VSM sodba I Kp 331/05

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 100.000,00 (sto tisoč 00/100) SIT.

Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje dne 11.03.2005 obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 325. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo obdolžencu naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki obsegajo stroške dveh izvedencev, vseh drugih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa ga po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo, ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov "kršitve kazenskega zakona po 4. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi sklepa o stroških kazenskega postopka ter zaradi bistvene kršitve določil postopka". Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, še podrejeno, da prvostopno sodbo tako spremeni, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo z milejšo določeno kaznijo zapora in s krajšo preizkusno dobo, sklep o stroških kazenskega postopka pa naj tako spremeni, da obdolženca v vsakem primeru oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Pritožbeno sodišče je po izkazanih obvestilih opravilo sejo v obdolženčevi navzočnosti in navzočnosti substituta njegovega zagovornika, medtem ko se višji državni tožilec seje ni udeležil (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Po opravljeni javni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

Pritožnik navaja, da izpodbija prvostopno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar te kršitve konkretno ne opredeli. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje pri opisu krivdne oblike nezavestne malomarnosti ni opredelilo, ali je obdolženec moral in zakaj bi moral in mogel pričakovati oviro na cesti, kot je bil to oblak apnenega prahu, v katerem vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka (očitno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki ga izpostavlja v pisnem odgovoru na predlog višjega državnega tožilca v zvezi s pritožbo zoper sodbo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je v četrtem odstavku na strani 5 sodbe opredelilo do ovire v obliki prahu in navedlo razlog, zakaj oblak ne predstavlja odločilne okoliščine, ki bi vplivala na nastanek prometne nesreče. Ker zaradi oblaka prahu do pretrganja vzročne zveze med obdolženčevo protipredpisno vožnjo in nastalo posledico ni prišlo, oblak tudi na ugotovljeno krivdno obliko obdolženčeve nezavestne malomarnosti, obrazložene v četrtem odstavku na 8. strani sodbe, ni nujno vplival, zato ni podana v pisnem odgovoru zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do oblaka kot morebitnega vzroka za prometno nesrečo in to možnost povsem jasno zavrnilo, s povzemanjem opisa obtožbe v zaključku, da so v obdolženčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, kot je to storilo v petem odstavku na strani 8 in v prvem odstavku na strani 9 sodbe, razlogi sodbe tudi niso med seboj v nasprotju, kot je to mogoče razumeti pritožnika iz njegovega pritožbenega izvajanja v pisnem odgovoru.

Tudi nadaljnji pritožnikov očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne navaja kazenske sankcije po Kazenskem zakoniku Republike Poljske (KZ RP), kar bi naj očitno predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Pri kaznivih dejanjih, storjenih v tujini, se zahteva identiteta norme (obojestranska kaznovalnost ali dvojna kaznivost), za katero je odločilno, da je isto dejanje v državi, kjer je storjeno, in v državi, kjer se storilcu sodi, določeno kot kaznivo dejanje, okoliščina, kakšna kazen je v kazenskih zakonikih predpisana, pa na splošno ni pomembna (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, stran 640 in 641). Zato sodišče prve stopnje kazenske sankcije ni bilo dolžno upoštevati, še posebej ne v obravnavanem primeru, ko je tudi po KZ RS za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana kazen odvzema prostosti do 8 let.

Pritožnik navaja, da "prvostopno sodišče ugotavlja t.i. dvojno kaznivost na podlagi priloženega tožilskega spisa Republike Poljske, iz katerega izhaja, da je po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom 145. člena Kazenskega zakonika Republike Poljske obravnavano dejanje kaznivo dejanje" in da je "tožilec le stranka v kazenskem postopku, ki nima pristojnosti pravnomočno odločati, ali je inkriminirano dejanje kaznivo dejanje tako po kazenskem zakoniku Republike Slovenije, kot po kazenskem zakoniku Republike Poljske". Pri tem pa ne pove, katere zakonske določbe naj bi bile s tem v zvezi kršene, oziroma na kakšen način bi sodišče smelo oziroma moralo ugotavljati obstoj obravnavanega pogoja za pregon. Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini (122. člen KZ RS), je sodišče prve stopnje ugotavljalo identiteto kazenskopravne norme, k čemur ga zavezuje določba tretjega odstavka 124. člena KZ RS. Do vprašanja identitete norme se je tudi izrecno opredelilo in ustrezno obrazložilo, da je identiteta kazenskopravne norme podana (prvi odstavek na 4. strani sodbe). Drži, da pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, lahko pa sodišče ustrezne podatke pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ni pa izključena možnosti pridobitev ustreznih podatkov tudi na drug primeren način. Sodišče namreč pri odločanju o teh vprašanjih ni omejeno z nobeno določbo, na kakšen način, oziroma s katerimi dokaznimi sredstvi naj dokazuje oziroma ugotavlja identiteto kazenske norme (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 114/2002 z dne 07.04.2005). Zato v obravnavanem primeru postopanje prvostopnega sodišča, ki je za presojo identitete norme uporabilo prepis zakonskih določb 145. in 177. člena KZ RP, katerega je priskrbel tamkajšnji okrajni državni tožilec, torej državni organ, pristojen za odločanje, ki je izdal sklep o ustavitvi postopka zoper obdolženca (zaradi njegove nenavzočnosti ni bilo mogoče vložiti obtožnice na sodišču), ni nepravilno.

Prav tako očitek pritožnika, da je v konkretni kazenski zadevi sodišče uporabilo zakon, ki ne bi smel biti uporabljen (kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP), ni utemeljen. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno v obravnavanem primeru glede na uporabo KZ RS tudi specialni predpis uporabiti predpis Republike Slovenije in ne tujega (drugi odstavek na 4. strani sodbe), je pravilna. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je presodilo, da identiteta norme obstaja, utemeljeno uporabilo določbe KZ RS. Pri kaznivem dejanju iz 325. člena KZ RS (za katerega gre v obravnavanem primeru) se zunanja manifestacija storilčevega protipredpisnega ravnanja, kaže kot ravnanje, ki je v nasprotju z dolžnostmi in obveznostmi, ki so predvidene v prometnih predpisih in je kaznivo dejanje iz 325. člena KZ RS torej storjeno lahko le s kršitvijo teh predpisov (Mitja Deisinger, Kazenski zakon RS s komentarjem in sodno prakso, stran 1043). Zato je prvostopno sodišče pravilno, opirajoč se na opis dejanja v obtožbi, uporabilo določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Pri tem opis kaznivega dejanja v sklepu o obdolžitvi osumljenega v smeri kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 145. člena KZ RP, izdanem po Okrajni policijski upravi v, ki je vodila preiskavo v zvezi s prometno nesrečo, s splošno navedbo kršitve cestnoprometnih predpisov (iz opisa ne izhaja, da bi naj šlo za blanketno kaznivo dejanje), v celoti pokriva zakonsko besedilo prvega odstavka 38. člena tedaj veljavnega ZTVCP. Tako se pokaže, da v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo obdolženčevo krivdo za obravnavano kaznivo dejanje. Vpričo tega pritožbeno sodišče sprejema in povzema ustrezno obrazložitev prvostopne sodbe kot pravilno. Pritožbena izvajanja s ponavljanjem dosedanjega obdolženčevega zagovora, pri čemer ne ponujajo ničesar novega, pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati. Kar zadeva pritožnikovo zatrjevanje, da je prometno nesrečo povzročil raztreseni beli prah oziroma voznik traktorja, ki ga je raztresel, je povedati, da takšno stališče pritožnika ni pravilno. S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi oblak prahu v določeni meri prispeval k nastanku prometne nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo v ravnanju obdolženca ali ne. Ravnanje voznika traktorja je pomembno le v toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi obdolženčevega zagovora in izpovedb prič ugotovilo, da se je močneje zaprašilo šele tik pred trčenjem, ter ob ugotovitvi izvedenca cestnoprometne stroke, da se je neposredno pred trčenjem tovorno vozilo v celoti nahajalo na nasprotnem voznem pasu in še ni izvajalo zaključnega manevra prehitevanja, to je vračanja na svoj prometni pas, da je obdolženec pričel menjavati prometni pas najmanj 73 m pred mestom trčenja in da razdalja, na kateri je bil obdolženec pozoren na ovire pred njim, pri najmanjši ugotovljeni hitrosti obdolženčevega vozila znaša 46,7 do 70 m, pravilno zaključilo, da se obdolženec ni prepričal, ali je levi vozni pas v zadostni razdalji prost, da bi lahko varno prehiteval, s takšno vožnjo pa kršil določbo prvega odstavka 38. člena ZTVCP. Sodišče prve stopnje je oviro v obliki belega prahu ocenilo in pri tem ugotovilo, da ta okoliščina na prometno nesrečo ni imela vpliva, ter pravilno ugotovilo obdolženčevo kazensko odgovornost v krivdni obliki nezavestne malomarnosti. Tako se pokažejo tudi vsa pritožnikova izvajanja, ki zadevajo izostanek ugotovitve, kako širok in dolg je bil oblak belega prahu, kakšno cestišče je prekrival, na kolikšni razdalji je bila obdolžencu odvzeta vidljivost oziroma preglednost, v posledici česar bi naj bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno, brez vsake teže. Tudi pritožnikova ugibanja, da je nasproti vozeči voznik osebnega avtomobila mogoče pripeljal z njive na cestišče, nimajo podlage v podatkih spisa. Soproga pokojnega, je namreč izpovedala, da so se peljali po obvoznici pri pokopališču, iz česar je sklepati, da je voznik vozil po glavni cesti.

Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba, ki tudi v preostalem ne ponuja ničesar, kar bi lahko ovrglo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, uperjena zoper prvostopni obsodilni izrek, neutemeljena.

Glede na uveljavljeni pritožbeni razlog je pritožbeno sodišče preizkusilo prvostopno sodbo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je spoznalo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe v korist obdolženca. Pritožba ne navaja nobenih posebnih tehtnih okoliščin, ki bi utegnile vplivati na spremembo prvostopne odločbe o izrečeni kazni, in ki jih ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje. Ravnanje voznika traktorja in 10-letno časovno odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja, ki ju posebej izpostavlja pritožnik, je presojalo že sodišče prve stopnje v okviru okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno. Z oceno teh in ostalih okoliščin, vključno z v pritožbi izpostavljeno obdolženčevo neobsojenostjo, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije ter z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v četrtem odstavku na 9. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, soglaša tudi pritožbeno sodišče. K temu dodaja, da kljub časovni odmaknjenosti in številnim pravilno ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, ni mogoče spregledati hudih posledic prometne nesreče, v kateri sta bili dve osebi hudo telesno poškodovani, pri tem pa na strani pokojnega oškodovanca ni najti prav nobene nepravilnosti oziroma kršitve cestnoprometnega predpisa. Zato po oceni pritožbenega sodišča, ob vseh na prvi stopnji ugotovljenih okoliščinah, pogojna obsodba z določeno nižjo zaporno kaznijo in krajšo preizkusno dobo ne bi bila primerna.

Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu naložilo plačilo stroškov obeh izvedencev. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, podlago za odločitev predstavlja okoliščina, da je obdolženec prejemnik pokojnine v mesečnem znesku 160.000,00 SIT. Pritrditi je pritožniku, da starejši osebni avtomobil ne predstavlja bistvene vrednosti, vendar to ni okoliščina, ki bi utemeljevala obdolženca oprostitev plačila vseh stroškov kazenskega postopka, za kar se zavzema pritožnik. Obdolženec ima tudi možnost zaprositi za obročno plačilo teh stroškov kazenskega postopka.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Drugače kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče meni, da bo obdolženec odmerjeni znesek zmogel plačati, saj po podatkih spisa prejema pokojnino in je brez družinskih obveznosti. Pri odmeri povprečnine je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi težavnost postopka v zvezi s predmetno pritožbo.