478. člen ZOR

Kupec lahko stvar z napako uporablja, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake, ker sta obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar vzajemni; tudi običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake. Z zamudo je nastopil položaj, primerljiv s položajem dolžniške zamude, za katero je značilno, da dolžnikova obveznost izpolniti pogodbo z zamudo ne preneha, najtežja posledica njegove zamude pa je prav v tem, da nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide nanj (prvi odstavek 326. člene ZOR). Kupec, ki je zahteval od prodajalca izročitev stvari brez napake, s potekom primernega roka za zamenjavo te pravice ne izgubi, pač pa sme takrat zahtevati namesto pravilne izpolnitve znižanje cene ali pogodbo razdreti; toženkino razumevanje določbe 489. člena ZOR, češ da je dolžan kupec prodajalcu določiti rok za izpolnitev pogodbe in v kolikor prodajalec v tem roku izpolnitve ne da, lahko zahteva le še znižanje kupnine ali razvezo pogodbe, je materialnopravno zmotno.

Če prodajalec napake ne odpravi, lahko kupec interes za pravilno izpolnitev učinkovito uresniči samo, če se mu prizna pravica, da sam zagotovi odpravo te napake na stroške prodajalca. Zaradi tega je v primeru prodajne pogodbe (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) potrebno kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.

Toženec in R. sta ob sklenitvi prodajne pogodbe njene stvarnopravne posledice odložila do trenutka popolnega plačila kupnine. Zato je mogla biti toženčevega izročitev spornega avtomobila R. v posest (ki je običajno znak, da je prišlo do prenosa lastninske pravice) le obligacijskopravne, ne pa tudi stvarnopravne narave, kar pomeni, da lastninska pravica ni mogla preiti na slednjega vse do poplačila kupnine v celoti. Ker v zadevi ni sporno, da se ta pogoj ni izpolnil, R. nikoli ni postal lastnik avtomobila. Kot tak pa že pojmovno ni mogel biti njegov prodajalec. Vsaj v svojstvu lastnika ne.

Pogodbena kazen in eventualna nadaljnja škoda se ne kumulirata (275. člen ZOR).

Če se je kupec strinjal, da namesto prvotne stvari kupi drugo stvar, ne more pozneje uveljavljati stvarno napako glede lastnosti stvari.

Izvršeno delo, katerega predmet je izdelava (ali predelava) določene stvari, je obremenjeno s stvarno napako, če le-ta obstoji ob prevzemu stvari (arg. prvi odstavek 478. člena v zvezi s tretjim odstavkom 121. člena ZOR). Podjemnik odgovarja tudi za skrite napake, ki se pokažejo po prevzemu stvari (prvi odstavek 615. člena ZOR). Ker gre pri stvarnih napakah za nepravilno izpolnitev, je podana podjemnikova odgovornost za skrito napako le, če je vzrok za skrito napako obstajal že ob izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Jamčevalni roki iz 500. člena ZOR so prekluzivni; po njihovem izteku kupec izgubi pravico do tožbe.

Navedba tožeče stranke v pritožbi, češ da pri zahtevku tožeče stranke ne gre za zahtevek iz jamčevanja zaradi stvarnih napak, ampak za zahtevek na osnovi neupravičene pridobitve, ni utemeljena. V konkretni zadevi sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za poslovni prostor, ki je bila izpolnjena in je tožeča stranka niti ni izpodbila. Kupnino je tožeča stranka toženi stranki plačala na podlagi te pogodbe, tako da vrnitve kupnine niti dela kupnine od tožene stranke ne more zahtevati na osnovi neupravičene pridobitve, glede na to, da je pravni temelj za plačilo kupnine bil podan.

Odgovornost projektanta in izvajalca del, o čemer je izčrpno navedeno v omenjenem izvedenskem mnenju, se tožeče stranke glede na to, da je skladišče kupila od tožene stranke kot prodajalca, ne tiče. Prodajalec namreč kupcu odgovarja po pravilih o jamčevanju za stvarne napake (478. člen ZOR). Tožeča stranka toženi stranki ni določila točnega in jasnega roka v katerem je dolžan odpraviti gradbeno napako. Zato je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je iz okoliščin danega primera, kot je bilo že razloženo, očitno izhajalo, da tožena stranka niti v dodatnem roku ne bo napake odpravila. Zato je tožeča stranka na podlagi 2. odstavka 490. člena ZOR pogodbo razdrla (enako127. člen ZOR). Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožeča stranka, ki je plačala kupnino pravico zahtevati vrnitev plačane kupnine z obrestmi od dneva plačila (2. odstavek in 5. odstavek 132. člena ZOR).

ZOR v primerih nepravilne izpolnitve v poglavju, ki ureja prodajno pogodbo, daje kupcu jamčevalne zahtevke. S tem, ko je zakon določil, da ima kupec v primeru nepravilne izpolnitve jamčevalne sankcije, pa tudi ni upravičen do sankcij, ki jih določa ZOR za neizpolnitev pogodbe.

V primeru, če prodajalec izda garancijski list, jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. Gre za drugo podlago kot pri odgovornosti za stvarne napake.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno obvestila tožečo stranko o skriti napaki, da je tožeča stranka priznala, da je bila o reklamaciji obveščena, da je bila tožeča stranka dolžna dobaviti kurilno olje z lastnostmi, ki so potrebni za njeno normalno rabo, da so to lastnosti slovenskega standarda SIS 1101, da je prišlo do zgoščevanja olja (skrita stvarna napaka) v cisternah pri strankah tožene stranke v spornem času, ter da je tožeča stranka pomagala reševati reklamacije kupcev tožeče stranke, bi se lahko razbremenila odgovornosti za skrito napako le, če bi zatrjevala in dokazala, da vzrok za napako ne izvira iz njegove (prodajalčeve, tožnikove sfere).

Celoten I. paket kot tak brezhibno deluje in ga je mogoče normalno uporabljati na računalniku tožeče stranke, vključno z delovanjem S. paketa. Zgolj instalacija S. paketa na računalnik tožeče stranke je zahtevala določeno strokovno znanje, v posledici česar ne tožeči ne toženi stranki ni uspela instalacija S. paketa. Tako sploh ne gre za vprašanje obstoja stvarne napake, temveč za vprašanje instalacije S. paketa na tožnikov računalnik.

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.

Obe sodišči sta se materialnopravno pravilno sklicevali na 3. točko 479. člena ZOR, ko sta kot stvarno napako opredelili dejstvo, da je bil kupljeni osebni avtomobil dejansko sestavljen iz delov več vozil, ki so bila pretežno letnik izdelave 1986 in 1987, čeprav je bilo v računu kot leto izdelave označeno leto 1991. Taka označba v računu tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni izrečno dogovorjeno lastnost avtomobila. Izključitev prodajalčeve odgovornosti je nedopustna, če je v nasprotju z vsebino konkretnega posla, kar v obravnavani zadevi pomeni, če je v nasprotju z izrečno dogovorjeno lastnostjo. Ali povedano malo drugače: že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

S tem, ko je tožeča stranka v predpisanem 8-dnevnem roku po odkritju stvarne napake obvestila prodajalca, si je zagotovila pravice iz 488. člena ZOR oziroma pravico do vložitve tožbe (iz 500. člena ZOR) Po opravljenem "popravilu", ki ni bilo uspešno, ni bilo potrebno v roku 8 dni (483. člen ZOR) prodajalca ponovno obvestiti o napaki, ki ni bila odpravljena. S tem, ko je prodajalec izrecno zatrdil, da prodaja vozilo, ki ni karambolirano, kasneje pa se je ugotovilo, da je bilo vozilo poškodovano in popravljeno, je prodal stvar, ki ni imela lastnosti, ki je bila izrečno dogovorjena.

Prodajalec odgovarja za stvarne napake (če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali za promet), ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne.