VSL sodba in sklep I Cpg 388/2005

I.1 Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvostopna sodba v delu 2. točke izreka
spremeni tako, da se z a v r n e
tožbeni zahtevek, ki se glasi:
"Prodajna pogodba štev. 73-00 z dne 20.7.2000, sklenjena med pravdnima strankama za nakup skladišča S 9, v prvi kleti, v izmeri 87,70 m2 v objektu K. v L., na naslovu P., parc.št. 535/9, vl.št. 24 k.o. P., se razdre."
I.2. V preostalem delu, ki se nanaša na 2. točko izreka, v ugodilnem delu 4. točke in v 5. točki izreka izpodbijane sodbe se pritožba tožene stranke zavrne in prvostopna sodba potrdi.
II.1. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka razveljavi.
II.2. V preostalem zavrnilnem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in prvostopna sodba v 4. točki izreka potrdi.
Zahtevi pravdnih strank za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrneta.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da vrednost spornega predmeta v tej pravdi znaša 14.203.754,00 SIT (sedaj 59.271,21 EUR, Zakon o uvedbi EUR, ZUE, Ur.l. RS, št. 114/2006). Primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da se prodajna pogodba št. 73-00 z dne 20.7.2000, sklenjena med pravdnima strankama za nakup skladišča S 9, v prvi kleti, v izmeri 87,70 m2 v objektu K. v L.i, na naslovu P. ,parc.št. 235/9, vl.št. 24 k.o. P., razdre, je ugodilo. Zaradi razdrtja pogodbe pa mora tožena tožeči stranki vrniti kupnino v znesku 12.694.784,75 SIT (sedaj 52.974,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2000 do dneva plačila, v 15 dneh (2. točka izreka). Podrejena tožbena zahtevka tožeče stranke na znižanje kupnine za 10.694.784,75 SIT (sedaj 44.628,54 EUR) in na odpravo napak je zavrnilo (3. točka izreka). Tožena stranka mora tožeči stranki iz naslova odškodnine plačati 517.387,60 SIT (sedaj 2.159,02 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2002 do plačila, v 15 dneh. V preostalem delu (za 951.582,40 SIT, sedaj 4.137,80 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2002 do plačila je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena tožeči stranki povrniti 452.301,00 SIT (sedaj 1.887,41 EUR) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2004 do plačila, v 15 dneh.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ali pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopne sodbe. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe v 3. točki izreka in v 4. točki izreka tako, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi tudi v zavrnjenem delu. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev 3. točke izreka in razveljavitev 4. točke izreka v zavrnjenem delu in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Pritožbi sta delno utemeljeni in delno neutemeljeni.

I.1. O neutemeljeni pritožbi tožene stranke (2. odstavek 2. točke izreka prvostopne sodbe)

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vzrokom zamakanja v skladišču tožeče stranke. Zato se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge v prvostopni sodbi (primerjaj stran 4 prvostopne sodbe). Do izliva vode ni prišlo samo v noči iz 30. na 31.5.2001 zaradi močnega naliva ampak še 16.1.2002, 25.6.2002 in 23.7.2002. Iz ugotovitev v izvedenskem mnenju izvedenca M. S. z dne 19.5.2004 (v spisu glej list.št. 49) res izhaja, da je bil kanal za sprejem padavinske vode, ki je padla na cestišče ulice P. - objekt K. vgrajen zunaj objekta - v cestišču oziroma na prehodu za pešce. Kljub temu pa sta odtočna kanala na uvozu v parkirno (garažno) hišo in na prostor za dostavo premajhnih dimenzij in ker je iztočna odprtina na dnu kanala premajhna za odtok večje količine padavinske vode in ker je bil jašek pod razkladalno napravo nezaščiten pred vdorom vode oziroma ker dno jaška ni bilo povezano s hišno kanalizacijo, še vedno ni dokončno odpravljen vzrok zamakanja v skladišče tožeče stranke. Vzrok pronicanj vode skozi strop in zunanjo steno skladiščnega prostora tožeče stranke je tudi premalo skrbna izvedba prebojev skozi strop in steno oziroma pomanjkljivo tesnjenje stikov med konstrukcijo objekta in kanalizacijskimi cevmi. Kljub ugotovitvi izvedenca, da se večje pronicanje vode skozi preboje stropa in stene verjetno ne bo več ponavljalo, je priporočal ponovno zatesnitev stikov prehodov kanalizacijskih cevi skozi konstrukcijo objekta in zaščito jaška pod napravo za razkladanje pred vdorom vode v jašek, oziroma pred vdorom vode v kletne prostore. To pa pomeni, da izvedenec ni mogel izključiti morebitnega novega zamakanja skladišča. Odgovornost projektanta in izvajalca del, o čemer je izčrpno navedeno v omenjenem izvedenskem mnenju, se tožeče stranke glede na to, da je skladišče kupila od tožene stranke kot prodajalca, ne tiče. Prodajalec namreč kupcu odgovarja po pravilih o jamčevanju za stvarne napake (478. člen ZOR).

Ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka potrebovala skladiščni prostor za skladiščenje tekstilnega blaga, saj je od tožene stranke kupila tudi poslovni lokal v pritličju - za prodajo tekstilnega blaga, je ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je skladiščni prostor še vedno vlažen in s tem neuporaben za namen, zaradi katerega ga je tožeča stranka kupila, so pritožbene trditve, da je šlo za neznatno stvarno napako, ki se ne upošteva, neutemeljene.

Tožeča stranka je zatrjevala, da kljub pravočasnemu obveščanju tožene stranke, slednja ni odpravila napak (primerjaj tožbene trditve, listovna št. 2, pripravljalno vlogo tožeče stranke, listovna št. 24-27). Pritožbene trditve, da tožnikove trditve niso sklepčne, ne držijo.

Tožena stranka v postopku ni odstopala od svojega stališča, da je 12.3.2002 končala še z zadnjimi deli, s katerimi je odpravila napako pri gradnji, ki je povzročala zamakanje (izliv v skladišče tožeče stranke, primerjaj v spisu odgovor na opomin pred tožbo št. 1, z dne 13.3.2002, dopis z dne 21.3.2002, A/5). Do zamakanja pa je ponovno prišlo v mesecih juniju in juliju 2002. Po pozivu tožeče stranke toženi z dne 26.6.2002 (A/6) tožena stranka ni več kazala pripravljenosti napake odpraviti, kljub temu, da je izvedenec gradbene stroke dne 14.5.2004 ugotovil, da še vedno obstajajo (primerjaj zaključke v izvedenskem mnenju, listovna št. 49). Tožeča stranka je v dopisu z dne 26.6.2002 po oceni pritožbenega sodišča ponovno podala izjavo o razdrtju pogodbe in dala rok toženi stranki za odpravo gradbenih napak. Tožeča stranka toženi stranki ni določila točnega in jasnega roka v katerem je dolžan odpraviti gradbeno napako. Zato je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je iz okoliščin danega primera, kot je bilo že razloženo, očitno izhajalo, da tožena stranka niti v dodatnem roku ne bo napake odpravila. Zato je tožeča stranka na podlagi 2. odstavka 490. člena ZOR pogodbo razdrla (enako127. člen ZOR). Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožeča stranka, ki je plačala kupnino pravico zahtevati vrnitev plačane kupnine z obrestmi od dneva plačila (2. odstavek in 5. odstavek 132. člena ZOR).

I.2. Odškodninski zahtevek (1. odstavek 4. točke izreka prvostopne sodbe)

Izvedenec gradbene stroke je dobil nalogo zapisano v sklepu z dne 22.3.2004 (red.št. 14). Škoda, ki je takrat še po navedbah tožeče stranke nastala na stvareh (oblačilih), shranjenih v skladišču ni bila predmet izvedenskega mnenja (primerjaj točko 4.8, izvedenskega mnenja, list.št. 48). Pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem glede odškodnine in s tem zatrjevana podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ostale pritožbene navedbe glede odškodnine pa so zgolj posplošene, zato se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na pravilne razloge v prvostopni sodbi (3. odstavek, stran 6 prvostopne sodbe, listovna št. 80).

I.3. O utemeljeni pritožbi tožene stranke (1. odstavek 2. točke izreka prvostopne sodbe)

Kot je bilo že prej razloženo, je prišlo zaradi pravilno podane izjave tožeče stranke, da pogodbo razdira, do razdrtja pogodbe. Po svoji vsebini je zahtevek na razdrtje pogodbe lahko le oblikovalni. Vendar pa je predmet spora v konstitutivni tožbi zahteva, da se spremeni obstoječe civilno pravno razmerje med strankama, ki temelji na tožnikovi pravici, da zahteva določeno spremembo (več o tem glej Triva-Belaj-Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, stran 324, 325). Tožeča stranka je že s tem, ko je dosegla razdrtje pogodbe, spremenila civilno pravno razmerje med pravdnima strankama v pravno razmerje, ki ga več ni. Konstitutivne pravne zaščite bi lahko bila deležna le v primeru, kadar ne bi mogla na noben drugačen način kot s tožbo v pravdnem postopku uresničiti svoje upravičenje.

Zato je njen zahtevek za razdrtje pogodbe neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zato prvostopno sodbo v delu 2. točke izreka, ki se nanaša na razdrtje pogodbe spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

II.1. O utemeljeni pritožbi tožeče stranke glede zahtevka na znižanje kupnine in na odpravo napak (3. točka prvostopne sodbe)

Primarno je tožeča stranka zahtevala razdrtje pogodbe in vrnitev plačane kupnine. Podrejeno pa je predlagala znižanje kupnine in nato še odpravo napak. Oba druga dva zahtevka sta v razmerju s prvim podrejena v smislu 182. člena ZPP. Tudi po spremembi prvostopne sodbe je tožeča stranka uspela s prvim tožbenim zahtevkom, saj je odločitev prvostopnega sodišča o vrnitvi plačane kupnine kot posledice razdrtja pogodbe kot pravilno drugostopenjsko sodišče potrdilo. Prvostopno sodišče je torej ugodilo primarnemu zahtevku, zato se v oba podrejena zahtevka sploh ne bi smelo spuščati in ga v izreku sodbe tudi ne bi smelo omenjati (niti mu ugoditi niti ga zavrniti). Če sodišče kljub ugoditvi primarnemu zahtevku v izreku sodbe odloči še o eventualnem zahtevku gre za kršitev načela dispozitivnosti. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen (več o tem glej Komentar Zakona o pravdnem postopku, 2 knjiga, Aleš Galič, stran 170). Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala prekoračitev tožbenega zahtevka (3. odstavek 350. člena ZPP). Zaradi že podanih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 357. člena ZPP le razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka.

II.2. O neutemeljeni pritožbi tožeče stranke glede odškodninskega zahtevka (2. odstavek 4. točke izreka prvostopne sodbe)

Pritožbene trditve v zvezi z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka, ki se je nanašal na zahtevek za plačilo 178 delovnih ur, ki naj bi jih opravile štiri delavke pri opravljanju posledic poplave, računih upravnika za obdobje, ko prostora tožena stranka ni mogla uporabljati so posplošene, zato nanje sodišče druge stopnje ne odgovarja (1. odst. 360. čl. ZPP). Glede zaračunanih stroškov upravnika (v višini 809.612,61 SIT) pa je sodišče druge stopnje izhajalo iz trditvene podlage, ki jo je glede te škode zatrjevala tožeča stranka (znižan tožbeni zahtevek v tem delu, pripravljalna vloga z dne 27.1.2004, listovna št. 27). Tožeča stranka je namreč dolžna v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva, in predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Trditve, da znašajo stroški upravnika za ves čas, brez konkretizacije v katerem času ni mogla uporabljati spornega skladišča in navedene le skupne višine teh stroškov (809.612,61 SIT), ki bi jih bilo treba poiskati v priloženih fakturah in ki se nanašajo tudi na druge stroške, so nesklepčne. Že večkrat je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da sodišče iz predloženih dokazov ni dolžno sklepati na obstoj pravno pomembnih dejstev. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti in sodbo tudi v zavrnilne delu 4.točke izreka potrditi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank (2. odstavek 2. točke, 4. točka izreka prvostopne sodbe, 353. člen ZPP), ko je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega 2. odstavka 2. in 4. točke izreka je ugotovilo, da ni podane nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (2. ost. 350. čl. ZPP).

Stroškov postopka pred prvostopnim sodiščem sodišče druge stopnje ni spreminjalo, kljub temu, da je spremenilo sodbo v prvem odstavku 2. točke izreka oziroma jo razveljavilo v 3. točki izreka (2. odstavek 165. člena ZPP). V 5. točki izreka je sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov v celoti toženi stranki na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP. Zaradi spremenjenega 1.odstavka 2. točke in 3. točke izreka prvostopne sodbe je odločitev ostala enaka na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela v pretežnem delu, zaradi uspele pritožbe v prvem odstavku 2. točke izreka pa niso nastali posebni stroški. Pritožbeni stroški tožeče stranke z odgovorom na pritožbo pa glede na njeno vsebino niso bili potrebni (155. člen ZPP). Zato je sodišče druge stopnje obe zahtevi pravdnih strank za povrnitev pritožbenih stroškov zavrnilo.