481. člen ZOR

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Ugovor nepravočasnosti ali nepravilnosti reklamacije je obrambni ugovor prodajalca zoper jamčevalne zahtevke kupca, zato se mora na pomanjkljivosti reklamacije prodajalec sklicevati. Če tega dejstva ne uveljavlja, se sodišče na nepravočasnost ne sme sklicevati po uradni dolžnosti. S tem, ko je tožeča stranka začela reklamacijo obravnavati meritorno, je konkludentno priznala, da je reklamacija tožene stranke pravočasna in popolna.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.

Kupec ni konkretno navedel, kateri del opreme ni pravilno deloval, zato napake niso bile pravilno grajane. Kupec zato ne more uveljavljati ugovorov zaradi obstoja stvarnih napak.

Trditve tožene stranke niso omogočale kvalifikacije spornih stvarnih napak, namreč, ali je šlo za očitne ali skrite napake. Poleg tega tožena stranka ni navedla, kdaj je reklamirano blago prejela in kdaj naj bi tožečo stranko ustno obvestila o ugotovljenih napakah. Le tako konkretizirani ugovor iz naslova stvarnih napak omogoča presojo o pravočasnosti grajanja, ki je pogoj za perpetuacijo ugovorov iz tega naslova v pravdi na plačilo kupnine za prodano blago (2. odst. 500. čl. ZOR). Presoja o pravočasnosti nekega dejanja že po logiki stvari terja najprej opredelitev časovnih izhodišč.

Dolžnik sicer navaja pravno pomembna dejstva, ki bi utegnila pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, vendar za svoje trditve ne predlaga ustreznih dokazov. Pravočasna notifikacija napak je zakonski pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in ker dolžnik le-te ni izkazal, je dokazovanje vrste in obsega napak (kar bi eventuelno ugotavljal izvedenec) nepomembno.

Kupec, ki ob prevzemu predmeta pogodbe ni ugovarjal, da izpolnitev ni pravilna, niti ni dokazal, da je prodajalcu odposlal obvestilo tako, kot to določa 2. odst. 484. člena ZOR, ne more uveljaviti ugovora jamčevanja za napake ne glede na to, ali je šlo za očitno ali skrito napako.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Kupec je pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov časovno omejen, prevara prodajalca pa prepreči nastop prekluzije. Pri tem ni nujno, da subjektivni element prevare obstoji pri prodajalcu že na začetku; zadostuje, da prodajalčevo ravnanje kupca zavede v prepričanje, da bo njegov ugovor rešen brez pravde, to pa se potem ne uresniči.

Kupec ni dokazal, da je prodajalca obvestil o napakah na stvareh na način, predviden v zakonu, niti ni v pravdi navedel dovolj dejstev o tem, na katerih in koliko dobavljenih stvareh so bile napake.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

Reklamacija napake dne 11.4.1996 je glede na datum prejema blaga 14.3.1996 prepozna, saj bi morala biti podana nemudoma (ker gre za gospodarsko pogodbo). Posledica zamude pa je izguba pravice uveljavljati zahtevke zaradi stvarne napake. Vsa dejstva in dokazi (razen navedenih na prvi stopnji), ki jih je tožena stranka navedla oziroma predlagala v pritožbi, so pritožbene novote. Tožena stranka ni niti poskusila izkazati za verjetno, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Zato jih pritožbeno sodišče v gospodarskem sporu ni moglo obravnavati.

Kupec je dolžan ugotovljene napake sporočiti neposredno prodajalcu.

Zakon o obligacijskih razmerjih v tretjem odstavku 481. čl. določa, da če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj. Pri tem je bistveno, da je prodajalec bil oziroma bi mogel biti obveščen o taki nadaljnji odpravi.

Grajanje napak je pogoj za uveljavljanje jamčevanja za napake. Opustitev te dolžnosti ima za posledico izgubo pravice iz tega naslova.

Stvarne napake, ki jih navaja toženka, se nanašajo na predprešo in kompresor, torej na opremo iz kupoprodajne pogodbe z dne 10.4.1993. Tožena stranka sodišč prve in druge stopnje ni prepričala v to, da ima oprema res stvarno napako, ker ne omogoča izdelave trdih sirov. Pa tudi če bi bilo temu tako, je tožena stranka zamudila roke, ki so v 481. in 482. členu ZOR predpisani za obvestilo prodajalcu.

Če prodajalcu (skrita) napaka na izročeni stvari ni bila znana ali ni mogla biti znana (485 člen ZOR), ne odgovarja kupcu za napako, ki se pokaže potem, ko je minilo 6 mesecev od izročitve stvari (482/2 ZOR).

Po določilo 481.člena Zakona o obligacijskih razmerjih mora kupec pri gospodarskih pogodbah o očitnih napakah stvari obvestiti prodajalca nemudoma, torej ob prevzemu stvari, sicer izgubi to pravico.

Po 481.členu ZOR je potrebno očitne napake - med te pa šteje tudi količinjski manjko (glej tudi 492. člen ZOR), ugovarjati takoj.

Pri gospodarskih pogodbah je kupec dolžan nemudoma grajati očitne napake (pri pregledu prevzete stvari), prav tako nemudoma pa je dolžan grajati skrite napake (ko jih opazi). Pri tem trditveno breme, kdaj je napake opazil, nosi kupec. Če ne navede potrebnih dejstev, pač sam nosi kvarne posledice. Gre namreč za nezadostitev trditvenemu bremenu.