VSM sodba I Kp 557/06

Pritožbe zagovornika obdolženega, zagovornice obdolženega starejšega mladoletnika in zagovornika obdolženega se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi, obdolženi starejši mladoletnik in obdolženi so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer vsak povprečnino v višini 500,00 EUR, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obdolženega izplačajo iz proračunskih sredstev.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega in obdolženega starejšega mladoletnika spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 25. člena KZ, obdolženega pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju posebne hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Obdolženemu in obdolženemu sta bila na podlagi drugega odstavka 135. člena KZ ter z uporabo omilitvenih določil iz 1. in 2. točke 42. člena KZ in iz 1. točke 43. člena KZ izrečeni zaporni kazni, vsakemu v višini enega leta, medtem ko je bila obdolženemu starejšemu mladoletniku po 50. členu KZ v zvezi z drugim odstavkom 93. člena KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po drugem odstavku 135. člena KZ ter z uporabo omilitvenih določil iz 1. in 2. točke 42. člena KZ ter iz 1. točke 43. člena KZ določena kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 107. člena KZ je bilo za obdolženega in obdolženega odrejeno prestajanje zaporne kazni v ZPKZ, odprti oddelek. Vsem trem obdolženim je bilo po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naloženo še plačilo stroškov od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačila povprečnine so bili po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščeni, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obdolženega na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu izreče pogojno obsodbo;

- zagovornica obdolženega starejšega mladoletnika zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da isto sodbo spremeni tako, da kazenski postopek zoper obdolženega ustavi ter sklene, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun in

- zagovornik obdolženega zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izrečeno kazen zniža tako, da mu izreče pogojno obsodbo.

Pritožbe niso utemeljene:

K pritožbi zagovornika obdolženega:

Pritožnik je uveljavljeni pritožbeni razlog obrazložil s številnimi olajševalnimi okoliščinami, ki jih je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni oziroma izbiri vrste kazenske sankcije po njegovi oceni v premajhni meri upoštevalo. Nasprotno, sodišče prve stopnje je navedene okoliščine upoštevalo v polni meri, saj je obdolženemu izreklo najmilejšo možno kazen, medtem ko mu pogojne obsodbe že zaradi prepovedi iz drugega odstavka 51. člena KZ ni moglo/smelo izreči in zato povzeta pritožnikova prizadevanja ne morejo biti uspešna.

K pritožbi zagovornice obdolženega starejšega mladoletnika:

Po pritožnici je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon zato, ker je uporabilo drugi odstavek 93. člena KZ, ki ga v obdolženčevem primeru zaradi neizpolnjenih pogojev ne bi smelo uporabiti. Obdolženemu bi namreč bilo mogoče izreči kazen mladoletniškega zapora le ob visoki stopnji kazenske odgovornosti, ki pa zaradi ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti ne more biti podana. Glede na to, in ker po poročilu centra za socialno delo izrečeni vzgojni ukrep ne bi bil smotrn, je pritožnica prepričana, da bi sodišče prve stopnje moralo kazenski postopek zoper obdolženega po drugem odstavku 483. člena ZKP ustaviti in ga zato stroški kazenskega postopka ne bi smeli bremeniti.

Pritožbeno sodišče se strinja, da besedila drugega odstavka 93. člena KZ ni mogoče razumeti tako, da bi z naraščajočo starostjo polnoletnika, ki je kaznivo dejanje storil kot mladoletnik, smeli tudi širiti možnosti za njegovo kaznovanje, vendar se to v obravnavanem primeru ni zgodilo. Res je sicer, da ugotovljena bistveno zmanjšana prištevnost načeloma zmanjšuje kazensko odgovornost (Bavcon L./Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Ljubljana 1996, str. 214), spet pa ne tako, da kaznivo dejanje samo zato ne bi moglo biti storjeno z direktnim naklepom, ki se pogojno rečeno na lestvici kazenske odgovornosti nedvomno nahaja višje od denimo eventualnega naklepa. Pri zmanjšanju kazenske odgovornosti zaradi bistveno zmanjšanje prištevnosti ne gre za nadomeščanje ene kvalitete za drugo - nižje postavljeno kvaliteto, temveč le za spremembo znotraj iste kvalitete, kar v konkretnem primeru pomeni, da se kljub ugotovljeni obdolženčevi bistveno zmanjšani prištevnosti še vedno nahajamo v polju visoke stopnje kazenske odgovornosti. Zahtevani pogoji iz drugega odstavka 93. člena KZ so bili potemtakem v celoti izpolnjeni in prav nobene ovire ni bilo, da sodišče prve stopnje obdolženemu ne bi izreklo pogojne obsodbe ter da mu po predhodnem preizkusu premoženjskih razmer ne bi naložilo plačila (dela) stroškov kazenskega postopka. Uveljavljani pritožbeni razlog tako ni podan, medtem ko pritožničinih navedb o izostali zakonski podlagi za uporabo omilitvenih določil, ki gredo v obdolženčevo škodo, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Kot rečeno se je pritožnica pritožila še zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, vendar ne zato, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva, na katerih temelji odločba o stroških, niti ne zato, ker bi naj na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih dejstev sprejelo napačno odločitev, kot tudi, da je bilo odločeno v nasprotju z določbami od 92. do 99. člena ZKP, ampak zato, ker naj bi uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Na te navedbe pa je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

K pritožbi zagovornika obdolženega:

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje dokazni oceni in končni presoji sodišča prve stopnje o vrsti obdolženčevega prispevka h kaznivemu dejanju, kakor tudi, da se je zavedal, da pomaga pri tem dejanju in da je isto hotel storiti. Razlogi iz obrazložitve sodbe so tehtni in prepričljivi ter po vsebini pomenijo odziv na pritožnikovo dokazno oceno v besedi strank, ki jo je ta v pritožbi zgolj ponovil. Kljub temu je treba še enkrat opozoriti, da je obdolženčev objektivni prispevek, ki ga pritožnik na nekaj mestih zmotno enači s sostorilčevim prispevkom, h kaznivemu dejanju tako rekoč očiten, medtem ko je pritožnikova razlaga drugega odstavka 27. člena KZ preozka. Krog izvršitvenih ravnanj zaradi besedne zveze "še zlasti" ni sklenjen in tako je pri kaznivem dejanju mogoče pomagati tudi na način, kot je opisan v izreku napadene sodbe.

Glede obdolženčeve krivdne oblike pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnikovi obrazložitvi, po kateri je v obravnavanem primeru ostalo nedokazano, da sta bila pri obdolžencu podana zavest in hotenje, da se oškodovanca hudo telesno poškoduje, sploh pa ne tako, da bi zaradi tega umrl. Pomagačev naklep zajema zavest, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju in hotenje (ali privolitev) pomoči, prav tako pa se mora nanašati na določeno kaznivo dejanje. Okoliščine, po katerih se je obdolženi zavedal, da pomaga ravno pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe iz prvega odstavka 135. člena KZ ter da je to hotel storiti je obrazložilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Ali sta bila obdolženčeva zavest in volja podana tudi glede na prepovedano posledico iz drugega odstavka 135. člena KZ, pa je treba opozoriti, da je hujša posledica nastala iz naklepnega temeljnega kaznivega dejanja, pri katerem je obdolženi obema soobdolženima tudi naklepno pomagal. Njihovi naklepi se potemtakem prekrivajo in zato je dovoljen prenos odgovornosti za prepovedano posledico iz navedenega zakonskega določila z obeh soobdolženih še na obdolženca (gl. Bele I., Kazenski zakonik, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 232 in 224). Pritožnikova prizadevanja znotraj navedenega pritožbenega razloga tako ne morejo biti uspešna.

Končno, pritožnik ne more biti uspešen niti tedaj, ko si prizadeva za izrek milejše kazenske sankcije, ker naj bi bilo obdolženčevo ravnanje precenjeno. Enako kot v primeru obdolženega, tudi obdolženega ni bilo mogoče mileje kaznovati in iz istih razlogov mu ni bilo mogoče izreči niti pogojne obsodbe.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena KZ ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega, zagovornice obdolženega starejšega mladoletnika in zagovornika obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, medtem ko je bila povprečnina za vsakega izmed obdolženih odmerjena upoštevaje merila iz tretjega odstavka 92. člena ZKP. Ista so bila obenem razlog, da je pritožbeno sodišče za obdolženega sklenilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.