VSRS Sodba X Ips 103/2005

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 2. 2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 20. 1. 2004. S to odločbo je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo prošnjo za pridobitev nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela (1. točka izreka odločbe) in odločil, da mora tožnik zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe (2. točka izreka odločbe).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in organu prve stopnje, ter se pri tem sklicuje na določbo četrtega odstavka 34. člena Zakona o tujcih – ZTuj-1-UPB1 (Ur. l. RS, št. 108/2002). Tožnik v tožbi le na splošno očita, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar ne ponuja nobenih konkretnih navedb in dokazov v zvezi s pravno pomembnimi okoliščinami v tem primeru, ki bi kazale na drugačne dejanske okoliščine. Zato je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot neutemeljen pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik prav tako ni utemeljil in ni pojasnil, zakaj meni, da je bilo materialno pravo v njegovem primeru nepravilno uporabljeno.

3Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo – pritožbo je za tožnika vložila Odvetniška družba Č. v G., ki je dne 13. 1. 2005 tožniku preklicala pooblastilo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja tožbene navedbe. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ni pojasnil, zakaj meni, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. To je pojasnil z navedbo, da bi moral organ prve stopnje preveriti vse materialnopravne podlage, torej tudi možnost izdaje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve oziroma dela. Iz njegove vloge je namreč jasno, da je za izdajo dovoljenja prosil ravno zaradi opravljanja dela, pri tem pa je zmotno mislil, da gre za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca za opravljanje sezonskega dela. Zato bi ga moral upravni organ povabiti na razgovor, ali pa mu poslati dopis ter ga opozoriti na možnosti, ki jih ponuja zakon. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji (prej pritožbi) in izpodbijano sodbo razveljavi.

4Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8Po mnenju Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru organ prve stopnje, tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljeno svojo odločitev oprli na določbo citiranega četrtega odstavka 34. člena ZTuj-1-UPB1. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, na podlagi podatkov in listin v predloženih upravnih spisih, da je tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji status tujca, kot ga opredeljuje prva alinea 2. člena navedenega zakona, dne 15. 12. 2003 pri prvostopnem organu podal predmetno vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. To je bilo v času pred potekom veljavnosti njegovega dovoljenja za sezonsko delo, ki mu ga je na podlagi prvega odstavka 34. člena ZTuj-1 izdala Upravna enota Domžale z dne 16. 1. 2003 z veljavnostjo od 16. 1. 2003 do 13. 1. 2004. Sodišče prve stopnje tudi pravilno navaja, da tožnik v tožbi glede navedenih okoliščin ne navaja dodatno ničesar oziroma drugače. Pravilna je trditev sodišča prve stopnje, da tožnik ne ponuja nobenih konkretnih navedb in dokazov v zvezi s pravno pomembnimi okoliščinami v tem primeru, ki bi kazali na drugačne dejanske okoliščine, ki so v obravnavanem primeru pravno relevantne, upoštevajoč določbo četrtega odstavka 34. člena ZTuj-1 in bi lahko vplivale na drugačne ugotovitve, kot izhajajo iz predloženih upravnih spisov. Ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožnik ponavlja v reviziji (prej pritožbi) zoper izpodbijano sodbo, pa Vrhovno sodišče tako ali tako ne sme obravnavati glede na citirano določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1.

9Upravičeno sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik ponavlja v reviziji (prej pritožbi) zoper izpodbijano sodbo, saj ga tožnik ni utemeljil in ni pojasnil, zakaj meni, da je bilo materialno pravo v njegovem primeru nepravilno uporabljeno. Zgolj trditev, da morata tožena stranka in organ prve stopnje v tožnikovem primeru preveriti in upoštevati vse možne materialno – pravne podlage in ne le 34. člen ZTuj-1, pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru nima materialno – pravne podlage, upoštevajoč 34. člen ZTuj-1 in nesporno okoliščino, da je tožnik v času, ko je predmetno vlogo vložil pri prvostopnem organu, prebival začasno v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za sezonsko delo, kar sta pravilno in skladno s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih ugotovila tako tožena stranka kot tudi prvostopni organ pred njo, iz česar je izhajalo tudi sodišče prve stopnje.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je pravno zmotno tožnikovo stališče, da je popolnoma vseeno, ali je prosil za izdajo nadaljnjega dovoljenja, ali ne. To vprašanje namreč ni pravno irelevantno ob upoštevanju določbe prvega odstavka 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri upravni organ odloča v upravnem postopku na podlagi zahteve stranke v postopku; po uradni dolžnosti pa le v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če (hkrati) ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Tudi Vrhovno sodišče meni, da navedenemu stališču v prid kaže tudi določba drugega odstavka 127. člena ZUP, po kateri se šteje, da se upravni postopek na zahtevo stranke začne z dnem vložitve zahteve stranke. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovega sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor in sedaj tudi ne revizijski (prej pritožbeni) ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ker da sta se oba upravna organa (prve in druge stopnje) ukvarjala zgolj z uporabo 34. člena ZTuj-1, pač pa sta tako tožena stranka kot tudi organ prve stopnje pravilno ugotovila za obravnavani primer vse relevantne okoliščine, kot so predhodno povzete, in tudi pravilno odločila na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZTuj-1-UPB1.

11Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.