154. člen KZ

Spor o začasni odstranitvi delavca z dela ne spada med spore iz 1. in 2. točke 31. člena ZDSS-1, sodišče druge stopnje pa glede tega dela odločitve revizije tudi ni dopustilo. Ker je imel tožnik v disciplinskem postopku pooblaščenca odvetnika, tožena stranka ni kršila pravil o vročanju, ker je vabilo na zagovor vročila le tožnikovemu pooblaščencu. Za odločitev o zakonitosti obravnavane disciplinske odločbe ne zadošča že zgolj ugotovitev sodišča o tem, da je tožniku dokazan neupravičen vpogled v osebne podatke, temveč bi moralo le-to ugotoviti tudi, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke uporabil v nasprotju z zakonom, kar je eden od zahtevanih znakov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 154. člena KZ. Ker nobeno od nižjih sodišč ni ugotavljalo dejanskega stanja glede tega, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke tudi uporabil, je ostalo dejansko stanje glede obstoja enega od znakov očitanega kaznivega dejanja neraziskano, sprejeta odločitev pa je posledično materialnopravno zmotna.

Sklep, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je zakonit, saj je bilo ugotovljeno, da je storil očitano težjo disciplinsko kršitev po 6. al. 1. odst. 99. čl. ZPol, ko je s pomočjo računalniških evidenc opravil neupravičen vpogled v osebne podatke, ki se vodijo samo na podlagi zakona, ter tako izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov. Tožnikova pravica do obrambe v disciplinskem postopku ni bila kršena, saj je prejel sklep o uvedbi disciplinskega postopka, v katerem je očitana kršitev jasno opredeljena in konkretizirana, ter vabilo na disciplinsko obravnavo z obvestilom, da lahko vpogleda v disciplinski spis.

Glede na določbe 121. člena ZKP in člena 288 ZKP pa lahko zaključimo, da če ima oškodovanec kot tožilec pooblaščenca in ga ni treba zaslišati kot pričo, kar je bila situacija v obravnavani zadevi, saj je bil oškodovanec kot tožilec že zaslišan kot priča, se vabilo za glavno obravnavo pošlje le njegovemu pooblaščencu in je stvar pooblaščenca, da o glavni obravnavi obvesti osebo, ki jo zastopa, kar nadalje pomeni, da navzočnost oškodovanca kot tožilca na glavni obravnavi dne 22.9.2006 ni bila obvezna tako, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, lahko pa sodišče ustrezne podatke pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ni pa izključena možnosti pridobitev ustreznih podatkov tudi na drug primeren način. Zato v obravnavanem primeru postopanje prvostopnega sodišča, ki je za presojo identitete norme uporabilo prepis zakonskih določb 145. in 177. člena KZ RP, katerega je priskrbel tamkajšnji okrajni državni tožilec, torej državni organ, pristojen za odločanje, ki je izdal sklep o ustavitvi postopka zoper (zaradi njegove nenavzočnosti ni bilo mogoče vložiti obtožnice na sodišču), ni nepravilno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno v obravnavanem primeru glede na uporabo KZ RS tudi specialni predpis uporabiti predpis Republike Slovenije in ne tujega (drugi odstavek na 4. strani sodbe), je pravilna.