479. člen ZOR

Za odločitev v konkretni zadevi je bistveno, da bi moral toženec jamčevalni zahtevek za znižanje najemnine vložiti najkasneje eno leto po notifikaciji napake (prvi odstavek 500. člena ZOR). Gre gre za materialni prekluzivni rok. Z nasprotno tožbo, vloženo šele 14. 5. 2001, je ta rok zamudil.

Kupec lahko stvar z napako uporablja, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake, ker sta obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar vzajemni; tudi običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake. Z zamudo je nastopil položaj, primerljiv s položajem dolžniške zamude, za katero je značilno, da dolžnikova obveznost izpolniti pogodbo z zamudo ne preneha, najtežja posledica njegove zamude pa je prav v tem, da nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide nanj (prvi odstavek 326. člene ZOR). Kupec, ki je zahteval od prodajalca izročitev stvari brez napake, s potekom primernega roka za zamenjavo te pravice ne izgubi, pač pa sme takrat zahtevati namesto pravilne izpolnitve znižanje cene ali pogodbo razdreti; toženkino razumevanje določbe 489. člena ZOR, češ da je dolžan kupec prodajalcu določiti rok za izpolnitev pogodbe in v kolikor prodajalec v tem roku izpolnitve ne da, lahko zahteva le še znižanje kupnine ali razvezo pogodbe, je materialnopravno zmotno.

Tožena stranka je pogojevala odpravo nagnjenosti jadrnice z namestitvijo uteži s predhodnim plačilom stroškov, ki bi bili za to potrebni, kar pomeni, da ni priznala stvarne napake in je tudi ni bila pripravljena odpraviti na svoje stroške. Če stranka to zahteva, potem mora izvedenec pojasniti, kako je prišel do zaključka, da plovne sposobnosti jadrnice zaradi nagnjenosti niso okrnjene. Zato bi sodišče prve stopnje zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka in s tem povezane pravice strank do izjave in opredelitve v postopku moralo od izvedenca zahtevati, da svoje mnenje obrazloži tudi glede postopkov, na podlagi katerih je prišel do ugotovitev, ki so pripeljale do odločilnih spoznanj o plovnih sposobnostih jadrnice.

Nobenega razloga ni, da kvalitete blaga ne bi mogla preizkusiti sama tožena stranka kot kupec pri ustreznem za to specializiranem organu. Da je v taki situaciji običajno dokazovanje ustreznosti oziroma kakovosti dobavljenega blaga s predloženim atestom, ne izhaja niti iz Splošnih uzanc za blagovni promet kot kodificiranih poslovnih običajev, da je bila med pravdnima strankama taka običajna poslovna praksa, pa pritožnica niti ni zatrjevala.

Obresti, ki se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, četudi so kapitalizirane, se po 2. odstavku 39. člena ZPP ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta.

Napake, ki so bile odpravljene v okviru garancije, ne pomenijo izključitve pravice tožnice, da od tožene stranke kot prodajalca uveljavlja zahtevek za izročitev druge stvari zaradi napak, saj je bilo ugotovljeno, da vozilo nima tistih lastnosti in odlik, ki se pričakujejo od novega vozila. Od prodajalca se pričakuje, da bo ob prevzemu pregledal vozilo in zagotavljal, da bo vozilo imelo vse tiste lastnosti, kot se pričakuje od novega vozila, kar pa je, da novo vozilo nima stvarnih napak, kot so bile ugotovljene. Sklicevanje na predhodne preglede (proizvajalca, ob carinjenju, avtoprevoznika) ne razbremeni tožene stranke te obveznosti.

Pogodbena kazen in eventualna nadaljnja škoda se ne kumulirata (275. člen ZOR).

Na skrite napake dobavljene stvari se ne more sklicevati stranka, ki pregleda in odprave zatrjevanih napak ni omogočila. Neizvedba dokaza z zaslišanjem priče ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, kljub temu da ta dokazni predlog ni bil umaknjen, saj je bila ta priča dvakrat pravilno vabljena na naslov, ki ga je sporočila stranka, ki je izvedbo dokaza predlagala, poleg tega pa je stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, sama pojasnila, da je priča odsotna v tujini in je zato predložila tudi njeno pisno izjavo.

Jamčevalni roki iz 500. člena ZOR so prekluzivni; po njihovem izteku kupec izgubi pravico do tožbe.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v izreku izpodbijane sodbe omejiti tek zamudnih obresti v skladu z odločbami Ustavnega sodišča do višine glavnice. Iz določbe 479. člena ZOR ne izhaja, da gre za stvarno napako samo pri konstrukcijskih napakah, ampak je napaka stvarna že, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo.

ZOR v primerih nepravilne izpolnitve v poglavju, ki ureja prodajno pogodbo, daje kupcu jamčevalne zahtevke. S tem, ko je zakon določil, da ima kupec v primeru nepravilne izpolnitve jamčevalne sankcije, pa tudi ni upravičen do sankcij, ki jih določa ZOR za neizpolnitev pogodbe.

Tožnik je s postavitvijo denarnega zahtevka poleg dveh dotedanjih jamčevalnih zahtevkov spremenil tožbo. Spremenil je že samo vsebino tožbenega zahtevka, pa tudi dejansko podlago. Njegov denarni zahtevek temelji na drugem življenjskem dogodku; na tožnikovi prodaji spornega tovornjaka v letu 1994, pri kateri naj bi zaradi stvarne napake dosegel nižjo kupnino. Ne gre torej za jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine v pogodbi iz leta 1991. Ker je tožbo spremenil sedem let po drugi prodaji, je njegova denarna terjatev zastarala. Pri oblikovanju drugega podrejenega jamčevalnega zahtevka je tožnik skladno s pravilom o vzajemnem vračanju prejetega v primeru razveze pogodbe upošteval tudi svojo obveznost. Ob toženkini obveznosti vrniti kupnino je zapisal svojo obveznost vrniti tovornjak in ponudil prevzem na svojem domu. Na tako uveljavljani tožbeni zahtevek je bilo sodišče vezano. Če bi ugodilo samo tistemu delu, ki zajema toženkino obveznost, bi odločilo drugače, kot zahteva tožnik in zato v nasprotju z načelom dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP.

Pravdni stranki sta v obravnavani pogodbi, ki sta jo naslovili "predpogodba", dogovorili tožnikovo obveznost plačila cene in toženkino obveznost izročiti nepremičnino v posest tožniku, in sicer vse že na podlagi te "predpogodbe". Glede na tako bistveno vsebino obravnavane pogodbe je pravilen pravni zaključek nižjih sodišč, da je ta pogodba (glavna) kupna pogodba po 454. členu ZOR in ne (kupna) predpogodba po 45. členu ZOR, s katero pogodbeni stranki prevzameta zgolj obveznost kasneje skleniti drugo, glavno pogodbo. Določila obravnavane pogodbe, ki govorijo o postopku in pogojih za pridobitev lastninske pravice po Zakonu o kmetijskih zemljišč, pomenijo po presoji revizijskega sodišča le odložni pogoj, pod katerim so pogodbene stranke sklenile kupno pogodbo. Četudi bi šteli, da pravdni stranki nista zapisali kupne pogodbe, so se pravdne stranke (vsaj) ustno zedinile o bistvenih sestavinah kupne pogodbe, taka oblično pomanjkljivo sklenjena kupna pogodba za nepremičnino pa je zaradi obojestranske pretežne realizacije prevzetih obveznosti konvalidirala po določbi 73. člena ZOR.

Slabo izolirana hiša, ki zahteva neekonomično ogrevanje, in je zgrajena po potresnih standardih izpred 20 let (tretji odstavek 480. člena in prvi odstavek 479. člena ZOR) nima stvarnih napak.

V primeru, ko je kupec kupoval tovorno vozilo - prekucnik, to je tovorno vozilo za posebno rabo, in je vozilo funkcioniralo kot prekucnik, v prometnem dovoljenju pa je bilo označeno kot kasonar, gre za stvarno napako. Ker je prodajalec za napako vedel, kupec ni izgubil pravice se sklicevati na takšno napako, čeprav ni izpolnil obveznosti, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki.

Celoten I. paket kot tak brezhibno deluje in ga je mogoče normalno uporabljati na računalniku tožeče stranke, vključno z delovanjem S. paketa. Zgolj instalacija S. paketa na računalnik tožeče stranke je zahtevala določeno strokovno znanje, v posledici česar ne tožeči ne toženi stranki ni uspela instalacija S. paketa. Tako sploh ne gre za vprašanje obstoja stvarne napake, temveč za vprašanje instalacije S. paketa na tožnikov računalnik.

Če je tožeča stranka vedela, da bodo v sobi stopnice in poševni stropi, ne moreta uveljavljati manjvrednosti kupljenega stanovanja. Če je dovolila montažo električnih omaric drugih odjemalcev na fasado svoje hiše, ne more zahtevati odškodnine za to.

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Toženec ni nikoli navedel, za katere stvarne napake iz 479. člena ZOR naj bi šlo, kdaj in kako je o njih obvestil prodajalca in katero pravico kupca iz 488. člena ZOR je pri prodajalcu (tožeči stranki) uveljavljal. Toženec torej ni zatrjeval niti dokazoval potrebnih dejstev, ki bi mu v pravdnem postopku še omogočala uveljavljanje odgovornosti prodajalca za stvarne napake.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.