367. člen ZOR

Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Za razliko od zdaj veljavnega ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote višajo za enak odstotek kot maloprodajne cene (prvi odstavek 19. člena), za konkreten primer relevanten ZTSPOZ, ki je veljal od leta 1974 do leta 1994, ni določal, da mora zavarovalna vsota ohranjati realno vrednost. Je pa od načela denarnega nominalizma odstopila sodna praksa. Za ohranitev realne vrednosti zavarovalnih vsot je uporabljala različne pristope, na primer, da je treba namesto zavarovalne vsote, veljavne ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času nastanka škodnega dogodka in to valorizirati na čas sojenja, pa tudi pristop, ki ga opisujeta (a ga zaradi različnega pogleda na vprašanje, ali je šlo za izjemno, katastrofalno škodo, različno uporabita) obe nižji sodišči. Po tem pristopu je treba šteti, da zavarovalna vsota zadošča, če je treba plačati odškodnino tudi več oškodovancem iz istega škodnega dogodka za škodo, ki je izjemna, nepričakovana. Škoda, ki je nastala v konkretnem primeru

Neutemeljenost predloga, ker ne gre za nerešeno pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 11/2008 že zavzelo stališče, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, kdaj je začel teči rok za zastaranje terjatve iz drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Revizijsko sodišče je v odločbi II Ips 11/2008 že pojasnilo, da ni nepremagljivih ovir oziroma zadržanja oziroma zastaranja, če uveljavljanju tožbenega zahtevka nasprotuje zakon, ki ga ustavno sodišče še ni razveljavilo ali razglasilo za neustavnega.

Zavrnitev dokazov s strani sodišča prve stopnje ne predstavlja avtomatične kršitve določb pravdnega postopka, saj je to izrecna možnost sodišča prve stopnje v okviru proste dokazne ocene. Neutemeljena zavrnitev dokaza namreč lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa mora to pritožbeno sodišče šele ugotoviti v okviru pritožbenih navedb.

1. Gre za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec v zvezi z delom tožnika kot tretji osebi. Dogodek se je zgodil v času opravljanja redarske službe, dejstvo, da je prvi toženec ravnal preko danih pooblastil ali v nasprotju z njimi, pa petega toženca ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Delodajalec je namreč odgovoren tudi v primeru, ko delavec ravna nedopustno in krši svoje delovne obveznosti, če je bilo dejanje storjeno v zvezi z delom. Tako so v sodni praksi kot ravnanja v zvezi z delom opredeljena tudi tista, ki so bila le navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila. 2. Po 170. členu ZOR za ravnanje delavca ne moreta odgovarjati dva subjekta, saj delavec ni delal v dveh različnih organizacijah ali imel dveh delodajalcev. V ravnanju samega lastnika lokala tudi ni najti takega ravnanja, ki bi ga bilo lahko opredeliti za protipravno ravnanje zaradi kršitve profesionalne skrbnosti. 3. Zmotno je stališče obeh sodišč o zastaranju odškodninskih terjatev obeh tožnic. Škodno dejanje je bilo hkrati tudi kaznivo dejanje, zaradi česar je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku in o pretrganju zastaranja

Tožnica sicer pravilno ugotavlja, da ni dolžna navesti pravne kvalifikacije in tudi če jo navede, ali jo navede napačno, sodišče nanjo ni vezano. Seveda pa mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako mora za odškodninsko pravdo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavk za nastanek odškodninske terjatve; za neupravičeno pridobitev pa mora izkazati, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice. V prvem odstavku 367. člena ZOR je za odškodninske terjatve predviden triletni zastaralni rok, ki teče odkar je oškodovani zvedel za škodo in za storilca. Zato sta sodišči pravilno zavrnili zahtevano odškodnino za plačilo posameznih plačil in prisodili odškodnino v skupnem znesku 1,546.147,00 tolarjev za škodo, ki je nastala v času treh let pred vložitvijo tožbe 23. 9. 2003.

Na podlagi ugotovitve, da je odstranitev osteosintetskega materiala predstavljala zadnji ukrep pri zdravljenju in sanaciji poškodbe in da je bilo vse nadaljnje zdravljenje namenjeno le lajšanju tedaj že ustaljenih in trajnih posledic poškodbe, je materialnopravno pravilen sklep sodišča, da je tedaj pričel teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve zaradi zatrjevane zdravniške napake.

Po prvem odstavku 367. člena ZOR, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Na podlagi navedene zakonske določbe se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje in se zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano stabilizira.

Pogodbena kazen in eventualna nadaljnja škoda se ne kumulirata (275. člen ZOR).

Res se je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZOR v sodni praksi uveljavilo stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje. Vendar to stališče temelji na izhodišču, da se s končanim zdravljenjem zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira in je zato šele takrat znan dejanski obseg škode, med zdravljenjem pa se to stanje praviloma izboljšuje ali pa takrat vsaj še obstoji možnost njegovega izboljšanja. Ob takem izhodišču pa je v posameznih primerih mogoča tudi situacija, da je oškodovancu že ob nastanku škode znan njen obseg. V obravnavani zadevi sta obe sodišči ugotovili prav to.

Neupravičen prehod (prehod brez pravne podlage) sredstev zavoda (tožnika) na zavarovanca (toženca) obravnava ZPIZ/92 v 288. členu, ki določa, da mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, znesek vrniti v skladu z določbami ZOR. Tožnik je vedel, da je tožencu dne 20.9.1992 prenehalo delovno razmerje, saj je izdal 12.2.1993 odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 20.9.1992 prav zaradi razloga prenehanja delovnega razmerja. V 211. čl. ZOR res določa, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Vendar 2. odst. izreka navedene odločbe določa, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo. S tem si je torej tožnik pridržal pravico iz 211. čl. ZOR ne le glede dotlej izplačanih nadomestil, pač pa tudi glede nadomestil, izplačanih po izdaji te odločbe, kar izhaja tudi iz dejstva, da po pravni ureditvi ZPIZ/92 nobena odločba o ustavitvi izplačevanja dajatve ob izdaji še ni izvršljiva, saj nima pravne narave odločbe iz 1. odst. 268. čl. ZPIZ/92. Čeprav se

Ker je tožnica za obseg skaženosti zvedela že 25.5.1993, za storilca pa najkasneje 12.5.1994, je 3.4.1999 vložena tožba glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti vložena po izteku triletnega zastaralnega roka.

Delo novinarja in izdajatelja časopisa, v katerem novinar objavlja, se presojata po dveh različnih pravnih temeljih. Novinar je odgovoren po 11. in 12. členu ZJO v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR, izdajatelj časopisa pa po 73. in 74. členu ZJO, prav tako v zvezi s 154. členom ZOR. Začetek teka zastaralnega roka za odškodninski zahtevek zoper njiju je lahko različen. Odvisen je od trenutka, ko je oškodovanec izvedel za vsakega od njiju (prvi odstavek 376. člena ZOR).

Zahtevek na vrnitev akceptnega naloga, ki ga je izročil tožeči stranki v zavarovanje izpolnitve svoje obveznosti, nastane toženi stranki samo, če bi svojo obveznost poravnala na drugačen način, ne z vnovčenjem akceptnega naloga. Ker tega ni storila, zahtevka na vrnitev akceptnega naloga nima. Kljub poteku zastaralnega roka njena denarna obveznost do tožene stranke še vedno obstoji. Z zastaranjem namreč obveznost ne preneha (367. člen ZOR). Preneha samo pravica upnika zahtevati pri izterjavi terjatve sodno varstvo.

Vlogi absolutnega zastaranja kazenskega pregona in zastaranja odškodninske terjatve sta različni in zato ni mogoče prenašati pravnih posledic absolutnega zastaranja kazenskega pregona na civilno področje, posebej še ob dejstvu, da je institut zastaranja celovito in podrobno urejen v civilnopravnih predpisih. Splošna določba 376. člena ZOR daje pravno varstvo povzročitelju škode, ker določa rok, do katerega je oškodovanec še upravičen (sodno) terjati svoj odškodninski zahtevek. Določba 377. člena ZOR pa daje pravno varstvo oškodovancu in ga varuje pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral še preden bi zastaral kazenski pregon za kaznivo dejanje, s katerim mu je bila povzročena škoda.

Tožnikovo naročilo gozdarju, da odkaže v gozdu les za posek, pomeni izpolnitev tožnikove obveznosti. Zato tožnik ni upravičen zahtevati od toženke povračila lesa in se pri tem opirati na zastaranje svoje obveznosti (367. čl. ZOR).