VSL sodba II Cp 569/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 317,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Pravdni stranki sta zakonita dediča vsak do ½ zapuščine po pokojnem očetu F. P., umrlem 8.12.1999. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je pokojni F. P. podaril tožencu znesek 200.000,00 din, kar na dan 8.12.1999 znaša 1.747.257,62 SIT oziroma sedaj 7.291,17 EUR ter da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 3.645,59 EUR. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščinsko maso po pokojnem F. P. na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III D 192/2000 z dne 26.6.2002, spada znesek 7.291,17 EUR. Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi njene pravdne stroške v višini 1.224,10 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je pokojni oče toženi stranki podaril znesek 200.000,00 din. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni zanikala trditev tožeče stranke, da je omenjeni denarni znesek od očeta dobila v dar. Šele s pripravljalno vlogo 23.9.2008 je toženec spremenil navedbe, češ da si je znesek 200.000,00 din sposodil in da naj bi ga odvetniki napačno razumeli. Glede različnih in neprepričljivih navedb toženca ni razlogov v sodbi, kar kaže na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, prav tako pa gre za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitve 2. in 3. odstavka 214. člena ZPP. Toženec je tudi različno izpovedoval glede vračila dolga, teh nasprotij pa sodišče ni ugotavljalo. Tudi priča A. ni potrdila izpovedi toženca o tem, kako je denar vračal, saj ni vedela za kakšen kredit oziroma posojilo naj bi šlo in tudi ne za dogovor med pokojnim očetom in tožencem glede konkretnega denarja. Listine so učinkovitejša stvarna dokazna sredstva kot priče, zato bi sodišče moralo slediti tožniku. Ker je sodišče neskrbno in nevestno presodilo izvedene dokaze, je kršilo 8. člen ZPP, izpodbijana odločba pa je zato napačna in nezakonita. Tožena stranka za svoje navedbe, da naj bi pokojnemu očetu denar vrnila, ni predložila nikakršnega pisnega dokaza. Ne drži, da je običajno in splošno znano, da se med starši in otroci ne pišejo potrdila o vračilu dolga. Tožena stranka ni vedela, ali je bila izjava o vračilu napisana, niti ni bila prepričana, da se nahaja v sefu. Življenjsko logično bi bilo, da bi takšno izjavo imel toženec. Tožena stranka tudi ni predložila nikakršnega pisnega dokaza za navedbe, da naj bi plačevala račune za hišo za dobo 10 let. Sodba o tem nima razlogov. Napačni so razlogi sodbe, da naj bi tožena stranka smiselno ugovarjala zastaranje, saj bi tak ugovor moral biti izrecno podan. Napačni pa so tudi razlogi glede vštevanja daril v dedni delež oziroma da se vštetje daril lahko zahteva do delitve zapuščine ter da si pravdni stranki nista fizično razdelili premičnin. Zakon o dedovanju v 224. členu namreč določa, da če je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, pa so dani pogoji za obnovo postopka, stranka lahko uveljavlja svoje pravice v pravdi. Sodišče v pravdnem postopku ne razveljavlja odločbe zapuščinskega sodišča in ne izdaja nove odločbe o glavni stvari, kot to določa 427. člen ZPP za primer obnove postopka. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe. K odgovoru na pritožbo je priložila položnice o plačilu stroškov za hišo.

Pritožba ni utemeljena.

Institut vračunanja daril v dedni delež (collatio bonorum) omogoča, da dobijo tisti sodediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik dal darila že za življenja, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost daril. Vračunanje je torej povezano z delitvijo dediščine med sodediči ter predstavlja modaliteto pri delitvi zapuščine (primerjaj Finžgar, Pravnik, 1974). Če dedič ne vrne darovanega zneska v zapuščino, se vračunanje opravi računsko (idealna kolacija), tako da se pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost darila, kot to ureja 52. člen Zakona o dedovanju (ZD), zato se vsakemu sodediču, ki vračunanje zahteva, najprej dodeli iz zapuščine enaka vrednost kot je vrednost darila, ki ga je dobil dedič, kateremu se darilo vračunava, ostanek zapuščine pa se potem razdeli med dediče v razmerju njihovih dednih deležev. ZD ne ureja časovne omejitve za postavitev zahtevka glede vračunanja daril v dedni delež. Sodišče prve stopnje je zato glede na sodno prakso (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 489/2007) in literaturo pravilno sledilo izoblikovanemu stališču, da se lahko to pravico uveljavlja tudi po končanem zapuščinskem postopku vse do delitve zapuščine, saj gre za pravico, ki izvira iz lastninske pravice in ne zastara. Pavšalne nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene, napačno pa je tudi sklicevanje pritožnika na 224. člen ZD. Tožbeni zahtevek na izročitev vrednosti darila glede na dedni delež namreč ne bi bil utemeljen niti ob predpostavki, da je tožnik za darilo izvedel po končanem zapuščinskem postopku. Dopusten bi bil le zahtevek na ugotovitev obstoja pravice do vračunanja darila, če bi dedič zanj izkazal pravni interes, ki bi lahko bil v kasneje najdeni zapuščini, ki še ne bi bila razdeljena. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 3.645,59 EUR (2. odstavek 3. točke izreka prvostopne sodbe) je glede na navedeno materialnopravno pravilna. Tožnik bi bil namreč lahko zahteval le vračunanje darila tožencu tako, da bi sam dobil realno večji delež iz zapuščine, ne pa izročitev polovice vrednosti darila.

Tožnik postavlja tudi ugotovitveni zahtevek na ugotovitev obstoja daritve tožencu v vrednosti 7.291,17 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo glede na navedbe tožnika, da zapuščina še ni v celoti razdeljena kljub temu, da je postavljeni dajatveni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Po določilu 1. odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma pristnost ali nepristnost kakšne listine, pri čemer je splošno sprejeto stališče (primerjaj tudi Galič, Komentar Zakona o pravdnem postopku, 181. člen), da ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo. Ker je tožnik tak zahtevek postavil (sicer napačno!), za ugotovitveni zahtevek po oceni pritožbenega sodišča nima pravnega interesa. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je sodišče prve stopnje dokazno pravilno ocenilo izpovedbo toženca, da je šlo za posojilo, ki ga je zapustniku vrnil, in izpoved priče A. o toženčevemu vračilu posojila, saj tožnik zgolj z zahtevkom na ugotovitev, da je pokojni F. P. tožencu podaril znesek 200.000,00 din, kar je na dan 8.12.1999 znašalo 1.747.257,02 SIT oziroma sedaj 7.291,17 EUR, ne bi mogel uspeti.

Tožeča stranka je na naroku dne 3.10.2008 postavila podredni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščinsko maso po pokojnem F. P. spada tudi znesek 7.291,17 EUR, pri čemer posebne trditvene podlage za tak zahtevek ni podala. Sodišče prve stopnje je tudi ta zahtevek zavrnilo, pri čemer je navedlo, da gre za zahtevek iz naslova posojilne pogodbe med zapustnikom in tožencem. Po določilu 57. člena ZD se tudi dolg vračuna v dedni delež zapustnika enako kot darilo, zato bi tudi v primeru, da bi šlo za nevrnjeno posojilo, tožnik moral zahtevati zgolj vračunanje zneska posojila v toženčev dedni delež in nato zahtevati izročitev še nerazdeljene zapuščine v ustreznem delu, česar pa ni storil. Zahtevek, da v zapuščinsko maso po pokojnem spada tudi znesek 7.291,17 EUR, je glede na že obrazloženo neutemeljen, saj ne gre za del zapuščine, s katerim zapustnik ne bi mogel razpolagati zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža po 28. členu ZD, poleg tega pa zgolj ugotovitveni zahtevek ob že končanem zapuščinskem postopku zaradi pomanjkanja pravnega interesa tudi ni dopusten.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova primarni in podrejeni zahtevek nista materialnopravno utemeljena je tako pravilno, zato se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki so grajale po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tudi če bi tožnik namreč izkazal obstoj darila zapustnika tožencu, s postavljenim zahtevkom ne bi mogel uspeti. Prav tako pa pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Te namreč povezuje zgolj z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki naj bi bila nerazumljiva (očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) oziroma v nasprotju z določilom 8. člena ZPP ter skozi ta pritožbeni razlog skuša doseči drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne bi vplivalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za materialne stroške, davek na dodano vrednost ter sodno takso po odmeri sodišča. Natančnejša odmera stroškov je razvidna na 70. strani sodnega spisa. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.