500. člen ZKP

Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu I Ips 3176/2013 z dne 26. 11. 2020 presodilo, da je iz navedene zakonske ureditve razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva - zahteve za obnovo postopka. Drugega izrednega pravnega sredstva - torej zahteve za varstvo zakonitosti - procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

Sodišče druge stopnje se pri odločanju o pritožbah ni spustilo v vsebinsko presojo vprašanja, kakšni bodo učinki delne razveljavitve sodbe za udeležence kazenskega postopka, čeprav je po šestem odstavku 392. člena ZKP temeljni pogoj za delno razveljavitev sodbe prav v tem, da se dajo njeni posamezni deli izločiti brez škode za pravilno razsojo.

Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto. Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost. Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega d

Odvzem premoženjske koristi je (procesno gledano) posledica, ki sledi obsodilni sodbi po izvedenem poštenem postopku. Ker se o odvzemu premoženjske koristi odloči s sodbo, ki se v primeru priznanja krivde izda po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije (NIKS), se le na tem naroku lahko izvede narok v smislu 500. člena ZKP za odvzem premoženjske koristi, le na tem naroku lahko prejemnik koristi uveljavi svojo pravico do izjave glede odvzema premoženjske koristi, zato je dolžnost sodišča, da prejemniku koristi tako izjavo omogoči oziroma, da odvzame premoženjsko korist šele po tistem, ko po pravilno izkazanem vabilu zastopniku pravne osebe, kot pooblaščencu in pouku o posledicah neopravičenega izostanka, ugotovi, da je njun izostanek neopravičen. Samo tako postopanje pomeni pošten postopek, ki prejemniku zagotavlja ustavno zavarovano pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave je ena od elementarnih procesnih pravic udeležencev v sodnih postopkih, ki skupaj s pravicami iz 23. in 29. člena Ustave zagotavljajo pošten kazenski postopek. Glede zastaranja, ki ga navaja pritožnik, je potrebno ločiti med zastaranjem terjatve odvzema premože

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Prejemnik premoženjske koristi ima pravico do pritožbe in pravico do enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka. Obnova postopka je po svojem bistvu najširše izredno pravno sredstvo, katerega cilj je doseči spremembo dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato je praviloma za vložnika tudi najugodnejše izredno pravno sredstvo. Drugega izrednega pravnega sredstva procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo v vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.

Osebe, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna, so upravičeni tožilec, obdolženec in zagovornik, če je njegova obramba obvezna, medtem ko je navzočnost prejemnika koristi zgolj fakultativna. V skladu s prvim odstavkom 500. člena ZKP se namreč postopek izvede tudi brez navzočnosti prejemnika koristi, če je bil glede tega opozorjen. Kadar se glavna obravnava opravi brez oseb, katerih navzočnost je fakultativna, ne gre za kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijana sodba ima namreč razumno pravno utemeljitev ter vsebuje konkretne razloge o vseh bistvenih sestavinah sodbe, medtem ko zakon posebej ne določa notranje zgradbe obrazložitve sodbe oziroma v kakšnem vrstnem redu sodišče obrazloži posamezna dejanska in pravna vprašanja. Slednje je namreč stvar subjektivnega pristopa predsednika senata oziroma sodnika posameznika. Zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, protipravna premoženjska korist in premoženjska škoda, sta namreč predpisana alternativno, ne pa kumulativno, kar pomeni, da je za obstoj očitanega kaznivega dejanja (ob izpolnitvi ostalih zakonskih znakov) potrebna bodisi p

Če se v ponovljenem sojenju preverja samo utemeljenost odvzema premoženjske koristi (odločba o krivdi je postala pravnomočna že v prvem sojenju), se uporabljajo določbe, ki veljajo za glavno obravnavo in po pravilih iz 500. člena ZKP.

Subvencijo v letu 2012 pa je bilo mogoče pridobiti zgolj za opremo, ki še ni bila vgrajena in za dela, ki še niso bila opravljena, zaradi česar so nenazadnje obdolženci v prijavi tudi lažno prikazovali, da gre za novo opremo in je bilo (točka 17 izpodbijane sodbe) tudi prikazano kot da je bil celotni cevovod zgrajen na novo, v času po izdaji odločbe o upravičenosti do sredstev.

Utemeljena pa je pritožba SKC, ki je po členu 367/V ZKP upravičena oseba za vložitev pritožbe, ker ji je bila z napadeno sodbo na podlagi člena 95 v zvezi s členom 96 KZ odvzeta premoženjska korist. Pritožnica ima namreč prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ko navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti izjasniti se glede odvzete ji premoženjske koristi, saj je sodišče prve stopnje ni povabilo na glavno obravnavo, na kateri ima pravico predlagati dokaze in z dovoljenjem predsednika senata postavljati vprašanja obdolžencu, pričam in izvedencem, prav tako pa nikoli ni bila seznanjena z obtožbo. Pri tem se sklicuje še na kršitve Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja jamstvo lastninske svobode, kar je privedlo skupaj z uveljavljano kršitvijo do nezakonitosti in nepravilnosti napadene sodbe.

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

Ker je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravni osebi znesek odvzete premoženjske koristi že določil, sodišče ne more več odmeriti še dodatne premoženjske koristi.

Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom ali zaradi njega, premoženje storilca se mora vrniti v položaj pred izvršenim prekrškom.

V tem primeru so bile pri odločanju upoštevane le okolnosti, ki so govorile v prid sprejetemu zaključku, da je tožnica lastnica spornega denarja in da je spor lastninskopraven. Niso pa bile upoštevane in ocenjene okoliščine, ki so kazale na drugačne zaključke (med katerimi so te, da je tožnica večkrat posodila B. razne denarne zneske proti plačilu obresti, da je v tem primeru dvignila denar januarja in februarja 1990 v Švici v švicarskih frankih, da pa je bil sporni znesek v DEM ter zasežen ob prometni nezgodi šele 30.8.1990 na vožnji B. iz Hrvaške proti Italiji, da je bil denar na neobičajnem mestu v avtomobilu in svojsko pakiran z več zlatimi predmeti in podobno). Pravna presoja ne le prvih ampak tudi pravkar omenjenih drugih okoliščin je nujna, ker te druge okoliščine nedvomno kažejo na to, da je bilo med tožnico in pokojnim B. določeno obligacijsko razmerje. Pri pravni presoji - ta pa seveda narekuje tudi obseg dejstev, ki jih mora sodišče poznati za pravilno uporabo materialnega prava - je v obravnavani zadevi zato nujno upoštevati tako stvarnopravna kakor obligacijskopravna izhodišča za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Denar je plačilno sredstvo in glede na to fun

Po tem, ko je sodišče prve stopnje v postopku za preklic pogojne obsodbe ugotovilo, da obsojenec ni izpolnil posebnega pogoja, je pogojno obsodbo preklicalo. Zatem je obsojenec posebni pogoj izpolnil ter se tudi pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bil posebni pogoj izpolnil, je pritožbeno sodišče s sklepom stavilo postopek za preklic pogojne obsodbe.

Po II. odst. 500. čl. ZKP se predmeti iz I. odst. tega člena, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, odvzamejo s posebnim sklepom in ne morda s sodbo, s katero je bil obdolženec oproščen obtožbe, ali je bila ta zavrnjena.

Igralni avtomat "poker" ni tak predmet kaznivega dejanja, katerega bi bilo mogoče po določilih čl. 500 ZKP odvzeti iz razlogov morale, tudi če se kazenski postopek ne konča z izrekom obsodilne sodbe.

Po II. odst. 500.čl. ZKP se predmeti iz I. odst. tega člena, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, odvzamejo s posebnim sklepom in ne morda s sodbo, s katero je bil obdolženec oproščen obtožbe, ali je bila ta zavrnjena.

Ustavna prepoved ponovnega sojenja se nanaša le na sojenje za kaznivo dejanje kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne pa na pravno opredelitev tega ravnanja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je obtoženec mamilo prenašal zaradi prodaje, v obravnavani zadevi pa nanj leti očitek, da je mamilo hranil zaradi prodaje. Ostaja pa dejstvo, da je obtoženec mamilo kupil istočasno in poznejše udejanjanje različnih od alternativno naštetih storitvenih oblik tem dejanjem ne daje tolikšno samostojnost, da bi več ne šlo za eno samo dejanje, izven začetne kriminalne količine, ki ga ni moč v celoti umestiti v obravnavani življenjski primer.