5. člen ZOR

Tožena stranka – rudnik, je v fazi zapiranja, do dokončnega zaprtja bo prišlo leta 2015. To je takšen resen razlog, da ima tožnik pravico do izplačila denarne rente v enkratni vsoti.

ZJS torej določa dve vrsti pogojev za opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ki po ZJS postanejo last občine, na območju katere ležijo. V prvi vrsti so to zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, torej kot parcele na območju, ki so bila s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Kot nezazidana stavbna zemljišča po 5. odst. 57. čl. ZJS pa so bila določena tudi zemljišča, ki so bila kot gozdna ali kmetijska zemljišča z uveljavitvijo ZSKZ (torej 11.3.1993) prenesena v last Republike Slovenije in so bila v času od 11. 3. 1993 do 25. 3. 2000 s prostorskim planom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, zanje pa je bil v tem času sprejet tudi prostorski izvedbeni akt.

Odgovornost projektanta in izvajalca del, o čemer je izčrpno navedeno v omenjenem izvedenskem mnenju, se tožeče stranke glede na to, da je skladišče kupila od tožene stranke kot prodajalca, ne tiče. Prodajalec namreč kupcu odgovarja po pravilih o jamčevanju za stvarne napake (478. člen ZOR). Tožeča stranka toženi stranki ni določila točnega in jasnega roka v katerem je dolžan odpraviti gradbeno napako. Zato je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je iz okoliščin danega primera, kot je bilo že razloženo, očitno izhajalo, da tožena stranka niti v dodatnem roku ne bo napake odpravila. Zato je tožeča stranka na podlagi 2. odstavka 490. člena ZOR pogodbo razdrla (enako127. člen ZOR). Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožeča stranka, ki je plačala kupnino pravico zahtevati vrnitev plačane kupnine z obrestmi od dneva plačila (2. odstavek in 5. odstavek 132. člena ZOR).

Morebitne koristi od ugotovitve ničnosti sporne pogodbe bi lahko prirasle le v korist zasebnega premoženja. Razlogi javne koristi, ki so v postopkih odprave oškodovanja družbenega premoženja lahko upravičevali ekstenzivno razlago in uporabo 5. člena ZOR kot podlage za ničnost, torej niso podani.

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Sodnega varstva ni mogoče nuditi pogodbam, ki so sklenjene na škodo družbene lastnine. Časovno sosledje in medsebojna povezanost sklenjenih pogodb očitno kažeta na pravno nedopustno vsebino posla, na ničnost pravnega posla kot celote.

Pogodba, sklenjena z odločilnim nedopustnim nagibom je nična samo, če so okoliščine, ki kažejo na sklenitev s takim nagibom, obstajale oziroma bile predvidljive že ob sklenitvi pogodbe. Dajatveni zahtevek, ki je sicer s tožbo uveljavljan kot posledica zahtevka na ugotovitev ničnosti, podredno pa razveljavitev pogodbe, je glede na dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, mogoče obravnavati tudi neodvisno od omenjenih zahtevkov. Zato je bilo treba kljub zavrnitvi zahtevkov na ničnost in razveljavitev pogodbe sodbo prve stopnje glede odločitve o dajatvenem zahtevku razveljaviti. Kadar družbeni pravobranilec s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti, podredno razveljavitev pogodbe, obenem pa, da mora ena tožena stranka drugi toženi stranki plačati določen denarni znesek, sta toženi stranki enotna sospornika. Zato je treba na utemeljeno pritožbo ene spremeniti ali razveljaviti sodbo prve stopnje tudi glede druge tožene stranke, čeprav se ta ni pritožila, tožbeni zahtevek pa je celo pripoznala.

1. Nezakonitosti vpisa v sodni register ni mogoče ugotavljati s sodbo, če je že prišlo do njegovega izbrisa. Če je vprašanje (ne)zakonitosti tega vpisa pomembno za odločitev v sporu, reši sodišče to vprašanje kot predhodno vprašanje. 2. Družbena pravna oseba mora pri poslovnih odločitvah ravnati v skladu s 5. člen ZOR. V nasprotnem primeru gre lahko za oškodovanje družbene lastnine po 48. členu ZPPSL.

Ne glede na morebitno utemeljene učitke prvotoženi stranki, da ni poskrbela za smotrno uporabo družbenih sredstev, pa pritožbeno sodišče meni, da tako ravnanje še ne more pomeniti razloge za razveljavitev določene pogodbe.