363. člen ZKP

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Pregled podatkov obravnavane zadeve pokaže, da oškodovanka ni zahtevala, da se ji pravnomočna sodba vroči. Navedeno pomeni, da odreditev vročitve sodbe pritožbenega sodišča oškodovanki po vročevalcu ni bila utemeljena in zato ni dolžna plačati stroškov, ki so nastali z vročanjem.

Ker predmetna odredba predsednika sodišča v postopkih s pravnimi sredstvi do izdaje izpodbijane odločitve ni bila kakorkoli spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, je sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru zatrjevane kršitve po 3. točki člena 372 ZKP izhajalo iz dejstva, da je bila sodnici Ani Testen zaradi daljše bolniške odsotnosti z odredbo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 45/2021, z dne 4. 2. 2021, odvzeta Ks zadeva opr. št. II Ks 59093/2018, v kateri je bila seja senata že opravljena, osnutek sklepa pa že pripravljen, vendar še ne pregledan po sodnici Testenovi kot sodnici poročevalki, ter predodeljena drugemu sodniku; ter kot ključno presojalo, ali v posvetovalnem zapisniku zapisana odločitev zunajobravnavnega senata, v katerem je kot sodnica poročevalka sodelovala sodnica Ana Testen, da se pritožba obdolženca zoper sklep o uvedbi preiskave v predmetni zadevi zavrne kot neutemeljena, ne da bi bil izdelan in odpravljen pisni odpravek sklepa, že predstavlja takšno odločitev, ki pomeni procesno oviro za izdajo izpodbijanega sklepa, upoštevaje, da je o predmetni zahtevi za preiskavo dne 8. 6. 2022 odločalo krajevno, stvarno

Načelo neposrednosti se v kazenskem postopku razteza tudi na oblikovanje razlogov sodbe, zato je obtožencu kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 23. člena Ustave RS, kolikor je razlago sodbe napisal sodnik, ki ni neposredno izvajal dokazov oziroma izrekel sodbe.

Skladno s petim odstavkom 421. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti iz četrtega odstavka tega člena lahko vloži tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Citirane določbe ZKP predstavljajo podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila v konkretnem kazenskem postopku s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Na podlagi določb četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP imajo upravičenci pravico, da v primeru kršitve konvencijske pravice v škodo obdolženca, ugotovljene s strani ESČP, (ponovno) vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa določb ZKP ni mogoče razlagati na tak način, da bi odločba ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice, že sama po sebi predstavljala zadosten razlog in podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva utemeljeno problematizira okoliščino, da sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri izvajanju dokazov ni sodelovala, zaradi česar si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi pre

Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti. Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določite

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, mora določno pojasniti, kako naj bi kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Oškodovanec, kadar nima vloge tožilca, torej če ni stranka v postopku, lahko izpodbija v sodbi le odločitev o stroških, v kolikor je bilo s sodbo odločeno tudi o njegovih stroških.

Samo če obtoženec, ki je v priporu, zahteva, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, ni dovolj, da mu sodišče dostavi obvestilo, temveč mora zavod, v katerem je obtoženec v priporu ali na prestajanju kazni, na ustrezen način zagotoviti njegovo navzočnost. Odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni postopkovne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, prav tako pa tudi napačen pravni pouk oziroma izostanek pravnega pouka v pisnem odpravku sodbe te pravice ne jemlje, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona.

Samo dejstvo, da je obsojenec po narodnosti Srb, ni okoliščina, zaradi katere bi moralo sodišče obsojenega poučiti o pravici do tolmača.

Razlogi za izključitev javnosti z glavne obravnave so formulirani dokaj posplošeno, sodišče pa jih mora razlagati restriktivno.

Vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe, mora predsednik senata prepovedati in s tem ne krši pravic obrambe. Sodišče ni dolžno zapisnika o glavni obravnavi prevesti v jezik, ki ga v postopku uporablja obtoženec in mu ga vročiti.

Državnemu tožilcu je dovoljena sprememba obtožnice tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice in ne zgolj zaradi spremenjenega dejanskega stanja na podlagi novih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi; sprememba pa je dopustna le, če tožilec z njo ne zlorabi svoje pravice in če z njo ne poseže v obdolženčevo pravico do obrambe.

Čeprav sodišče prve stopnje v izreku in obrazložitvi sodbe ugotavlja, da sta se B.Š. in Đ.D., zoper katera postopek ni tekel, ker nista bila prijeta, z obsojencema ter z neugotovljenimi osebami združila zaradi neupravičene prodaje substance, pri čemer sodba tudi podrobneje navaja njuno vlogo v skupini, s tem zatrjuje zgolj njuno objektivno ne pa tudi krivdne vpletenosti v obravnavano kaznivo dejavnost. Na tak način je bil konkretiziran očitek o združitvi več oseb za izvrševanje takih kaznivih dejanj, torej eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki je hkrati tudi kvalifikatorna okoliščina po 2. odstavku 196. člena KZ. To pa ne pomeni, da sta bila glede na že omenjene obvezne sestavine obsodilne sodbe s pravnomočno sodbo tudi onadva obsojena. Poročilo o tajnem opazovanju in sledenju ni nedovoljen dokaz, čeprav sodišče ne zasliši izvajalcev tega ukrepa.

Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo glede vseh treh kaznivih dejanj vsem trem oškodovankam in ostalim pričam, ki so potrjevale njihove izpovedbe, ne pa obtožencu. Izrečena je ustrezna kazenska sankcija - pogojna obsodba.

Kršena je bila obsojenčeva pravica do obrambe s tem, da ni izkazano, da sta mu bila vročena vabilo za glavno obravnavo in obtožni predlog.

Pritožbi obeh zagovornic, ki izpodbijata dokazno oceno, temelječo na izpovedbi oškodovanca, potrjeni s sklenjenim krogom posrednih dokazov - indicev, sta bili zavrnjeni.

Ni bilo moč ugoditi pritožbi javnega tožilca, ker je sodišče prve stopnje utemeljeno dvomilo, da je obtožencu moč s potrebno gotovostjo očitati storitev tatvine.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bila zavrnjena, ker je dokazna ocena pravostopnega sodišča o poteku dogodkov in krivdi obeh obdolžencev pravilna in zanesljiva.