107. člen KZ

Določbe sedmega odstavka 86. člena KZ-1 v primeru izrečenega mladoletniškega zapora ni dopustno uporabiti.

Do odškodnine je upravičen, kdor je prestal daljšo prostostno kazen, kot mu je bila izrečena.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodne odločbe, izdane v fazi izvrševanja kazenskih sankcij, praviloma ni dopustna. Praksa Vrhovnega sodišča izjemoma dopušča zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist.

Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ ni vzročne zveze brez protipredpisne vožnje in ni krivde brez vzročne zveze ter obratno, krivda predpostavlja obstoj vzročne zveze, ta pa protipredpisnost vožnje.

"Ugotovljena bistvena zmanjšana prištevnost načelom zmanjšuje kazensko odgovornost,spet pa ne tako, da kaznivo dejanje samo zato ne bi moglo biti storjeno z direktnim naklepom.

Po prestani kazni (torej tudi po poteku morebitnega pogojnega odpusta) ni več možno odločati o alternativnem prestajanju kazni.

V primeru, ko bo sodišče ob izrečeni kratkotrajni kazni zapora (do treh mesecev) presodilo, da je zadeva takšna, da bi ob že navedenih kriterijih prišla v poštev izvršitev kazni na način, kot ga predvideva 4. odstavek 107. člena KZ, bo razpisalo narok, čeprav ga ZKP posebej ne zahteva. O obliki izvršitve kazni zapora do treh mesecev na podlagi 4. odstavka 107. člena KZ odloča sodišče, medtem ko zagotovitev dela v točno določeni ustanovi oziroma zavodu spada v obveznosti zavoda za prestajanje kazni. Okoliščina, da centru za socialno delo ni uspelo najti nobenega primernega dela, s katerim bi obsojenec opravil družbeno koristno delo, ne more biti razlog za zavrnitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora do treh mesecev.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pravilno zatrjuje, da je lahko sostorilec kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ tudi tisti, ki ne sodeluje neposredno pri izvršitvi dejanja - spravljanju več oseb čez mejo, ampak po vnaprejšnjem dogovoru opravi prevoz ilegalcev, saj s tem odločilno prispeva k izvršitvi tega kaznivega dejanja. Vendar pa sodišče prve stopnje spregleda, da predstavlja opisano ravnanje obdolženca le objektivni element sostorilstva. Za obstoj sostorilstva v širšem smislu je potreben tudi subjektivni element sostorilca - štetje kaznivega dejanja, pri katerem sodeluje, za svojega. V kolikor subjektivni element sostorilstva ni podan, gre lahko le za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ. Gre tedaj za odločilno dejstvo, o katerem pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zato jo je bilo potrebno razveljaviti.

O alternativnem načinu izvršitve kazni zapora v smislu 4. odstavka 107. člena KZ sodišče odloči po pravnomočnosti sodbe najkasneje do nastopa kazni. Predlagajo ga lahko obsojenec, državni tožilec in po uradni dolžnosti sodišče: v zadnjih dveh primerih je potrebna za takšen način izvršitve kazni privolitev obsojenca. Pred okrajnim sodiščem bo o tem odločal sodnik posameznik, ki je izrekel kazen zapora do 3 mesecev, pred okrožnim sodiščem pa je za odločanje pristojen zunajobravnavni senat (6. odstavek 25. člena ZKP), ne pa predsednik senata, ki je izrekel kazen. Zoper ta sklep gre pravica do pritožbe tako obdolžencu kot tudi državnemu tožilcu (1. odstavek 399. člena ZKP). O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje (1. odstavek 402. člena ZKP). Zagovarjati je mogoče stališče, da se v primeru iz 4. odstavka 107. člena KZ, če obsojenec ne izpolnjuje naloženih nalog ali jih opravlja malomarno, površno in neredno, izrečena zaporna kazen izvrši v celoti, ne glede na to, koliko ur dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti je do tedaj že opravil.

Tožena stranka sicer ne navaja pravne podlage za razveljavitev spornega naloga, glede na razloge izpodbijane odločbe pa gre po presoji sodišča za razveljavitev po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP. V obravnavanem primeru je bil nalog za izvršitev kazni zapora, ki ga je šteti kot upravno odločbo, izdan dne 7.3.2001, Zavodu za prestajanje kazni zapora A pa vročen 8.3.2001, medtem ko je bila odločba o njegovi razveljavitvi izdana šele 27.3.2003. Glede na navedeno je bil rok za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, zamujen.

Med objektivne okoliščine, ki se upoštevajo pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, spada tudi vrsta kaznivega dejanja. Zato obsojeni zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po čl. 201/2 KZ, ne more biti deležen takšnega načina izvršitve kazni tri mesece zapora.

Ker KZ izrecno določa, da se kazen zapora prestaja v zavodu za prestajanje kazni zapora ter da se pri pogojnem odpustu obsojenec odpusti s prestajanja kazni, je logičen zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora. Iz tega razloga se čas pogojnega odpusta ne všteje v kazen, izrečeno po 47. in 2. odst. 48. čl. KZ. Da se čas pogojnega odpusta ne všteje v novo enotno kazen, je razvidno tudi iz določbe 6. odst. 110. čl. KZ. Ta določba bi bila nesmiselna in se nikoli ne bi mogla uporabiti, če bi se pri preklicu pogojnega odpusta tudi čas pogojnega odpusta štel kot čas prestajanja kazni, saj bi bila pri takem tolmačenju zakona v času preklica pogojnega odpusta - po njegovem preteku - kazen vedno že v celoti prestana. Po prestani kazni pa pogojnega odpusta ni mogoče preklicati.

Nasprotij v mnenjih obeh izvedencev ni. Vsak od njiju je podal izvedensko mnenje iz stališča svoje stroke, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da si njuni izvedenski mnenji ne nasprotujeta, temveč se le dopolnjujeta.