VSL sodba I Cp 3445/2008

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v obrestnem delu (1. točka izreka) spremeni tako, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico.
V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati 18.245,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2001 dalje do plačila in ji povrniti 1.348,45 EUR pravdnih stroškov.

Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da stranki v pogodbi o nakupu stanovanja nista dogovorili plačila kupnine vnaprej z namenom financiranja gradnje. Tožena stranka je tožeči stranki zagotovila ceno stanovanja na dan sklenitve pogodbe. Tožeča stranka do zahtevanih obresti ni upravičena, ker ni prikrajšana in ker ni utrpela nobene škode. Kot izročitev bi morali upoštevati 18.5.2000, ne pa 7.4.2000.

Glede zahtevka zaradi neprofiliranih vrat in nevgrajenih žaluzij, je sodišče višino zneska ugotovilo nekritično. Ne gre za stvarno napako, ker potrjeni gradbeni projekt ne vsebuje neprofiliranih vrat in žaluzij. Zahtevek je prekludiran, ker je tožba vložena po več kot enem letu, ko je bila napaka grajana.

Obresti so dosegle višino glavnice do 22.5.2007.

Pritožba je delno utemeljena.

1Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo:

- da sta pravdni stranki 6.7.1998 sklenili prodajno pogodbo za stanovanje, na podlagi katere se je tožnik zavezal plačati kupnino v znesku 40.492.028,10 SIT, tožena stranka pa mu izročiti stanovanje do 24.12.1999, zgrajeno skladno s potrjenim projektom in komercialnim opisom;

- da je tožena stranka tožeči stranki izročila stanovanje 4.7.2000, ko mu je izročila ključe;

- da je tožena stranka zahtevala plačilo celotne kupnine pred izročitvijo stanovanja in da jo je tožnik tudi plačal prej preden mu je bilo stanovanje izročeno;

- da znašajo obresti izračunane za čas od posameznih plačil do dneva izročitve stanovanja, v višini kot se obrestujejo hranilne vloge vezane nad tri mesece, 17.181,68 EUR.

Na podlagi teh pravilno ugotovljenih dejstev je ob pravilni uporabi določila 41. člena Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot, pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati obresti v znesku 17.181,68 EUR.

Iz izpovedi tožnika in priče M. K. izhaja, da je tožena stranka od tožnika zahtevala plačilo stanovanja v obročno dogovorjenih rokih in da je imela pravico odstopiti od pogodbe ter zadržati 10 % kupnine, če tožnik kupnine ne bi pravočasno poravnal. Iz teh izpovedi jasno izhaja, da je tožena stranka pogojevala nakup stanovanja s predplačilom kupnine, stanovanje pa se je zavezala izročiti šele po plačilu celotne kupnine. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je zmotno ugotovljeno, da je tožnikova preplačila obravnavati v smislu 41. člena ZVPot.

Pravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da je določilo 41. člena ZVPot kogentno in da zato stranki z vsebino 12. člena pogodbe z dne 6.7.1998 uporabe tega člena nista mogli izključiti.

Pravilno je tudi ugotovljeno, da je tožena stranka tožeči stranki izročila stanovanje, ko mu je izročila ključe, kar je bilo 4.7.2000.

Vse ostale pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija plačilo obresti od predplačil, so pravno nerelevantne: da je bila cena stanovanja dogovorjena po cenah v času sklepanja pogodbe, da ni šlo za sofinanciranje gradnje, da tožnik ni utrpel nikakršne škode ali prikrajšanja, o pravni naravi dolžnosti plačila obresti po 41. členu ZVPot, da sta bili pravdni stranki pri sklepanju prodajne pogodbe enakopravni, da je bilo spoštovano načelo ekvivalence dajatev, da je za zamudo pri izročitvi prišlo zaradi kasnitve pri pridobivanju oblastvenih dovoljenj.

2Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka zavezala stanovanje izročiti zgrajeno skladno s potrjenim projektom in s komercialnim opisom, ki je bil sestavni del prodajne pogodbe. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da bi morala biti vgrajena notranja profilirana vrata in da bi morale biti vgrajene žaluzije na vseh zunanjih oknih. Tožena stranka je vgradila neprofilirana notranja vrata, na oknih na severni in zahodni strani pa ni vgradila žaluzij. Navedeno je pravilno ocenjeno kot stvarna napaka, ker stanovanje ni imelo lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene (3. odstavek 479. člena ZOR). Na podlagi mnenja izvedenca C. je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do znižanja cene, in sicer na podlagi 488. člena ZOR oziroma 37. člena ZVPot, in sicer zaradi manjvrednosti vgrajenih vrat v znesku 898,60 EUR in zaradi nevgrajenih žaluzij v znesku 165,02 EUR.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni povedalo, na kakšni podlagi je zahtevek tožnika iz tega naslova utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo, da gre za uporabo instituta stvarnih napak, ki je urejen v členih od 478 do 487 ZOR.

Obe napaki je tožnik grajal prodajalcu v zapisniku z dne 21.6.2000 pred prevzemom stanovanja. Torej pravočasno glede na določilo 481. člena ZOR. Rok za uveljavljanje pravice na podlagi 37.c člena ZVPot je dve leti od dneva grajanja. Tožba je vložena 2.8.2001, v roku dveh let. Neutemeljeni sta tako pritožbeni navedbi, da tožnik stvarnih napak ni pravočasno grajal in da je prekludiran pri uveljavljanju sodne pravice na znižanju kupnine.

Pritožba se zmotno sklicuje na določilo 500. člena ZOR, ker je v tem primeru uporabiti specialnejšo določilo 37.c člena ZVPot, ki za take primere predvideva daljši dveletni rok, ker gre za pravico potrošnika.

Pritožba zmotno vztraja na tem, da je za izgradnjo stanovanja pomemben le projekt. Iz določila 2. člena prodajne pogodbe z dne 6.7.1998 izhaja, da je sestavni del pogodbe tudi komercialni opis.

Mag. A. C. je tako sodni izvedenec kot sodni cenilec za gradbeništvo. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da ni mogel podati cenilskega mnenja glede znižanja cene zaradi napak vgrajenih notranjih vrat in manjkajočih žaluzij.

Pogodbena kazen in eventualna nadaljnja škoda se ne kumulirata (275. člen ZOR). Znižanje kupnine zaradi napak izročenega blaga ne predstavlja eventualne nadaljnje škode. Popolnoma zgrešena je zato pritožbena navedba, da je tožena stranka s tem, ko je plačala pogodbeno kazen, poravnala tudi tožnikov zahtevek iz naslova znižanja cene zaradi obstoja stvarnih napak.

3Pritožba utemeljeno navaja, da so zamudne obresti od prisojenega zneska 18.245,30 EUR za čas od 17.8.2001 do 22.5.2007 dosegle glavnico in da so zato zamudne obresti na podlagi določila 367. člena OZ prenehale teči, ko so dosegle glavnico. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu v 1. točki izreka spremeniti tako, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico.

4Pritožba ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega pa niso nastali posebni pritožbeni stroški. Tožena stranka je zato sama dolžna kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).