označila tožnikov spor z njegovimi strici kot družinski spor v zvezi z dedovanjem in jim je predlagala, da zadevo rešijo sami. Čarovništvo, na katerega se tožnik sklicuje, in zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, je torej v obravnavani zadevi povezano s premoženjskim sporom, ki ga je tožnik imel s svojimi strici, in ga zato ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu določb ZMZ in Ženevske konvencije o statusu beguncev ter ne predstavlja utemeljenega tveganja, da tožnik utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

Čarovništvo, na katerega se tožnik sklicuje in zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, je torej v obravnavani zadevi povezano s premoženjskim sporom, ki ga je tožnik imel s svojimi strici, in ga zato ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu določb ZMZ in Ženevske konvencije o statusu beguncev.