VSRS Sodba X Ips 101/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Urada Republike Slovenije za meroslovje (v nadaljevanju Urad), št. 06013-84/2013/5 z dne 18. 7. 2013, s katero je bila tožniku začasno prepovedana prodaja izdelkov iz plemenitih kovin, po seznamu na spletnem naslovu, kot je naveden v 1. točki izreka, in sicer: 1) Hrvaški zlatnik - ... mase 7 g; 2) Hrvaški srebrnik ... mase 20 g; 3) srebrna medalja ..., mase 24 g; 4) srebrni kovanec ..., mase 33,63 g; 5) srebrni kovanec ..., mase 24 g; 6) srebrna medalja ..., mase 33,63 g; 7) zlata medalja ..., mase 31,103 g; 8) zlata medalja ..., mase 1,75 g; 9) zlata medalja ..., mase 3,49 g; 10) zlata medalja ..., mase 3,49 g; 11) zlata medalja ..., mase 3,49 g in 12) zlata medalja ..., mase 3,49 g. Za te izdelke namreč ni bila ugotovljena skladnost glede na 2. in 6. člen Zakona o izdelkih iz plemenitih kovin (v nadaljevanju ZIPleK) (1. točka izreka). Odločeno je bilo še, da se navedeni izdelki iz plemenitih kovin nemudoma izločijo iz prometa in se preneha z njihovim oglaševanjem (2. točka izreka). Pri tem prepoved prometa z njimi velja, dokler se skladnost izdelkov ne ugotovi v skladu z zakonom (3. točka izreka), pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži izvršbe (4. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 021-28/2013 z dne 21. 2. 2014, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski upravni akt (1. točka izreka) in odločila, da stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka (2. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je, ob sklicevanju na razloge tožene stranke in upravnega organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo dejansko stanje, iz katerega je razvidno, da je tožnik zlate in srebrne medalje ter kovance uvozil iz Hrvaške. Iz nadzornega zapisnika z dne 7. 6. 2013 izhaja, da je za kovance predložil poskusne certifikate Kovnice Republike Avstrije (Münze Österreich), ki pa po mnenju upravnih organov niso v celoti sledljivi, saj so bili nekateri izdelani v letih po izdelavi izdelkov. Sicer pa je tudi tožnik navedel, da so omenjeni certifikati le vzorčni primeri certifikatov o ustreznosti zlitin, ki mu jih je kot primere posredoval hrvaški proizvajalec. Prav tako ni sporno, da tožnik za posamezne kovance in medalje ni posredoval ustreznih certifikatov o opravljenih analizah, ki bi bili izdelani v akreditiranem laboratoriju. Sicer pa po mnenju sodišča prve stopnje upravna organa pravilno navajata, da so bila za kovance izdana samo potrdila Hrvatske narodne banke (v nadaljevanju HNB), ki pa jamčijo le za nominalno vrednost in ne za sestavo plemenite kovine v izdelku.

3S sklicevanjem na določbe Uredbe (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES (v nadaljevanju Uredba št. 764/2008), je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnika, da izpodbijana odločba krši načelo vzajemnega priznavanja in določbo 36. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) ter pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru za nediskriminatoren in sorazmeren ukrep. Po presoji sodišča prve stopnje se izdelki, ki so bili že preizkušeni in označeni v drugi državi članici, lahko dajo v promet v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) samo v primeru, da Urad predhodno ugotovi, da je postopek preizkusa in označitve izdelkov primerljiv s slovenskim in da je bil izveden s strani ustrezno usposobljene institucije.

4Za obravnavani primer po prepričanju sodišča prve stopnje ne pride v poštev sklicevanje na sodbi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevah C-30/99 in C-432/2013. Strinjalo se je z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da certifikatov, ki jih je za posamezne medalje izdal Državni zavod za mjeriteljstvo v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju DZMH), ni mogoče upoštevati, saj njegovi laboratoriji niso akreditirani za preizkušanje izdelkov iz plemenitih kovin. Prav tako je presodilo, da so bili sporni izdelki iz plemenitih kovin dani v promet s tem, ko so bili ponujeni za spletno prodajo, in da v obravnavanem primeru ni šlo za prost uvoz izdelkov plemenitih kovin s strani fizične osebe.

5Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da sporni kovanci že po naravi niso izdelek v smislu določb ZIPleK, saj gre za kovani denar, ki ga je izdala Hrvaška narodna banka. Če bi bilo sprejeto nasprotno stališče, pa navedeni zakon ni skladen z ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo RS, saj posega v suverenost drugih držav.

6Sodišče prve stopnje je samovoljno navedlo, da je z ZIPleK predviden ukrep skladen s pravom Evropske unije (v nadaljevanju EU), ne da bi izvedlo test sorazmernosti, upoštevalo pravila o dokaznem bremenu in preverilo, ali so bili spoštovani pogoji iz 36. člena PDEU. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s skladnostjo spornega preizkusa s pravom EU.

7Po revidentovem stališču je pogoj za uporabo načela vzajemnega priznavanja ugotovitev, ali je bil izdelek v državi članici izvora zakonito proizveden in tržen. Iz okoliščin primera je tako razvidno, da je sporne kovance in medalje zakonito proizvedel Hrvatski novčarski zavod (v nadaljevanju HNZ), pri čemer je kovance izdala HNB, medalje pa HNZ, vsi pa so na Hrvaškem zakonito trženi.

8Revident meni, da za zagotavljanje čistine spornih kovancev zadošča že odlok HNB z navedbo čistine izdelka, objavljen v uradnem listu Republike Hrvaške. Sicer pa je SEU razvilo doktrino prepovedi dvojnega bremena. Revident je spornim izdelkom namreč že priložil potrdila o preizkusu avstrijske kovnice Münze Österreich in preizkusne certifikate DZMH.

9Upoštevajoč navedeno revident izpostavlja pravno vprašanje, nanašajoče se na razlago pojma "izdelki" iz 3. člena ZIPleK, saj zastopa stališče, da ne vključuje priložnostnih kovancev, ki so plačilno sredstvo v drugi državi članici EU in za katere so izdani certifikati skladno z odlokom njene narodne banke. Prav tako v bistvenem navaja vprašanje skladnosti zakonske zahteve po predhodnem preizkusu navedenih kovancev in priložnostnih medalj, ki so opremljene s certifikatom in izdane s strani državne kovnice države članice, s 36. členom PDEU in sodno prakso SEU.

10Glede na navedeno revident predlaga ugoditev reviziji tako, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi tako, da se ugotovi, da sta nezakoniti odločbi Urada Republike Slovenije za meroslovje, št. 06013-84/2013/5 z dne 18. 7. 2013, in Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 021-28/2013 z dne 21. 2. 2014, podrejeno pa, da se navedeni odločbi odpravi, in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka v upravnem sporu in stroške revizije.

11V odgovoru na revizijo je tožena stranka navedla, da so se sporni kovanci in medalje prodajali kot izdelki iz plemenitih kovin, zaradi česar zanje veljajo določbe ZIPleK. Potrdilo o skladnosti si za svoje serije izdelkov priskrbi tudi Banka Slovenije, zato ni utemeljenega razloga, da bi veljal drugačen postopek za kovance in medalje, ki jih izda HNB. Ne gre torej za kršitev suverenosti in neodvisnosti Republike Hrvaške, ampak le za enako obravnavo kovancev in medalj, katerih izdajatelji so narodne banke. Sicer pa Urad v postopku ugotavljanja skladnosti izdelkov s predpisanimi tehničnimi zahtevami upošteva vsa preizkusna potrdila, ki so jih predhodno izdali akreditirani laboratoriji. Revident tudi ni izkazal obstoja zelo hudih posledic, saj iz priloženih listin ni razvidna ustavitev njegovega poslovnega projekta, nedokazane pa so tudi trditve, da ne bo mogel svoje dejavnosti razširiti na hrvaški trg, dokler velja prepoved prodaje spornih kovancev in medalj.

K I. točki izreka:

Glede dovoljenosti revizije

12Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.¹ Po 2. točki je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po 3. točki pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča², mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

14Revident je v zvezi s tem navedel, da so bili kovanci in medalje kupljeni z namenom razvoja poslovnega projekta, skladno s katerim bo prevzel zastopstvo HNZ za RS, v zameno pa bo lahko v poslovalnici HNZ v Zagrebu prodajal kovance družbe Münze Österreich. S prepovedjo prodaje spornih izdelkov je zaustavljena izvedba poslovnega projekta, saj za njegovo izvajanje HNZ zahteva spoštovanje načela vzajemnosti. Ker revident ne bo mogel nastopati na hrvaškem trgu in ne more prodajati svojih izdelkov v RS živečim Hrvatom, mu bo nastala velika materialna škoda, zmanjšan pa bo tudi njegov ugled.

15Po presoji Vrhovnega sodišča povzeto ne zadošča za dovolitev revizije na navedeni pravni podlagi. Revident za svoje sicer splošne navedbe ni predložil nobenih dokazov, z izpodbijano odločbo pa mu tudi ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti prodaje izdelkov iz plemenitih kovin in jo sme opravljati naprej, le ne na način, po katerem ne bi bila upoštevana veljavna zakonska ureditev v RS.

16Vrhovno sodišče pa je revizijo dovolilo zaradi odgovora na pomembni pravni vprašanji, nanašajoči se na razlago določb ZIPleK, o katerih še ni odločalo.³

Glede utemeljenosti revizije

17Revizija ni utemeljena.

18Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

19Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da:

- je revident iz Republike Hrvaške uvozil izdelke iz plemenitih kovin, zanje predložil 5 preskusnih certifikatov kovnice Republike Avstrije, ki pa po mnenju tožene stranke in sodišča prve stopnje niso ustrezni, saj niso časovno sledljivi,

- so za kovance izdana potrdila HNB,

- so bili medalje in kovanci oglaševani in s tem po mnenju tožene stranke in sodišča prve stopnje dani v promet, kljub temu da upravni organ zanje ni izdal potrdila o skladnosti,

- so certifikati, ki jih je za posamezne medalje izdal DZMH, brez številke, datuma in reference na izdelke,

- Republika Hrvaška ni članica osrednje mednarodne organizacije na področju izdelkov iz plemenitih kovin, Konvencije o preskušanju in označevanju izdelkov iz plemenitih kovin, in da laboratoriji DZMH niso akreditirani za preskušanje izdelkov iz plemenitih kovin.

20V obravnavani zadevi je sporno, ali:

- je zahteva po potrditvi skladnosti kovancev in medalj skladna s 36. členom PDEU,

- je nepriznavanje certifikatov o preizkusu spornih kovancev skladno s pravom EU,

- so certifikati, ki jih izda narodna banka države članice na podlagi odloka, objavljenega v uradnem listu države članice, enakovredni potrdilu o skladnosti po ZIPleK.

21Iz 2. člena ZIPleK je razvidno, da smejo izdelki v promet samo, če ustrezajo predpisanim tehničnim zahtevam in če so preskušeni in označeni v skladu s tem zakonom. Izraz "izdelek" se uporablja za nakit, zlatarjevo, urarjevo ali srebrarjevo blago ali za druge izdelke, izdelane v celoti ali delno iz plemenitih kovin oziroma njihovih zlitin (3. točka 3. člena ZIPleK). Določbe ZIPleK, ki se nanašajo na označitev izdelkov, se ne nanašajo na kovance, ki so plačilno sredstvo v katerikoli državi, spominske kovance ali medalje, ki so izdelani iz plemenitih kovin (6. točka prvega odstavka 6. člena ZIPleK). Za te izdelke se izda potrdilo o skladnosti z vsebino in obliko, ki jo predpiše minister (drugi odstavek 6. člena ZIPleK).

22Že glede na umeščenost norme v zvezi s pridobitvijo potrdila o skladnosti za navedene kovance v notranjem sistemu zakona, ki mora biti usklajen, je logičen zaključek, da je izdelek v smislu ZIPleK tudi kovani denar, ki je zakonito plačilno sredstvo v katerikoli državi. Drugačna sistematična metoda razlage bi bila nelogična, jezikovna razlaga pa prav tako ne privede do drugačne ugotovitve. Pravilna razlaga 3. točke 3. člena ZIPleK se glede na besedilo drugega odstavka 6. člena ZIPleK namreč ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Revidentova argumentacija, da za sporne kovance ne veljajo določbe ZIPleK, je torej napačna.

23Revident trdi, da zahteva tožene stranke v zvezi z izdajo potrdila o skladnosti za sporne kovance in medalje v postopku po ZIPleK, predstavlja ukrep z enakim učinkom, kot so med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu skladno s 34. členom PDEU.⁴ Zatrjuje, da je takšen preizkus izdelkov diskriminatoren in nesorazmeren, kar je v nasprotju s primarnim pravom EU.⁵

24SEU je razlago pomena in področja uporabe ukrepov z enakim učinkom predstavilo v zadevi Dassonville:⁶

"Vsi trgovinski predpisi držav članic, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino znotraj Skupnosti, se morajo šteti za ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve".

25V sodbi Cassis de Dijon⁷ je SEU potrdilo izjave v sodbi Dassonville. Priznalo je, da lahko obstajajo razlike med nacionalnimi predpisi držav članic in da to lahko ovira blagovno menjavo, ter s tem potrdilo, da lahko 34. člen PDEU zajema tudi nacionalne ukrepe, ki se enako uporabljajo za domače in uvoženo blago. V tem primeru lahko države članice odstopajo ne le s sklicevanjem na 36. člen PDEU, temveč tudi na obvezne zahteve, ki so bile kot pojem prvič opredeljene v navedeni sodbi.

26Zato se po stališču Vrhovnega sodišča lahko sklepa, da se 34. člen PDEU uporablja ne le za diskriminacijske ukrepe do uvoženega blaga, temveč tudi za ukrepe, za katere se po pravu zdi, da se uporabljajo enako za domače in uvoženo blago.

27V skladu z načelom vzajemnega priznavanja⁸ so na notranjem trgu EU še vedno prisotni različni nacionalni tehnični predpisi. To načelo pomeni, da ne glede na tehnične razlike med različnimi nacionalnimi predpisi, ki se uporabljajo v EU, namembne države članice na svojem ozemlju ne morejo prepovedati prodaje proizvodov, za katere ne velja uskladitvena zakonodaja EU in ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, tudi če so proizvedeni v skladu s tehničnimi predpisi in predpisi o kakovosti, ki se razlikujejo od predpisov, ki jih morajo izpolnjevati domači proizvodi. Edina izjema od tega načela so omejitve, ki so utemeljene na podlagi razlogov, opisanih v 36. členu PDEU ali na podlagi prednostnih zahtev splošnega javnega pomena, ki jih priznava sodna praksa SEU in so sorazmerne z zastavljenim ciljem.

28Zaradi izvajanja načela vzajemnega priznavanja je bila sprejeta Uredba št. 764/2008. Skladno z 11. točko njenih uvodnih izjav je postopek obvezne predhodne odobritve glede na temeljno načelo prostega pretoka blaga na notranjem trgu upravičen le, če je potreben zaradi cilja v javnem interesu, ki ga priznava pravo Skupnosti, ter če je nediskriminatoren in sorazmeren; to pomeni, da bi moral biti primeren za dosego zastavljenega cilja in ne bi smel presegati tega, kar je nujno za njegovo dosego. Skladnost takšnega postopka z načelom sorazmernosti bi bilo treba oceniti v luči sodne prakse SEU.

29Nacionalni sistemi, ki trženje blaga pogojujejo s predhodno odobritvijo, omejujejo dostop do trga države članice uvoznice in se morajo zato šteti za ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev uvoza v smislu 34. člena PDEU.⁹ SEU je navedlo več pogojev, pod katerimi je taka predhodna odobritev lahko upravičena:¹⁰

- taki postopki ne smejo bistveno podvajati preverjanj, ki so že bila opravljena v okviru drugih postopkov v isti ali v drugi državi članici;

- predhodni postopek pridobitve dovoljenja je potreben le takrat, ko bi bil naknadni nadzor prepozen za zagotovitev dejanske učinkovitosti in doseganje zastavljenega cilja;

- postopek ne sme odvračati zadevnih tržnih udeležencev od izvajanja poslovnih načrtov zaradi trajanja in nesorazmerne višine tako povzročenih stroškov.

30SEU ozko razlaga seznam odstopanj v 36. členu PDEU, ki se vsa nanašajo na negospodarske interese.¹¹ Pri vsakem ukrepu je treba upoštevati načelo sorazmernosti. Država članica mora predložiti dokaze za utemeljitev ukrepov, sprejetih v skladu s 36. členom PDEU,¹² in kadar država članica predloži prepričljive utemeljitve, mora neustreznost ukrepov v obravnavanem primeru dokazati Evropska komisija.¹³

31Člen 36 PDEU se ne more uporabiti za utemeljitev odstopanj od usklajene zakonodaje EU.¹⁴ Če pa ni usklajene zakonodaje na ravni EU, so države članice pristojne za opredelitev svoje ravni zaščite.

32Čeprav je ukrep utemeljen na podlagi enega od odstopanj iz 36. člena PDEU, pa ne sme biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. Namen drugega dela 36. člena PDEU je preprečiti zlorabe s strani držav članic. SEU je navedlo, da je "namen drugega stavka 36. člena preprečiti, da bi bile trgovinske omejitve, utemeljene z razlogi, navedenimi v prvem stavku, izkrivljene glede na njihov namen in uporabljene tako, da ustvarijo diskriminacijo glede na blago iz drugih držav članic ali da posredno varujejo določene nacionalne proizvode",¹⁵ tj. da se sprejmejo zaščitni ukrepi.

33SEU je v sodbi v zadevi Cassis de Dijon določilo pojem obveznih zahtev kot neizčrpen seznam zaščitenih interesov v smislu 34. člena PDEU. Navedlo je, da se te obvezne zahteve nanašajo zlasti na učinkovitost davčnega nadzora, varovanje javnega zdravja, pravičnost trgovinskega poslovanja in varstvo potrošnika.

34Nekatere ovire za trgovino znotraj EU, ki so posledica neskladij med določbami nacionalnih predpisov, se morajo dopuščati, če take določbe brez razlikovanja veljajo za domače in uvožene proizvode in so lahko utemeljene kot potrebne za izpolnjevanje prednostnih zahtev, povezanih z varstvom potrošnikov ali pravično trgovino. Da bi bil državni ukrep upravičen v skladu s 36. členom PDEU ali eno od obveznih zahtev, opredeljenih v sodni praksi SEU, mora biti skladen z načelom sorazmernosti.¹⁶ Zadevni ukrep mora biti potreben za dosego zastavljenega cilja, ki se ne more doseči z manj obsežnimi prepovedmi ali omejitvami oziroma s prepovedmi ali omejitvami, ki imajo manjši vpliv na trgovino znotraj EU. Sredstva, za katera se države članice odločijo, morajo biti omejena na to, kar je dejansko potrebno za doseganje zastavljenega cilja, in morajo biti sorazmerna glede na zastavljeni cilj.¹⁷ SEU je večkrat ugotovilo, da državni ukrepi niso bili sorazmerni, ker so bili na voljo drugi ukrepi.¹⁸

35Država članica, ki uveljavlja razlog za utemeljitev omejitve prostega pretoka blaga, mora torej izrecno dokazati obstoj razloga v zvezi s splošnim interesom, potrebo po zadevni omejitvi in sorazmernost omejitve glede na zastavljeni cilj. Predložiti mora ustrezne dokaze ali analizo ustreznosti in sorazmernosti omejevalnega ukrepa, ki ga je sprejela, ter natančne dokaze v podporo svojim trditvam.¹⁹ Glede tega se zgolj izjava, da je ukrep utemeljen z enim od sprejetih razlogov, ali manjkajoča analiza drugih možnih ukrepov ne šteje za zadovoljiv dokaz.²⁰ Dokazno breme pa ne more biti takšno, da bi se od države članice zahtevalo, naj pozitivno dokaže, da teh ciljev v enakih razmerah ne bi bilo mogoče izpolniti z nobenim drugim ukrepom, ki si ga je mogoče predstavljati.²¹

36Področje izdelkov iz plemenitih kovin v EU ni usklajeno (harmonizirano), saj imajo države članice različne sisteme ugotavljanja in potrjevanja skladnosti. Razhajanja izhajajo iz dejstva, da imajo v nekaterih državah članicah za označitev izdelkov iz plemenitih kovin pristojno neodvisno telo, medtem ko v drugih državah članicah lahko izdelek označi dobavitelj sam.²²

37Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja z revidentom, da zahteva tožene stranke, ki se nanaša na izdajo potrdila o skladnosti za sporne kovance in medalje po ZIPleK, predstavlja ukrep z enakim učinkom po 34. členu PDEU. Zato je zaradi svoje dolžnosti zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile), moralo presojati, ali je postopek predhodne odobritve po ZIPleK upravičen, torej nediskriminatoren in sorazmeren.

38Cilj ZIPleK je ustrezno urediti promet z izdelki iz plemenitih kovin, zavarovati pravice potrošnikov na tem področju in zagotoviti okvir za izvajanje svobodne gospodarske pobude ob upoštevanju pravil poštenega poslovanja. Načelo varstva potrošnikov se odraža v dejstvu, da mora biti izdelek iz plemenite kovine, ki je v prometu, preskušen in ustrezno označen.²³

39Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (v nadaljevanju Uredba št. 765/2008) vzpostavlja sistem akreditacije, ki zagotavlja vzajemno priznavanje ravni usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti. Skladno z 20. točko uvodnih izjav Uredbe št. 764/2008 pristojni organi držav članic namreč ne bi več smeli zavračati poročil o preskusih in certifikatov, ki jih izdajo akreditirani²⁴ organi za ugotavljanje skladnosti, ker slednji za to ne bi bili usposobljeni. Države članice lahko sprejmejo tudi poročila o preskusih in certifikate, ki jih v skladu z zakonodajo Skupnosti izdajo drugi organi za ugotavljanje skladnosti.

40Iz navedenega je razvidno, da nadzor nad izdelki v prometu v postopkih v zvezi s skladnostjo lahko opravlja le posebna, za to usposobljena institucija in ne centralna in emisijska banka, ki izda odlok o izdaji priložnostnih kovancev, ki so zakonito plačilno sredstvo. To pa pomeni, da potrdilo o skladnosti, ki ga izda ustrezen tuj organ, ni sprejemljivo le, če ta organ nima ustrezne akreditacije skladno z določbami Uredbe št. 765/2008.

41Glede na navedena izhodišča primarnega in sekundarnega prava EU²⁵ Vrhovno sodišče ocenjuje, da se pravilna razlaga Uredbe št. 764/2008 ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da se izdelki iz plemenitih kovin, ki so že preskušeni in označeni v drugi državi članici, lahko dajo v promet v Republiki Sloveniji le, če Urad²⁶ ugotovi, da je s tem povezan postopek primerljiv s slovenskim in da je bil izveden s strani ustrezno usposobljene institucije. Zato Vrhovno sodišče upoštevaje sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., št. 283/81 z dne 6. 10. 1982, ugotavlja, da po doktrini acte clair niso izpolnjeni potrebni pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU na podlagi 267. člena PDEU.

42Zahteva tožene stranke, nanašajoča se na pridobitev potrdila o skladnosti, za revidenta glede na predstavljeno pravo EU torej ni predstavljala nerazumnega bremena. Z določbami Uredbe št. 764/2008 in ZIPleK mu je namreč bil zagotovljen postopek, ki ni oviral njegovih realnih možnosti, da dokaže razloge, zaradi katerih bi bil lahko oproščen predložitve ustreznega tujega potrdila o skladnosti. To pa pomeni, da je obravnavani postopek obvezne predhodne odobritve po ZIPleK primeren za dosego zastavljenega cilja, ki je v varstvu pravice potrošnikov do obveščenosti glede lastnosti in kakovosti izdelkov po tem zakonu, prav tako pa, upoštevajoč ureditev področja izdelkov iz plemenitih kovin v ostalih državah članicah EU, ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego.

43Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, da uporaba spornih določb ZIPleK omogoča ustrezno uporabo 36. člena PDEU glede utemeljevanja odstopanj od prepovedi ukrepov z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri uvozu.

44Izhajajoč iz dejanskega stanja zadeve, iz katerega je razvidno, da Republika Hrvaška ni članica osrednje mednarodne organizacije na področju izdelkov iz plemenitih kovin, Konvencije o preskušanju in označevanju izdelkov iz plemenitih kovin, in da laboratoriji DZMH niso akreditirani za preskušanje izdelkov iz plemenitih kovin, v obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo biti upoštevni certifikati hrvaškega laboratorija o preskusu skladnosti. Upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje o časovni nesledljivosti v tej vlogi ne morejo nastopati niti certifikati Avstrijske državne kovnice. Ker opravljenega preskusa skladnosti že po logiki stvari same ne more izkazovati niti Odlok HNB, pa niso utemeljene niti s tem povezane revidentove navedbe.

45Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev o začasni prepovedi prodaje spornih izdelkov iz plemenitih kovin.

46Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

47Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Ker je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
² Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.
³ Pomembni pravni vprašanji sta navedeni v 9. točki te obrazložitve.
⁴ Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozi in ukrepi z enakim učinkom (34. člen PDEU).
⁵ Iz 36. člena PDEU je razvidno, da določba 34. člena ne izključuje prepovedi ali omejitev pri uvozu blaga v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske ali poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.
⁶ Zadeva 8/74, Dassonville.
⁷ Zadeva 120/78, Rewe-Zentral.
⁸ Načelo izvira iz sodbe v omenjeni zadevi 120/78, Rewe-Zentral in je sedaj v celoti priznano (glej na primer zadevo C-110/05, Komisija proti Italiji).
⁹ Glej na primer zadevi C-254/05, Komisija proti Belgiji in C-432/03, Komisija proti Portugalski.
¹⁰ Glej zadevo C-390/99, Canal Satélite Digital.
¹¹ Zadeva C-120/95, Decker.
¹² Zadeva 251/78, Denkavit Futtermittel.
¹³ Zadeva C-55/99, Komisija proti Franciji.
¹⁴ Zadevi C-473/98, Toolex in 5/77, Tedeschi proti Denkavit.
¹⁵ Zadeva 34/79, Henn in Darby, (točka 21), ter združeni zadevi C-1/90 in C-176/90, Aragonesa de Publicidad Exterior in Publivía (točka 20).
¹⁶ Zadeve C-390/99, Canal Satélite Digital (točka 33) in C-254/05, Komisija proti Belgiji (točka 33).
¹⁷ Zadeva C-319/05, Komisija proti Nemčiji (točka 87).
¹⁸ Glej zadevi C-54/05, Komisija proti Finski (točka 46) in C-297/05, Komisija proti Nizozemski (točka 79), v kateri je Sodišče podrobno navedlo druge razpoložljive možnosti namesto izpodbijanih ukrepov.
¹⁹ Zadevi C-14/02, ATRAL (točka 69) in C-254/05, Komisija proti Belgiji (točka 36).
²⁰ Zadeva C-265/06, Komisija proti Portugalski (točke od 40 do 47).
²¹ Zadeva C-110/05, Komisija proti Italiji (točka 66).
²² Poročevalec Državnega zbora (v nadaljevanju DZ) št. 25 z dne 14. 4. 1998 in št. 51 z dne 7. 7. 1999.
²³ Poročevalec DZ št. 25, stran 34 in št. 51, stran 46.
²⁴ Akreditacija je potrditev, ki se nanaša na organ za ugotavljanje skladnosti in jo kot tretja stranka izda akreditacijski organ (v Sloveniji je to Slovenska akreditacija) ter z njo prizna usposobljenost akreditiranega organa (npr. laboratorija, kontrolnega ali certifikacijskega organa) za izvajanje specifičnih nalog ugotavljanja skladnosti (vir: http://www.slo-akreditacija.si/akreditacija/kaj-je-akreditacija/). Na kompleksnem globalnem trgu akreditacija z neodvisnim in nepristranim načinom preverjanja izpolnjevanja zahtev omogoča potrošnikom zaupanje, saj pomembno prispeva k zagotavljanju visokih standardov kakovosti izdelkov ali storitev (vir: http://www.slo-akreditacija.si/akreditacija/vloga-in-prednosti/)
²⁵ Primarno pravo sestavljajo mednarodne pogodbe, ki določajo pravni okvir Evropske unije. Sekundarno pravo sestavljajo pravni akti, ki temeljijo na navedenih mednarodnih pogodbah, in sicer uredbe, direktive, sklepi in sporazumi. Poleg tega obstajajo tudi temeljna načela prava EU, sodna praksa, ki jo je razvilo SEU, in mednarodno pravo.
²⁶ Nadzor nad izdelki v prometu v Republiki Sloveniji opravlja Urad (prvi odstavek 24. člena ZIPleK), ki lahko na podlagi 10. in 14. člena Zakona o meroslovju za opravljanje strokovno tehničnih nalog v okviru ugotavljanja skladnosti ter rednih in izrednih overitev imenuje tudi pravno osebo oziroma samostojnega podjetnika posameznika (imenovano osebo). Imenovane osebe morajo izpolnjevati meroslovne in tehnične zahteve, vsebovane v relevantnih predpisih, njihova skladnost pa mora biti ugotovljena po predpisanih načinih.