404. člen ZKP

Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta. Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.

Iz določbe drugega odstavka 399. člena ZKP izhaja, da zoper sklep, ki ga izda senat pred ali med preiskavo, ni pritožbe, razen če je v tem zakonu drugače določeno. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo je dovoljenost vložene pritožbe zoper sklep izdan na navedeni zakonski podlagi predvidena le kot izjema, ki je v zakonu tudi posebej določena (sedmi odstavek 169. člena ZKP, tretji odstavek 181. člena ZKP, peti odstavek 202. člena ZKP, drugi odstavek 205. člena ZKP). Ker zakon za primer zavrnitve dokaznih predlogov med preiskavo s strani izvenobravnavnega senata ne predvideva pritožbe zoper tak sklep senata, drugače pa ni določeno niti v določbi prvega odstavka 177. člena ZKP, pritožba zoper tak sklep, ne glede na napačno dan pravni pouk, ni dovoljena. To je višjemu sodišču, glede na določbo 390. člena ZKP narekovalo zavrženje pritožbe kot nedovoljene, v povezavi z določbo 404. člena ZKP, po kateri se določbe 399. - 403. člena ZKP smiselno uporabljajo za vse sklepe izdane po tem zakonu.

Sodišče prve stopnje je kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo hkrati tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, kar pa ni mogoče. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožnice opisano dejanje ni kaznivo dejanje, ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade.

Dopustnost vložitve pravnih sredstev zoper sklepe določa prvi odstavek 399. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), postopek s pritožbo, ki je vložena zoper prvostopni sklep pa določbe 402. člena ZKP. V tretjem odstavku tega člena so navedene vrste odločitev, ki jih sprejme sodišče, ki odloča o pritožbi. Med drugim lahko s sklepom zavrže pritožbo, če ugotovi, da je vložena prepozno ali da ni dovoljena, in če takšne odločitve ni sprejelo sodišče, ki je odločalo na prvi stopnji. Preizkus o dovoljenosti pritožbe bi namreč po določbi 375. člena v zvezi s 404. členom ZKP moralo opraviti že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo je ta preizkus opravilo pritožbeno sodišče in ugotovilo, da zoper napadeni sklep zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje, pritožba ni dovoljena, pri čemer takšno ugotovitev ne more spremeniti niti nepravilen pravni pouk v napadenem sklepu.

Kazenski postopek, ki je pravnomočno končan, se sme obnoviti le iz razlogov, navedenih v čl. 404 ZKP. Kakršnikoli drugi razlogi ne morejo biti podlaga za obnovo kazenskega postopka in jih v odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka niti ni potrebno ocenjevati.

Nova dejstva in novi dokazi, ki jih obsojenec navaja šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo, se ne presojajo v tem postopku, ampak so lahko podlaga za novo zahtevo za obnovo postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec v svoji zahtevi ni navedel novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi se lahko dovolila obnova kazenskega postopka.

Po izvedbenem postopku (čl. 407/III ZKP) sodišče znova ocenjuje, ali so dejstva in dokazi, na katera se zahteva opira takšni, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova.

Obsojenec ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti njegovo oprostitev ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu, saj je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlagal dokaze, katere je sodišče že v rednem sojenju deloma izvedlo in jih ocenilo, glede dokazov, ki jih ni izvedlo in jih je zavrnilo, pa je bilo že v sodbi sodišča prve stopnje pojasnjeno, zakaj izvedba že tedaj predlaganih dokazov ni bila potrebna.

Ustavna prepoved ponovnega sojenja se nanaša le na sojenje za kaznivo dejanje kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne pa na pravno opredelitev tega ravnanja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je obtoženec mamilo prenašal zaradi prodaje, v obravnavani zadevi pa nanj leti očitek, da je mamilo hranil zaradi prodaje. Ostaja pa dejstvo, da je obtoženec mamilo kupil istočasno in poznejše udejanjanje različnih od alternativno naštetih storitvenih oblik tem dejanjem ne daje tolikšno samostojnost, da bi več ne šlo za eno samo dejanje, izven začetne kriminalne količine, ki ga ni moč v celoti umestiti v obravnavani življenjski primer.