VSRS Sodba III Ips 145/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 2.065,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je v obravnavanem sporu zahtevala odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ker je tožena stranka odstopila od pogodbe ter pred iztekom odpovednega roka prekinila izvajanje pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama ter med pravno osebo A., d. d. Na podlagi te pogodbe ter njenih dodatkov sta tožeča stranka ter A., d. d. kot izvajalca za toženo stranko kot naročnico oblikovali, izdelovali, personalizirali in dobavljali potne liste.

2Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 874.742,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2006 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 2,800.031,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2006 dalje (II. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, odločilo, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi, pravdni stranki pa sami nosita stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožeče stranke. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo [le] plačilo 129.501,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 745.240,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka.

4Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu (to je glede plačila odškodnine v višini 745.240,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) spremeni tako, da za sporni znesek tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

Glede dovoljenosti revizije

6Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih, zato je revizija tožeče stranke dovoljena.

Relevantno dejansko stanje

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

- Med toženo stranko kot naročnico in tožečo stranko ter A., d. d., kot izvajalkama je bila 7. 4. 2000 sklenjena Krovna pogodba št. 1 o oblikovanju, izdelavi, personalizaciji in dobavi potnih listin (v nadaljevanju Krovna pogodba). Pogodbi je sledilo še šest aneksov.

- Krovna pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas z odpovednim rokom dveh let.

- Dogovorjeno je bilo, da bosta oba izvajalca izdelala in dobavila skupno 1,200,000 kosov potnih listin, s tem pa vsak tudi polikarbonatske biografske strani in cca 600.0000 personifikacij. Tožeča stranka je do prenehanja izvajanja Krovne pogodbe izdelala 600.919 potnih listin.

- Dogovorjena cena po pogodbi ni bila fiksna: ta se je usklajevala v skladu z uradno objavljeno rastjo življenjskih stroškov, ko ta preseže 5 %, v času trajanja pogodbe pa je bila cena spremenjena tudi zaradi manjšega obsega izdanih potnih listov. Cena po pogodbi je bila tako iz navedenih razlogov zvišana z aneksi št. 2, 3, 5 in 6.

- Ob sklenitvi pogodbe je tožeča stranka toženi stranki prikazala strukturo cene, iz katere jasno izhaja, da znaša razlika med dogovorjeno ceno in stroški tožeče stranke 7 %.

- Tožena stranka je od Krovne pogodbe odstopila 1. 2. 2005. Dvoletni odpovedni rok bi potekel 3. 2. 2007, a je do prekinitve oziroma do prenehanja izvajanja pogodbe prišlo že 25. 8. 2006 - tožena stranka je namreč izdelavo novih (biometrični) potnih listov od 28. 8. 2006 zaupala drugemu izvajalcu.

- Tožeča stranka pogodbe ni kršila.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revizija ni utemeljena.

9Na del revizijskih navedb bo odgovorjeno že, če Vrhovno sodišče pojasni, kakšne so meje preizkusa v postopku odločanja o reviziji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ti razlogi morajo biti dovoljeni in so predvideni v 1. do 3 točki prvega odstavka 370. člena ZPP; v tretjem odstavku 370. člena ZPP pa je izrecno izključeno, da bi bilo revizijo mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To hkrati pomeni, da je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano na dejansko podlago v sodbah sodišč nižjih stopenj, zato so v celoti neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki od te dejanske podlage odstopajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo. Vse navedeno pa izključuje tudi revizijski poseg v dokazno oceno sodišča. Takšnih dejanskih navedb revidentke zato Vrhovno sodišče pri pravni presoji ni obravnavalo.

10V okvir teh revizijskih navedb spada tudi sklicevanje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjena "protispisnost" je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot revident, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki v revizijskem postopku ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Višje sodišče je namreč v 41. točki svoje obrazložitve pojasnilo, da se v 11. členu Krovne pogodbe dogovorjena količina (res) nanaša le na prvi dve leti skupnega poslovanja, vendar pa je v nadaljevanju pojasnilo tudi, da sta pogodbenici (na podlagi spremenjenih okoliščin) že z aneksom št. 2 ceno na enoto prilagodili manjšemu obsegu izdelanih potnih listin, tožeča stranka pa je na to pristala, zato se po mnenju sodišča druge stopnje na dogovorjeno količino iz razpisne dokumentacije tožeča stranka ne more sklicevati. Glede na pojasnjeno je torej sodišče druge stopnje dejstvo "dogovorjene količine" tudi dokazno ocenilo, zato sklicevanje na procesne kršitve, s katerimi skuša revidentka prikrito uveljaviti revizijsko nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne more biti upoštevno.

11Revidentka nasprotuje odločitvi sodišča druge stopnje, da Krovna pogodba po osnovnih značilnostih temelji na pogodbi o delu. Ti očitki so nekonkretizirani, pa tudi neutemeljeni. Stališče izpodbijane sodbe glede narave pravnega posla je pravilno. S pogodbo o delu (podjemu) se prevzemnik posla (podjemnik, izvajalec) zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (600. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Temu zakonskemu dejanskemu stanu povsem ustreza tudi vsebina obravnavanega pravnega razmerja med pravdnima strankama. Argumentov, ki bi Vrhovno sodišče prepričali v nasprotno, pa revidentka sploh ne ponudi.

12Iz dejanskih ugotovitev v sodbah sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta pravdni stranki Krovno pogodbo sklenili za nedoločen čas, v pogodbi pa sta za primer odstopa od pogodbe dogovorili dvoletni odpovedni rok. Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje (prvi odstavek 358. člena ZOR). Ta možnost stranke ima naravo oblikovalne pravice, druga stranka pa lahko odpoved razmerja le sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov.¹ Ta odstopna pravica nima značilnosti civilne sankcije, zato jo pogodbena stranka lahko uresniči brez posebnega razloga: zadošča že odločitev oziroma volja. Sklicevanje revidentke na politične razloge, ki naj bi toženo stranko vodili k odstopu od Krovne pogodbe, zato ne more biti uspešno.

13Drži sicer stališče revidentke, da v obravnavani zadevi odstopa tožene stranke od Krovne pogodbe zaradi trajne narave ter zaradi specifike pravnega razmerja² ni mogoče subsumirati pod določbo 629. člena ZOR. Tožena stranka bi se na pravico do razdrtja pogodbe po 629. členu ZOR lahko sklicevala le, če bi bila vsebina izpolnitve tožeče stranke jasno določena. Vendar pa se Vrhovnemu sodišču z vprašanji revidentke, ki se tičejo uporabe 629. člena ZOR, ni treba ukvarjati, saj pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja prvi odstavek 266. člena ZOR, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Tožena stranka je namreč smela odstopiti od pogodbe, je pa v času teka odpovednega roka brez utemeljenih razlogov še pred njegovim iztekom prekinila izvajanje Krovne pogodbe s tem, da je izdelavo potnih listov prepustila drugemu izvajalcu. Takšno ravnanje tožene stranke pa ni upravičeno, saj krši pogodbeni dogovor o odpovednem roku. Ta namreč toženi stranki nalaga izvajanje pogodbe do njegovega izteka. Nespoštovanje odpovednega roka in prenehanje izvajanja pogodbe pred njegovim iztekom torej predstavljata dejanski stan, ki utemeljuje protipravnost ravnanja tožene stranke kot elementa (poslovne) odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je zato v tem pravnem okviru tudi pravilno zaključilo, da je tožeči stranki zaradi ravnanj tožene stranke nastala škoda, med drugim tudi v obliki izgubljenega dobička, ker v času od prekinitve izvajanja Krovne pogodbe do poteka odpovednega roka ni več personalizirala potnih listin in ne izdelovala polikarbonatskih strani. Pri tem izračunu pa je pravilno izhajalo iz števila izdelanih potnih listin na območju, ki ga je pokrivala tožeča stranka, v obdobju od prekinitve izvajanja pogodbe do izteka odpovednega roka.

14Revidentka sodišču druge stopnje očita, da je glede višine prisojene odškodnine zmotno izhajalo iz kalkulacij, ki so razvidne iz listine tožene stranke ter da so pri presoji višine odškodnine odločilni konkretni podatki proizvodnje. Njen očitek je neutemeljen. Prvi odstavek 266. člena ZOR pravico do odškodnine v primeru poslovne odškodninske odgovornosti omejuje na tisti obseg škode, ki je bil za drugo stranko ob sklenitvi pogodbe predvidljiv. Med dejstva oziroma okoliščine, za katere se šteje, da so bila pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znana oziroma ji niso mogla ostati neznana pa spadajo vse okoliščine, ki jih ji je ta ob sklepanju pogodbe razkrila in tvorijo skupni namen pogodbenikov. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi med pravdnima strankama že pojasnilo, da dejstva, da je tožeča stranka pred sklenitvijo pogodbe toženi stranki predložila strukturo cene, iz katere je izhajala višina njenega dobička, ni mogoče prezreti.³ Glede na jasno prikazano strukturo cene (dogovorjena cena in stroški), v kateri je prikazan tudi predvideni 7 % dobiček tožeče stranke, je mogoče utemeljeno zaključiti, da se je tožena stranka na višino tako predvidenega dobička tožeče stranke lahko upravičeno zanesla in ga je v tej višini ob razdrtju (odstopu) pogodbe tudi upravičeno pričakovala oziroma nanj računala. Tožeča stranka je tako ob pojasnjenem v skladu s prvim odstavkom 266. člena ZOR (le) v tem obsegu upravičena do povračila škode zaradi izgubljenega dobička. Revidentkine navedbe o namernem odstopu od pogodbe pa nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, zato revidentka s sklicevanjem na drugi odstavek 266. člena ZOR ne more uspeti.

15Zmotna pa je za revidentko tudi odločitev sodišča druge stopnje, da odstop od pogodbe ni bil dan ob neprimernem času, saj meni, da odstop od pogodbe v obdobju, ko je tožeča stranka vse svoje sile vlagala v razvoj novih tehnologij, povsem ustreza dejanskemu stanu tretjega odstavka 358. člena ZOR (tretjega odstavka 333. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Očitki revidentke so tudi v tem delu neutemeljeni, stališče izpodbijane sodbe pa je pravilno. Stališča revidentke, da je bila odpoved zaradi vlaganja v razvoj novih tehnologij dana ob neprimernem času, tudi Vrhovnega sodišča ne prepričajo. Pravilni so namreč zaključki izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka z izpolnitvijo količinske kvote dosegla skupen namen pogodbenih strank, prav tako pa ji je zadosti dolg odpovedni rok nudil ustrezno pravno varstvo v prilagoditvenem obdobju. Argument vlaganja v razvoj novih tehnologij v okoliščinah konkretnega primera ni prepričljiv za utemeljevanje neprimernosti trenutka odpovedi trajnejšega pogodbenega razmerja, saj je vlaganje gospodarske družbe v razvoj novih tehnologij gonilna sila njenega napredka, konkurenčnosti in razvoja. K spremljanju razvoja in na zahtevo naročnice tudi (ob ustrezni spremembi cen) k uvajanju novih tehnologij se je tožeča stranka tudi izrecno zavezala v Krovni pogodbi, pri čemer pa je glede na določbe pogodbe očitno, da vse do dogovora pogodbenic oziroma do spremembe Krovne pogodbe sama nosi stroške razvoja na tem področju, kar jasno kaže na to, da sama nosi tudi morebitni riziko nastalih stroškov za primer odstopa od Krovne pogodbe. Nenazadnje pa iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja tudi, da stroškov, povezanih z razvijanjem novih tehnologij, tožeča stranka sploh ni dokazala.

16Tožeča stranka je odgovornost tožene stranke utemeljevala tudi na podlagi določbe 26. člena Ustave.⁴ Iz citirane ustavne določbe sledi, da naš pravni red sprejema odškodninsko odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvrševanju oblasti oziroma javnih pooblastil, vendar pa iste podlage ni mogoče sprejeti, kadar gre za protipravno ravnanje naročnika v razmerjih, v katerih država in drugi uporabniki proračunskih sredstev pridobivajo blago oziroma se oskrbujejo s storitvami. Kljub temu, da v teh razmerjih kot pogodbene stranke nastopajo država in njeni organi, pri tem ne gre za izvajanje oblastne funkcije, temveč za sklepanje civilnopravnih razmerij z ostalimi subjekti na trgu.⁵ Podlago odškodninske odgovornosti v takšnih primerih torej ne predstavlja 26. člen Ustave, temveč temeljna načela premoženjskega, zlasti obligacijskega prava.

17Prazni pa so tudi revizijski očitki, da stališča izpodbijane sodbe kršijo načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice preko tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. Drži, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko je prekinila poslovno sodelovanje s sopogodbenico pred iztekom odpovednega roka, vendar pa je bila njena odgovornost v obravnavanem postopku pravilno in zakonito ugotovljena, s čimer je bila tožeči stranki zagotovljena ustrezna reparacija nastale škode. S tem pa se za neutemeljene in izvotljene izkažejo tudi revizijski očitki o pritisku politike na pravosodje ter o njenem vplivu na odločitve sodišč.

18Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških

19V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka, medtem ko je toženi stranki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (II. točka izreka). Stroški postopka so glede na čas vložitve tožbe in upoštevaje prehodno določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 - ZOdv-C, 2/2015) odmerjeni po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/03, 70/03 - popr.), na podlagi katere toženi stranki pripada 4.500 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3), kar ob upoštevanju vrednosti točke (prvi odstavek 15. člena Odvetniške tarife) znaša 2.065,50 EUR.

¹ Glej komentar k 333. členu OZ. Plavšak, N., et al. v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2. knjiga, str. 441.
² Iz narave posla izhaja, da tožena stranka na obseg naročil ni mogla vplivati, saj je bilo to odvisno od števila prosilcev, na drugi strani sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bila dogovorjena količina 1,200.000 potnih listov in dvoletni odpovedni rok.
³ Glej 22. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013.
⁴ Ta v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
⁵ Glej tudi Ustavno sodišče RS v 10. tč. obrazložitve odločbe opr. št. U-I-169/00 z dne 14.11.2002, ki se ukvarja s položajem države kot naročnice v postopku javnih naročil.