VSM sodba I Kp 670/2006

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. v pogojni obsodbi določena enotna kazen 7 (sedem) mesecev zapora izreče, v oprostilnem delu pa, vključno z odločbo o stroških kazenskega postopka razveljavi ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 600,00 (šeststo 00/100) EUR.

Okrožno sodišče v 21.06.2006 obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ) v nadaljevanju in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo sedem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa mesec dni zapora, na kar mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora obdolženi plačati še stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V drugem delu pa je bil obdolženi oproščen obtožbe, po kateri bi naj prav tako storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, zaradi česar je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP tudi sklenjeno, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št..

Zoper sodbo sta se pritožila:

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazni v obsodilnem delu ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v oprostilnem delu, s predlogom, da pritožbeno sodišče v prvem delu sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče primerno zaporno kazen, v drugem delu pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo (tudi) v tem delu spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega, mu določi primerno kazen, na kar mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ za kazniva dejanja iz obeh delov sodbe izreče primerno enotno kazen zapora;

- obdolženčev zagovornik zaradi vseh pritožbenih razlogov v obsodilnem delu s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v navedenem delu spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da sodbo v istem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženčev zagovornik je še odgovoril na pritožbo okrožnega državnega tožilca, saj se z njeno obrazložitvijo ne strinja in zato predlaga, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter obenem sledi povzetim predlogom iz njegove pritožbe.

Pritožbeno sodišče je opravilo sejo le v navzočnosti obdolženčevega zagovornika, saj se pravilno obveščena višja državna tožilka ter obdolženi seje nista udeležila (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje:

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

Strinjati se je s pritožnikom, da v obdolženčevem primeru niso izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe. Ne sicer zato, ker bi naj obdolženi v času storitve določenih kaznivih dejanj že vedel, da se nahaja v kazenskem postopku (ki se seveda ne začne s kazensko ovadbo), ker tega dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni potrdil, pač pa zato, ker isto sodišče pri odmeri vrste kazenske sankcije resnično ni upoštevalo vseh tistih obteževalnih okoliščin, ki jih pritožnik upravičeno izpostavlja. Gre predvsem za časovni razpon, v katerem so bila kazniva dejanja storjena, višino protipravno pridobljene koristi, vztrajnost in nenazadnje drznost, ko se pri storitvi ni ogibal niti ustrahovanj podrejenih. Če k temu dodamo, da obdolženi ni storil ničesar za odpravo stanj po kaznivih dejanjih, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pričakovanje iz tretjega odstavka 51. člena KZ neutemeljeno oziroma olajševalne okoliščine kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje zanj ne zadostujejo in je bilo treba, sledeč pritožnikovemu predlogu obsodilni del sodbe v odločbi o kazenski sankciji spremeniti (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Pritožnik ima prav tudi tedaj, ko za oprostilni del sodbe uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izhodišče sodišča prve stopnje, ki ima očitno podlago v obdolženčevem zagovoru, da se je v postopku o prekršku nahajala Občina, ki jo je obdolženi zastopal/predstavljal že po funkciji, je dvomljivo. Ne samo zato, ker bi v tem primeru moralo biti v priloženi odločbi o prekršku tako tudi navedeno, ampak še, ker je bila v 34h. členu Zakona o financiranju občin in 107. členu Zakona o javnih financah določena odgovornost odgovornih in ne pravnih oseb, medtem ko je treba odgovornost naročnika v 75. členu Zakona o javnih naročilih povezati s tedaj veljavnim četrtim odstavkom 17. člena Zakona o prekrških, po katerem je bila za prekršek pravna oseba odgovorna, ko je prišlo do njega z dejanjem odgovorne osebe. Pritožnikovo sklicevanje na izpovedbo priče, ki je povedal, da je zastopal obdolženega in ne občine je potemtakem utemeljeno, saj je v nasprotnem vprašljiva vsebina danega pooblastila oziroma ali to ne bi bilo prej dano za račun drugega (občine) kot za obdolženega. Ker te vrzeli ni mogoče odpraviti brez ponovnega zaslišanja navedene priče, ki naj dodatno pove, kdo in na kakšen način daje pooblastilo, ko v postopkih zastopa pravne osebe ter kakšna so ta pooblastila videti, in ker je posledično treba še ugotoviti, kdo in po čigavem nalogu je plačal pričino storitev je pritožbeno sodišče sledilo prvemu pritožnikovemu predlogu ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP).

K pritožbi obdolženčevega zagovornika:

Pritožnik na dveh mestih sodišču prve stopnje očita storitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so bili potni nalogi z nekaterimi izjemami podpisani s strani vseh treh podpisnikov, k nalogom pa so bile priložene ustrezne listine. Pri tem ostaja prezrto, da je zatrjevana kršitev podana le tedaj, ko je sodišče napačno povzelo vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, česar sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni storilo, temveč je v zvezi s potnimi nalogi in predloženimi listinami sprejelo drugačno dokazno oceno od pritožnikove. Gre torej za dejansko vprašanje, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo znotraj pritožbenega razloga iz 3. točke 370. člena ZKP, ki ga pritožnik prav tako uveljavlja.

Kršitve kazenskega zakona so kot pritožbeni razlog iz 2. točke 370. člena ZKP, naštete v 372. členu ZKP, medtem ko se pritožnikova „nepravilna uporaba kazenskega zakonika in drugih predpisov“, podobno kot zgoraj nanaša na dejansko stanje, ki mora biti v primeru navedenega pritožbenega razloga ugotovljeno pravilno in popolno. Temu pa pritožnik tako rekoč skozi vso nadaljnjo pritožbeno obrazložitev nasprotuje, se pravi da njegova prizadevanja v tem delu niso zgolj nerazumljiva, ampak tudi protislovna.

Po pritožniku je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno zato, ker:

- je bila obnova ceste na parc. št. 243 opravljena po prerazporeditvi proračunskih sredstev, do česar je bil obdolženi kot župan upravičen;

- so pevci kvinteta nastopali 24.04.2001, za kar pa niso dobili nikakršnega plačila, ampak je bilo kasneje dogovorjeno, da se dodelijo sredstva v okviru načrtovanih in tako ni prišlo do nobene prekoračitve;

- so športna in gasilska društva proračunski porabniki in je lokalna skupnost dolžna vzdrževati njihove objekte in same dejavnosti;

- nista bila pridobljena posebni del proračuna in zaključni račun za leto 2001, ki govorita o porabi načrtovanih sredstev, in ker ni bil postavljen izvedenec finančne stroke, ki bi lahko ugotovil, ali je bila njihova uporaba prekoračena;

- ker bi bile sicer morebitne prekoračitve ugotovljene s strani Računskega sodišča, in ker

- je večina potnih nalogov ustrezno izpolnjenih, in ker so priložene listine, ki govore, da so bila potovanja opravljena, in ker tudi v tej zvezi Računsko sodišče ni ugotovilo nobenih nepravilnosti.

Jedro obdolženčevega protipravnega ravnanja kot ga je za dejanje pod točko I izreka napadene sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, je v odsotnosti podlage v sklepih občinskega sveta, pri dejanjema pod prvo in drugo alinejo pa še, ker je obnova potekala na zasebni poti in ker pevci navedenega kvinteta 01.05.2001 v resnici niso nastopali. Pri presoji protipravnosti potemtakem ne gre za vprašanje obsega (u)porabe občinskih proračunskih sredstev, ki bi po pritožniku moral biti ugotovljen s predlaganimi dokaznimi sredstvi, temveč gre za način, kako so bila ta sredstva porabljena oziroma ali je izvrševanje občinskega proračuna, ki je po 29. členu Statuta in 14. členu Odloka o proračunu navedene občine zaupano županu, potekalo tako, kot je v istem proračunu predvideno. Ker so proračunska sredstva namenska sredstva je jasno, da morajo biti porabljena v skladu z predhodno določenimi in dejansko realiziranimi nameni ter na način, ki ne more biti prost. Kakršna koli odstopanja od zahtevanega so zato v prvi vrsti v pristojnosti tistega, ki je proračun sprejel, medtem ko gre pri prerazporejanju proračunskih sredstev znotraj proračunskih kontov, za katero je po 16. členu Odloka resnično pristojen župan, za prerazporejanje med različnimi proračunskimi postavkami in ne za prerazporejanje znotraj posamezne postavke, kot je to v zagovoru navajal obdolženec. Razen tega so takšna prerazporejanja po istem določilu pogojena še z predhodnim županovim sklepom in njegovim naknadnim poročilom občinskemu svetu, kar je v obravnavani zadevi očitno izostalo in tako protipravnost obdolženčevega ravnanja, ko so bila v zadnjih dveh primerih po izpovedbi priče proračunska sredstva dodeljena (zgolj) na podlagi nekakšnega internega dogovora med njim in obdolženim, ko so bila v tretjem primeru po izpovedbi samega vodje kvinteta ista sredstva dodeljena za drug namen in ko v prvem primeru izgradnja C odseka ceste, ki je potekala po parceli obdolženčevega brata, po izpovedbi priče proračunsko in projektno ni bila predvidena tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti dvomljiva. Sklicevanja na nekonkretizirane ugotovitve Računskega sodišča so v tem delu povsem brez učinka, saj reviziji nista zajemali obravnavanega obdobja, temveč obdobje pred in po njem.

Glede potnih nalogov pa revizijski poročili, ki sta mimogrede za župana najmanj neugodni, sicer zadevata obravnavano obdobje, vendar ne zajemata pregleda županovih službenih poti in z njimi povezanih izplačil. Oboje je pravilno in popolno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je dokazno oceno jasno obrazložilo. Pritožbeno sodišče jo zato povzema, v zvezi s pritožnikovimi zatrjevanji o ustreznosti izdanih nalogov pa odgovarja, da so bile okoliščine ob podpisovanju v zadostni meri in na zelo zgovoren način opisane od preostalih dveh podpisnikov potnih nalogov, medtem ko priloženo (eno) potrdilo o plačilu cestnine dne 20.12.2000 ter listine, ki ne zadevajo potovanj iz izreka sodbe, vsega tistega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje ne morejo odtehtati.

Pritožnik uveljavljane nepravilne odločbe o kazni ni obrazložil, vendar je pritožbeno sodišče tovrstni preizkus opravilo v okviru pritožbe okrožnega državnega tožilca, kar je zgoraj že obrazložilo.

Enako neobrazložena je pritožba glede odločbe o stroških kazenskega postopka, in ker ni bilo pritožbe z nasprotne strani, je njen preizkus v celoti izostal.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi z prvim odstavkom 95. člena ZKP, medtem ko je bila povprečnina odmerjena upoštevaje trajanje in zapletenost kazenskega postopka ter obdolženčeve premoženjske razmere, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 92. člena ZKP).