127. člen ZUP

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča in inšpekcijskih organov, da ima prijava tožnikov pristojni inšpekciji z zahtevo, da prepove izvajanje dejavnosti povzročitelja čezmerne obremenitve, vložena na podlagi petega odstavka 231. člena ZVO-2, zgolj značaj pobude in da ne gre za zahtevo v smislu drugega odstavka 127. člena ZUP? Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da organizatorjeva prijava prireditve po določbah Zakona o javnih zbiranjih predstavlja dejanski stan iz sedmega odstavka 231. člena ZVO-2?

Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel. In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti. Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.

Podlago za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je v MOK sprejel Občinski svet MOK z Odlokom z dne 14. 11. 2019, ki je v skladu s 26. členom Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o odmeri in izračunu komunalnega prispevka na območju MOK pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS. Odlok je bil v Uradnem listu RS objavljen 29. 11. 2019, kar pomeni, da je pričel veljati 14. 12. 2019. V obravnavanem primeru je bil postopek za odmero komunalnega prispevka z vlogo tožnika začet v marcu 2020 (6.3. 2020), torej po tem, ko je Odlok stopil v veljavo. Drugi odstavek 127. člena ZUP namreč določa, da je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primer iz 129. člena ZUP, kar pomeni, da je toženka pravilno odmerila komunalni prispevek tožniku na podlagi Odloka, ki je stopil v veljavo 14. 12. 2019. Ta Odlok je bil v času vložitve zahteve tožnika (marec 2020) tudi edina zakonita in veljavna podlaga za odmero komunalnega prispevka za priključitev objekta na javno vodovodno omrežje v MOK. Pri sprejemanju občinskih aktov, kolikor njihova vsebina ni izrecno vezana n

Upravni postopek po uradni dolžnosti se v skladu s prvim odstavkom 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. V obravnavani zadevi se je postopek izvršbe po uradni dolžnosti začel dne 2. 7. 2019, ko je prvostopenjski organ opravil kontrolni inšpekcijski pregled. Ker GZ v 126. členu kot datum začetka uporabe določa dan 1. 6. 2018, sodišče ugotavlja, da bi se moral zadevni izvršilni postopek voditi na podlagi določb GZ, in ne ZGO-1. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožnici, da bi moral organ izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe in zagroženo denarno kazen izreči na podlagi določb GZ, s tem pa je svojo odločitev oprl na napačno materialnopravno podlago.

Ob upoštevanju drugega odstavka 67. člena, drugega odstavka 127. člena ZUP in tretjega odstavka 56. člena ZKZ je šele s podajo popolnega predloga za uvedbo postopka mogoče šteti, da se je začel postopek komasacije. Ker je z dnem 26. 4. 2016 stopila v veljavo novela ZKZ-E, ki za popolnost predloga za uvedbo komasacijskega postopka izrecno zahteva upravno overjene izjave lastnikov, ki se strinjajo z uvedbo komasacijskega postopka, bi moral upravni organ to še dodatno upoštevati tudi pri ugotavljanju pogojev za izdajo odločbe o uvedbi komasacije.

Ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru vloga za priznanje pravice do družinske pokojnine v predsodnem postopku vložena 17. 2. 2020 je pravilno presojeno, da je mogoče tožnici pokojninsko dajatev zakonito izplačevati šele od 1. 9. 2019 dalje. Torej v skladu s 3. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Tožnik pravilno opozarja, da je drugostopenjski organ pri tem, ko je en del odločbe ohranil v veljavi, neutemeljeno spremenil pravno podlago tiste odločitve, ki je ostala v veljavi, tj. za odklop toplarja. Stranka mora imeti v primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Preden torej drugostopenjski organ izda odločbo o pritožbi, ki jo opre na drugačna dejstva kot prvostopenjski organ, mora dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Seveda to velja pod pogojem, da je bil postopek o neki zadevi sploh že začet. Drugostopenjski organ tistega postopka, ki ni bil uveden, ne more dopolnjevati.

Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tožnik kot lastnik obstoječega objekta obremenjen s spornim komunalnim prispevkom skladno z zahtevami sedmega odstavka 79. člena v povezavi z 80. členom ZPNačrt. Vrhovno sodišče v svojem stališču posebej poudarja, da se lahko zavezancu naloži v plačilo komunalni prispevek le skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je zavezanec dolžan plačati v tedaj predpisani višini. Če pa bi bilo naloženo novo ali dodatno plačilo komunalnega prispevka na podlagi naknadno sprejetega programa opremljanja tudi zavezancem, ki so že bili zakonito priključeni na komunalno opremo (in torej ne bi šlo za novo priključitev), bi tak občinski odlok nedopustno posegel na že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in bi zaradi tega v razmerju do lastnikov objektov lahko deloval retroaktivno oziroma neustavno (155. člen Ustave).

ZBPP krajevno pristojni upravni organ za odločanje o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči določa alternativno, pri čimer enak pomen daje tako stalnemu kot začasnemu prebivališču. Ker ima prosilec za brezplačno pravno pomoč stalni in začasni naslov na območjih različnih okrožnih sodišč, je prišlo do steka pristojnosti obeh okrožnih sodišč. Kadar bi bila hkrati krajevno pristojna dva ali več stvarno pristojnih organov, je pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek; krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek. V primeru steka pristojnosti po ZUP spor o pristojnosti ni dopusten. Zahtevo za takšen spor o pristojnosti organ, pristojen za odločanje v sporu o pristojnosti, zavrže.

Ker razmerje med strankama glede objektov za oglaševanje ni ustrezno pogodbeno urejeno, kar je v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, je organ pravilno zaključil, da so za izrek ukrepa v skladu s 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 podani vsi pogoji.

Inšpekcijski postopek se začne po uradni dolžnosti, to pa je takrat, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. V primeru, ko je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, inšpektor ustavi postopek s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka, na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu.

Upravni postopek se začne na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti na podlagi 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila le eno vlogo za ponovno odmero pokojnine in to 6. 6. 2011. Zato je pravilna odločitev sodišča, da gre tožeči stranki pravica do ponovne odmere pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, to je od 1. 7. 2011 in ne že pred tem.

Inšpekcijski organ prve stopnje v zvezi s prijavo tožnikov z dne 19. 1. 2016 in pritožbo z dne 21. 6. 2016 zoper A. d.o.o, zaradi suma domnevnih kršitev določil EZ, ni opravil prav nobenega dejanja v inšpekcijskem postopku, katerega uvedbo so predlagali tožniki, zato je tožena stranka pravilno zaključila, da inšpekcijski postopek sploh (še) ni bil niti začet. Tožnikom kot vlagateljem prijave inšpekcijskemu organu prve stopnje ni že zgolj s tem sam po sebi priznan položaj stranke v postopku, saj se je o tem že izrekla in ustalila tudi upravno sodna praksa.

Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS denarni prejemki iz 5. člena tega zakona, med katere sodi tudi otroški dodatek, pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Na podlagi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, vložene 28. 3. 2013, je toženec otroški dodatek pravilno priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, to je od 1. 4. 2013 dalje.

Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.

Iz predloženih upravnih spisov nedvoumno izhaja, da je tožena stranka opravila določena procesna dejanja, naslovljena na zavezanca, torej je bil inšpekcijski postopek uveden. To posledično pomeni, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da o tožnikovi zahtevi za udeležbo v postopku ni bilo mogoče odločati že zato, ker se postopek sploh ni začel.

Tožnik se moti, ko meni, da bi morala toženka pri presoji njegove aktivne legitimacije upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali sta izdani dovoljenji vplivali na njegove pravice ali pravne koristi, saj se citirana ustavna odločba ukvarja z vprašanjem aktivne legitimacije drugih oseb (torej ne strank v formalnem pomenu besede) pri uveljavljanju drugega izrednega pravnega sredstva, tj. ničnosti, ne pa z vprašanjem aktivne legitimacije takih oseb pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev kot je npr. odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Zato stališča Ustavnega sodišča RS iz te odločbe ni možno širiti pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev in predhodno obvezno presojo v smislu vpliva izdane odločbe na pravice ali pravne koristi drugih oseb. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je toženka o obstoju (za tožnika) spornih okoliščin izvedela iz tožnikove vloge, ki pa je ni mogoče šteti kot zahtevo stranke v smislu drugega odstavka 127. člena (upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke) ali v smislu 128. člena ZUP (v stvareh, v kateri

Tožena stranka, ki ima javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v skladu s predpisi, na podlagi katerih odloča. Tožena stranka je grobo in očitno kršila predpise (Pravila), ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zaradi tega tožeči stranki povzročila škodo. Pri odločanju o pravicah mora biti organ, ki izdaja upravne odločbe še posebej previden in natančen, saj lahko sicer pride do velike škode.

Po prvem odstavku 127. člena ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka z dopisom z dne 19. 11. 2012 MIZKS pozvala na posredovanje podatkov, ki se nanašajo na tožnikovo zahtevo z dne 18. 11. 2011, je s tem dejanjem začela postopek nadzora. Glede na navedeno bi morala toženka o poteku postopka obveščati tudi tožnika, ki bi imel zoper njene odločitve na voljo pravna sredstva, če bi izkazal, da se z njimi posega v njegove pravno varovane pravice ali pravne koristi.

V ZUP ni določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da lahko upravni organi izdajajo tudi odločbe, s katerimi bi odločali samo o spornih dejanskih ali pravnih vprašanjih. O pravici, obveznosti ali pravni koristi se odloča z odločbo, izdano v postopku o prekršku. Sodišče bo pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper odločbo o prekršku, presojalo pravilnost pravnih stališč in s tem tudi pravilnost uporabe določb 59. člena ZIS, ki se nanašajo na oblikovanje obveznih varnostnih rezerv tožeče stranke.