VSK sodba Kp 127/93

Pritožbi zagovornika obtoženega se ugodi, pritožbi javnega tožilca pa deloma ugodi in spodbijana sodba spremeni tako, da se : a) zoper obtoženega po 3. točki 349. člena ZKP z a v r n e o b t o ž b a , da je neupravičeno proizvajal in zaradi prodaje hranil substance, ki so razglašene za mamila s tem, da je: - neugotovljenega dne v juniju 1990. leta v .. kupil 80 semen indijske konoplje, ki jih je nato v aprilu ali maju 1991. leta posadil na griču nad Idrijo, vzgojil vsaj 4 rastline in iz njih pridobil mamilo iz semena za nadaljnjo proizvodnjo in kasnejšo prodajo marihuane, pri čemer gre za mamilo, ki je kot tako določeno v odločbi o seznamu mamil pod zap. št. 69; - neugotovljenega dne v juniju 1990. leta v ...
kupil od neznanega prodajalca vsaj 110 g hašiša in ga prinesel v ... ter hranil na svojem domu do 13.2.1992 in gre v tem primeru za mamilo, ki je določeno v odločbi o seznamu mamil (Uradni list SFRJ št. 70/78) pod zap. št.
69 kot smola canabisa, mamila pa mu ni uspelo prodati, ker je bilo dne 13.2.1992 zaseženo; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ, b) enotna kazen in nova preizkusna doba ne določita, c) po 4. odstavku 245. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 500. člena ZKP obtožencu odvzame zaseženo mamilo - 110 g hašiša, d) po 1. odstavku 99. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP v znesku 4.800,00 SIT, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, sredstva sodišča prve stopnje.
V ostalem se pritožba javnega tožilca kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ. Na podlagi 52. člena istega zakona je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, tako da mu je po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ, sklicujoč se tudi na 2. točko 42. člena in 3. točko 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ določilo kazen šestih mesecev zapora, izvršitev le te, kar bi se ob drugačni odločitvi utegnilo pokazati kot sporno, pa odložilo za preizkusno dobo štirih let. Po 55. členu KZ SFRJ se je odločilo obtožencu ne preklicati pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ določena kazen osmih mesecev zapora in preizkusna doba treh let. V skladu s 54. členom KZ SFRJ je nato obtožencu po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ, upoštevaje obe navedeni kazni določilo enotno kazen enega leta in enega meseca zapora ter odločilo, da ne bo izvršena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja. Na podlagi 4. odstavka 245. člena KZ SFRJ je obtožencu odvzelo 110 g hašiša, torej mamilo, ki mu je bilo zaseženo. Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki jih razen zneskovno v višini 4.800,00 SIT ni pobliže opredelilo ter povprečnino v znesku 15.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženčev zagovornik in javni tožilec.

Obtoženčev zagovornik sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtožbo zoper obtoženca na podlagi 3. točke 349. člena ZKP zavrne ali pa obtoženca po 1. točki 350. člena ZKP obtožbe oprosti.

Javni tožilec sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena v zvezi s 1. točko 363. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 365. člena v zvezi z 2. točko 363. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 366. člena v zvezi s 3. točko 363. člena ZKP in odločbe o kazenski sankciji po 2. odstavku 367. člena v zvezi s 4. točko 363. člena ZKP. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je utemeljena, pritožba javnega tožilca pa je le deloma utemeljena.

Prav imata oba pritožnika v tistem delu, ko izpostavljata, da v tem kazenskem postopku obtožencu očitano kaznivo dejanje s kaznivim dejanjem, za katerega je bil obtoženec pravnomočno obsojen, tvori nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ. Zgolj dejstvo, da je del kriminalne količine zajet v že omenjeni pravnomočni sodbi, nikakor ni argument, ki bi izključeval uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Obtoženčeva ravnanja so take narave, da so v bistvu različne izvršitvene oblike enakega kaznivega dejanja, med njimi je podana časovna povezanost, s stališča normalnega življenjskega in logičnega naziranja pa pomenijo eno samo naravno celoto. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obtoženec mamila obravnavana v obeh postopkih kupil istočasno pobliže neugotovljenega dne v letu 1990 v .... Izpolnjen je tudi zadnji od stalnih elementov, ki pogojujejo uporabo omenjene konstrukcije, s tem, da ta ni v nasprotju s kriminalno političnimi razlogi. Od spremenljivih elementov pa je ugotoviti, da so vsa dejanja storjena v isti krivdni obliki, veže jih enoten naklep in tudi enotnost prostora. Pristaviti je še, da je obtoženec kupljeni hašiš in LSD pivnike, taka so namreč dejstvena dognanja, ki jih nihče ne izpodbija, od časa nakupa do 13.2.1992 hranil na svojem domu. Hašiš pa so delavci organov za notranje zadeve našli pri hišni preiskavi, potem ko je bilo odkrito dejanje, ki ga je obtoženec zagrešil v Postojni. Kot na dlani je, da gre med obtoženčevimi ravnanji za navidezni realni stek oziroma za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ. Seveda se vsiljuje vprašanje, ali je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju z načelom ne bis in idem in s tem tudi v nasprotju z določbo 31. člena Ustave republike Slovenije. Res je, da se ustavna prepoved ponovnega sojenja nanaša samo na sojenje za kaznivo dejanje kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne pa na pravno opredelitev tega ravnanja. Drži tudi, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je obtoženec mamilo prenašal zaradi prodaje, in da v obravnavani zadevi nanj leti očitek, da naj bi mamilo proizvajal oziroma hranil zaradi prodaje. Vendar pa ostaja dejstvo, da je obtoženec vsa mamila kupil istočasno in gre pozneje v bistvu zgolj za nekakšne izpeljanke izhajajoče iz tega recimo mu izvirnega dejanja, ki pa niso tolikanj samostojne, da bi ne šlo za eno samo dejanje oziroma tako ravnanje, ki ga ni moč v celoti umestiti v obravnavani življenjski primer. Javni tožilec, čeprav tega izrečno ne pove, se zavzema za nepravo obnovo po 6. odstavku 404. člena ZKP, ki bi bila v bistvu v škodo obtožencu, kar pa glede na določbo 31. člena Ustave republike Slovenije ni dopustno. Pa tudi dileme, ki bi jih utegnilo sprožiti varovanje morebitnih pravic oškodovancev, saj gre za problem, ki je velikokrat trd oreh pri odločanju v tovrstnih zadevah, saj ni prav oškodovance pustiti brez kakršnegakoli varstva, v obravnavanem primeru odpade, ker gre za v teoriji znano kaznivo dejanje brez žrtev. Taka razlaga materialnopravnih predpisov, ki jo je storilo drugostopenjsko sodišče pa je pokazala, da je potrebno obtožbo v obravnavani kazenski zadevi po 3. točki 349. člena ZKP zavrniti. Sprejeta odločitev pa je pogojevala tudi nadaljnjo spremembo napadene sodbe, saj ni potrebno določanje enotne kazni, pa tudi nove preizkusne dobe. Glede na to, da je prizivno sodišče obtožbo zavrnilo, je obtožencu odvzelo 110 g hašiša, sklicujoč se na 4. odstavkek 245. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 500. člena ZKP. Predmeti, ki se po kazenskem zakonu morajo vzeti se vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obtoženec spozna za krivega, če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Zloraba opojnih drog je tudi pri nas v nenehnem porastu in zanesljivo ne bi bilo moralno, če bi obtoženec, glede na tak izid postopka 110 g hašiša zadržal. Kar pa zadeva razmišljanje javnega tožilca o tem, da so tudi semena indijske konoplje mamilo, pa je potrebno povedati, da temu ni tako, saj kot taka niso opredeljena v odločbi o seznamu mamil, pa tudi praksa je enodušno sprejela stališče, da za mamilo v tem primeru ne gre. Od tod obtožencu zaseženih semen indijske konoplje ni potrebno odvzeti.Ugibanja javnega tožilca, kaj je obtoženec s temi semeni kanil storiti in koliko pridelka bi letina navrgla, pa zadevajo vprašanja, ki segajo izven kazenskopravno relevantnega področja.

Upoštevaje sprejeto odločitev se izkaže, da ostalih navedb v pritožbi obtoženčevega zagovornika in javnega tožilca ni potrebno posebej komentirati.

Obtoženčev zagovornik je s pritožbo uspel, javni tožilec pa le deloma in to v tistem delu, kjer je sodišču prve stopnje očital kršitev kazenskega zakona, vendar ne po 1., pač pa po 4. točki 365. člena ZKP, zato je bilo izpodbijano sodbo po 1. odstavku 387. člena ZKP spremeniti kot je razvidno iz izreka, v tistem obsegu, v katerem pa je ostal javni tožilec neuspešen, pa pritožbo po 384. členu ZKP kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrditi napadeno sodbo. Ker je bila obtožba zoper obtoženca zavrnjena, je bilo o stroških odločiti v skladu s 1. odstavkom 99. člena ZKP.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).