93. člen KZ

Glede posplošeno pritožbeno zatrjevanih nedoslednosti v izpovedbi ml. oškodovanke pritožbeno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da vsebinsko nemerodajna manjša odstopanja ne morejo ključno omajati verodostojnosti bistva izpovedbe. Takšna nihanja so sploh pri ml. oškodovancih, zlasti pri opisovanju travmatičnih dogodkov, pričakovana in psihološko razložljiva, kar je v obravnavani zadevi dodatno potrdil sodni izvedenec dr. B. B., ki je s tehtnim razlogovanjem, da ml. oškodovanka pripoveduje verno, brez tendence po falsifikaciji pripovedi, kakršnemkoli potenciranju, olepševanju, tako da je njeno pričanje verjetno, podprl razumen zaključek, da se ml. oškodovanka ne nagiba k potvarjanju realnosti in da dogodki, ki jih opisuje, najverjetneje niso zgolj plod njene domišljije ali vpliva s strani druge osebe. Odločilno je, da je ml. oškodovanka glede ključnih okoliščin - narave dejanja, identitete storilca in poteka inkriminiranega dejanja - ves čas izpovedovala konsistentno, pri čemer je njena izpoved notranje logična in življenjsko prepričljiva, nenazadnje pa tudi ustrezno dokazno podprta.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa. Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.

Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.

Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč. V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

Če mladoletnik, ki je kaznivo dejanje storil kot starejši mladoletnik, med postopkom do pravnomočnosti sklepa o izreku vzgojnega ukrepa postane polnoleten, mu navodil in prepovedi kot samostojnega vzgojnega ukrepa ni več dopustno izreči.

ZKP ne pozna nadomeščanja obtožnih aktov. Procesni zakon ureja vložitev novega obtožnega akta, kot je to primarno pri spremembi obtožbe (tretji odstavek 344. člena ZKP) ali pri vložitvi obtožnega akta po zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa (šesti odstavek 492. člena ZKP). Kazenski zakonik (KZ) v drugem odstavku 70. člena določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji, določenimi v KZ, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki (drugi odstavek 70. člena KZ). To pomeni, da je starost storilca, ob storitvi kaznivega dejanja, nespremenljivo in odločilno dejstvo, od katerega je odvisen izrek vzgojnega ukrepa ali kazni. S potekom časa se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, ne more izreči strožja sankcija, kot je bila predpisana ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 93. člena KZ pa se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreči namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojna obsodba. Zakon v takem primeru dopušča izrek zapora oziroma pogojne obsodb

Po prvem odstavku 93. člena KZ sme sodišče polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, izreči vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarno kazen in ob pogojih iz 89. člena tega zakonika tudi mladoletniški zapor. Navedeno pomeni, da se polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, ne sme izreči (samostojnega) vzgojnega ukrepa navodil.

Pritožba povsem spregleda, da se mladoletniku očita, da je z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, skupaj s posebej obravnavanimi S.P., D.V. in T.F. pretepal oškodovanca D.G., ko je na tleh ležečega pretepal tako, da ga je z roko udaril po telesu, ko pa je oškodovanec vstal, ga je še sunil tako, da je padel. Mladoletniku se torej očita kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, ker ga je storil z več osebami. Število storilcev (dva ali več) je kvalifikatorna okoliščina. Vsi morajo biti sostorilci kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje, izhaja delno že iz njegovega zagovora, ko je povedal, da je videl kako je oškodovanec udaril T.F. ter je zato oškodovanca porinil vstran in ko je videl, da je oškodovanca brcnil v nogo močnejši Rom (S.P.). Pritožba tudi spregleda, da je bil mladoletnik kot storilec očitanega mu kaznivega dejanja z ostalimi posebej obravnavani prepoznan tudi na posnetkih kamer, kot tudi na posnetku preko mobilnega telefona. Mladoletnikova vloga zato ni bila zgolj tista, da je vlekel nekoga vstran, oziroma da ju je poskušal dati narazen, kot to skuša prikazati pritož

Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ul. l. RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994) v oddelku izrekanja kazenskih sankcij polnoletnemu, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, v prvem odstavku 93. člena KZ določa, da se polnoletnemu sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo, in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami. To torej pomeni, da če se sodi polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, se mu ne sme izreči vzgojni ukrep ukor in tudi ne navodil.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994) v oddelku: Izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, v prvem odstavku 93. člena določa, da se polnoletnemu sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami. To torej pomeni, da če se sodi polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, se mu ne sme izreči vzgojni ukrep ukor.

Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.

Namen vzgojnih ukrepov ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij; to pa pomeni, da se koristi mladoletnika, na katere se sklicuje zagovornik, upoštevajo sorazmerno s potrebami družbe.

Zoper obtoženca, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, ob uvedbi kazenskega postopka pa bil starejši od 21 let, se ne more več voditi kazenski postopek proti mladoletnikom iz XXVII. poglavja ZKP, ampak redni kazenski postopek, v katerem mora sodišče spoštovati načelo, da nihče ne more biti kaznovan z večjo kaznijo kot je po zakonu veljala za kaznivo dejanje v času njegove storitve in je podana kršitev kazenskega zakona, če sodišče takemu obtožencu v rednem postopku izreče kazen mladoletniškega zapora.

Sodišče prve stopnje je polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, izreklo vzgojni ukrep navodila in prepovedi po členu 77 KZ, čeprav po prvem odstavku 93. člena KZ tak vzgojni ukrep ni predviden. Zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zagovornice po uradni dolžnosti kazenski postopek zoper sedaj polnoletnega obdolženca ustavilo iz razloga smotrnosti.

Senat za mladoletnike sodišča prve stopnje je sedaj polnoletnemu V.K. izrekel vzgojni ukrep navodila in prepovedi po čl. 77 KZ. V zvezi s kaznivim dejanjem tatvine po čl. 211/2 in 1 KZ, ki je bilo storjeno dne 6.11.1996, je bil mladoletnik ob času sojenja dne 27.3.2000 že polnoleten in se mu zato ne bi smelo soditi za tako kaznivo dejanje, saj za tako kaznivo dejanje ni predpisana kazen hujša od petih let zapora. Drugo kaznivo dejanje pa je bilo storjeno dne 4.8.1997, ko je bil obdolženec še starejši mladoletnik, ob času sojenja pa je bil torej že polnoleten. Sodišče prve stopnje bi mu lahko izreklo le vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali ustrezen zavodski vzgojni ukrep, saj je mladoletnik pomagal pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti po čl. 143/1 KZ v zvezi s čl. 27 KZ. Sodišče prve stopnje pa je kršilo kazenski zakon in je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep navodila in prepovedi po čl. 77 KZ. Višje sodišče je pritožbama zagovornice in državne tožilke ugodilo in je kazenski postopek ustavilo in sicer za prvo dejanje v zvezi s 4. tč. 357. čl. ZKP, v zvezi z drugim dejanjem pa iz razloga smotrnosti.

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izreklo predlaganih vzgojnih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva trem mladoletnikom, ki so postali med kazenskim postopkom polnoletni (čl. 93/I KZ), pač pa je izreklo vzgojni ukrep navodil, ki pri dopolnjeni polnoletnosti ne pride več v poštev. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z izrečenim vzgojnim ukrepom, je ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Sodišče lahko polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, med sojenje pa ni dopolnil enaindvajset let, izreče namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojno obsodbo vendar le v primeru če gre za kaznivo dejanje za katero je predpisana kazen hujša od petih let zapora, narava in teža dejanja pa je taka, da ne bi bilo upravičeno izreči vzgojni ukrep.