275. člen ZOR

Več upnikov, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo, ni v takšnem medsebojnem razmerju, da bi bilo mogoče razmerje rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotno sosporništvo). V materialnem pravu namreč ni podlage za to, da se bodo iz terjatve dolžnikovega dolžnika v celoti poplačali vsi upniki, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo. Iz 110. člena ZIZ namreč izhaja, da je vrstni red poplačila več upnikov vezan na dan oprave rubeža terjatve. Upniki, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo, se torej poplačajo po določenem vrstnem redu in se zato upnik, ki mu je bila terjatev kot drugemu prenesena v izterjavo, poplača le, če je terjatev, ki se izterjuje, višja od terjatve upnika z boljšim vrstnim redom, ki je že bil poplačan. V pravdi, kot je obravnavana, je treba ugotoviti tako višino terjatve tožeče stranke do dolžnika, kot tudi višino terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, tožeči stranki pa je mogoče prisoditi le znesek njene terjatve do dolžnika, ki nikakor ne more presegati zneska terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika.

Kljub temu da je izpolnitev obveznosti v dogovorjenem roku odvisna tudi od upravnih organov oziroma tretjih oseb, sporazumno dogovorjene obveznosti zaradi tega niso niti nedopustne niti nemoralne. Zahtevek za znižanje pogodbene kazni je treba upoštevati samo, dokler stranka pogodbene kazni ne plača, ko pa jo plača, je šteti, da je plačala, kar je bila dolžna in zahtevka na znižanje nima več.

Pogodbena kazen in eventualna nadaljnja škoda se ne kumulirata (275. člen ZOR).

Pogodbena kazen olajšuje položaj pogodbi zvesti stranki, saj ji ni treba dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti nasprotne stranke, vendar zahtevkov za plačilo odškodnine in za plačilo pogodbene kazni v obsegu, v katerem se prekrivata, ni mogoče kumulirati, lahko pa višina pogodbene kazni presega višino ugotovljene škode. Zaradi olajšanja dokaznega bremena pogodbi zvesti stranki ni treba dokazati višine škode, je pa to lahko pomembno merilo za ugotavljanje (ne)sorazmernosti višine pogodbene kazni. Narava poslovanja z vrednostnimi papirji je zaradi stalnega nihanja cen v določeni meri tvegana, vendar ne toliko, da bi višina pogodbene kazni presegala 100% dejanske škode, ki jo je utrpela pogodbi zvesta stranka.

Poslovni namen pogodbene kazni je v tem, da stranko sili k izpolnitvi. Pogodbena kazen je zato po navadi višja, kot znaša škoda, ki jo stranki pričakujeta.

Sodišče sme po četrtem odstavku člena 80 ZOR na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati preveliko aro, in zmanjšati pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (člen 274 ZOR). Tak princip je potrebno uporabiti tudi pri dogovorjeni pavšalni odškodnini zaradi predčasnega odstopa od pogodbe.

Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožnikoma postavila kot pogoj za prodajo stanovanja, ki je bilo grajeno za trg, vnaprejšnje plačilo kupnine. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Višina vnaprej plačane kupnine ni bila sporna, obračun obresti, ki so bile tožnikoma priznane, pa je v skladu z določbo 26. člena ZBP.

Predmet pogodb tožeče stranke s toženkama je bil na strani tožeče stranke organizirati izobraževanje v obliki tečaja, na strani toženk pa obiskovati tečaj in pri tem delno kriti stroške. Dogovorjena je bila tudi konkurenčna prepoved. Našteti so bili predmeti pogodbe. Dogovorjena pogodbena kazen za primer kršitve omenjene prepovedi je bil le način utrditve pogodbene discipline toženk, kar zadeva konkurenčno prepoved. Izhodišče toženk, da je šlo za oderuško pogodbo je potemtakem zmotno. Ne trdita, denimo, da je bila dveletna konkurenčna prepoved predolga ali preostra, marveč le, da je bila pogodbena kazen previsoka. O oderuškosti pogodbe potemtakem iz razlogov, ki jih navajata toženki, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke.