57. člen ZD

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

Sodišče je pritožnico iz zapuščinskega postopka napotilo na pravdo med drugim tudi z zahtevkom, naj pravdno sodišče ugotovi, da sodediču dedni delež ne pripada. Ker je v pristojnosti zapuščinskega sodišča, da ugotovi, katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, bo o vprašanju, ali sodediču pripada nujni delež ali ne, odločalo zapuščinsko sodišče po končanem pravdnem postopku, ki ga je dolžna sprožiti pritožnica, in v katerem se bo ugotavljalo ali in kakšna darila je prejel sodedič. Pritožničina zahteva, da bi moral sodedič v pravdi trditi in dokazovati, da denarja in nepremičnin ni prejel, je nerazumna, saj negativnih dejstev pač ni mogoče dokazovati. Dedič, ki trdi, da je sodedič prejel darilo, je napoten na pravdo, če sodedič to zanika.

Vračunanje daril v dedni delež predstavlja modaliteto pri delitvi dediščine. Takšno vračunanje lahko dedič zahteva tudi še po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, vendar najkasneje ob delitvi dediščine. Pri tem pa se tožbeni zahtevek ne more glasiti zgolj na izročitev protivrednosti darila glede na tožnikov dedni delež, temveč tožnik lahko zgolj zahteva vračunanje darila tožencu v njegov dedni delež in posledično izročitev ustreznega večjega deleža še nerazdeljene zapuščine.

Ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika, da v zapuščino sodi tudi terjatev zapustnice do prvega toženca, predstavlja podlago za zahtevek sodedičev, da se dolg prvega toženca do zapustnice vračuna v njegov dedni delež.

Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dednopravne narave, ker se presoja o tem, ali je kdo dedič, kolikšen je njegov zakoniti oziroma nujni delež, kolikšna je vrednost zapuščine in ali in v kakšni vrednosti brezplačna naklonila je prejel od zapustnika, opravi po dednopravnih predpisih. Kakšna naklonila zapustnika se lahko upoštevajo, urejajo določbe ZD (1965) v poglavju o izračunanju nujnega deleža in razpoložljivega dela, zmanjšanju oporočnih razpolaganj in vrnitvi daril, to je v 33. in naslednjih členih ZD. V dedni delež se tako lahko vračuna le tisto zapustnikovo premoženje, ki ga je možno upoštevati kot zapuščino oziroma kot podlago za ugotovitev vrednosti zapuščine. Koristi od darovanih nepremičnin do zapustničine smrti se v dedni delež ne vračunavajo. Kar vse s strani zapustnice ni bilo dedičem darovano oziroma brezplačno naklonjeno, ni mogoče vračunati v dedni delež oziroma ugovarjati v dedni odpravek dediča.