490. člen ZOR

Tožena stranka je pogojevala odpravo nagnjenosti jadrnice z namestitvijo uteži s predhodnim plačilom stroškov, ki bi bili za to potrebni, kar pomeni, da ni priznala stvarne napake in je tudi ni bila pripravljena odpraviti na svoje stroške. Če stranka to zahteva, potem mora izvedenec pojasniti, kako je prišel do zaključka, da plovne sposobnosti jadrnice zaradi nagnjenosti niso okrnjene. Zato bi sodišče prve stopnje zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka in s tem povezane pravice strank do izjave in opredelitve v postopku moralo od izvedenca zahtevati, da svoje mnenje obrazloži tudi glede postopkov, na podlagi katerih je prišel do ugotovitev, ki so pripeljale do odločilnih spoznanj o plovnih sposobnostih jadrnice.

Kadar študentje opravljajo storitve, ne da bi predhodno predložili napotnico za delo prek študentskega servisa, imajo prejemki naravo prejemkov na podlagi pogodbe o delu. Za investicije ni dopustno oblikovati dolgoročnih rezervacij. Kadar se odhodki nanašajo na več let, mora davčni zavezanec z verodostojno listino narediti razmejitev, na podlagi katere je mogoče nedvomno ugotoviti višino odhodkov za posamezno davčno leto.

Zamuda upnika ne bi imela za posledico prenehanja dolžnikovih obveznosti, pač pa bi povzročila zgolj prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari na upnika, prenehanje teka obresti in upnikovo odškodninsko odgovornost za dolžnikovo škodo, izvirajočo iz zamude (326. člen ZOR).

Odgovornost projektanta in izvajalca del, o čemer je izčrpno navedeno v omenjenem izvedenskem mnenju, se tožeče stranke glede na to, da je skladišče kupila od tožene stranke kot prodajalca, ne tiče. Prodajalec namreč kupcu odgovarja po pravilih o jamčevanju za stvarne napake (478. člen ZOR). Tožeča stranka toženi stranki ni določila točnega in jasnega roka v katerem je dolžan odpraviti gradbeno napako. Zato je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je iz okoliščin danega primera, kot je bilo že razloženo, očitno izhajalo, da tožena stranka niti v dodatnem roku ne bo napake odpravila. Zato je tožeča stranka na podlagi 2. odstavka 490. člena ZOR pogodbo razdrla (enako127. člen ZOR). Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožeča stranka, ki je plačala kupnino pravico zahtevati vrnitev plačane kupnine z obrestmi od dneva plačila (2. odstavek in 5. odstavek 132. člena ZOR).

Pravno zmotno je stališče tožene stranke, da je napake po določilih ZOR mogoče grajati le s priporočenim pismom, brzojavko ali na kakšen drug zanesljiv način in da ustno grajanje napak ne zadošča.

Kot določa 2. odst. 490. člena ZOR, sme kupec predlagati razdrtje pogodbe tudi, ne da bi prodajalcu pustil primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da pogodbe ne bo izpolnil. Tudi tožniku tega ni bilo treba storiti, ker je toženka takoj zavrnila kakršnokoli odgovornost za napake prodanega avtomobila. Pogodbena klavzula "videno - kupljeno" lahko predstavlja izključitev prodajalčeve odgovornosti za vse vrste stvarnih napak (tako očitnih kot skritih), vendar je nična, če gre za napako, ki je bila prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (1. in 2. odst. 486. člena ZOR).

Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).

Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Kupec je pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov časovno omejen, prevara prodajalca pa prepreči nastop prekluzije. Pri tem ni nujno, da subjektivni element prevare obstoji pri prodajalcu že na začetku; zadostuje, da prodajalčevo ravnanje kupca zavede v prepričanje, da bo njegov ugovor rešen brez pravde, to pa se potem ne uresniči.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

Stvarna napaka je podana, saj prodana stvar (avtomobil) ni imela lastnosti in odlik, ki so bile s strani prodajalca (toženca) izrecno zagotavljane (3. točka 479. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pravilna je tudi materialnopravna presoja, da ne gre za neupoštevno neznatno stvarno napako (3. odstavek 478. člena ZOR). Ob upoštevanju ugotovitve, da je toženec kot prodajalec ves čas vedel za stvarno napako (tožeči stranki kot kupcu pa jo je po ugotovitvah sodišč zamolčal), sta obe sodišči tudi pravilno uporabili določbo 485. člena ZOR, ki želi omiliti težaven položaj, ki zadene kupca, kadar roke, v katerem je treba ugotoviti napako, zamudi, prodajalca (v obravnavanem primeru toženo stranko) pa zadene v zvezi z napako kakšna krivda nezadostnega varstva opravičenih kupčevih interesov. Končno sta obe sodišči materialnopravno pravilno uporabili tudi določbo 490. člena ZOR, saj je bilo ne le po sklenitvi pogodbe, ob odkritju napake in med pogajanji za njeno odpravo, ampak tudi ves čas pravdnega postopka več kot očitno, da toženec, ki še v reviziji zatrjuje, da je izpolnil prav vse, kar je bilo dogovorjeno in kakor je bilo dogovorjeno, dne 14.11.1991 sklenjene prodajne pogodb

Pomanjkanje atesta samo po sebi ni razlog za izpodbojnost pogodbe, niti za njeno razdrtje. Razveza pogodbe je zadnje sredstvo, ki je kupcu na voljo pri stvarnih napakah kupljene stvari. Če se skrita napaka prodane stvari lahko odpravi, kupec te stvari ne more zahtevati, naj se pogodba razdre, temveč lahko od prodajalca zahteva, naj napako odpravi. Razvezo pogodbe pa lahko doseže le tedaj, ko je poprej dal prodajalcu primeren naknadni rok za pravilno izpolnitev pogodbe (odpravo napake ali izročitev druge stvari). Uveljavljanje zahtevka za razdrtje pogodbe, če gre za popravljivo napako, tako lahko pomeni zlorabo pravic. Šteje se, da je kupec odstopil od jamčevalnega ugovora, če je reklamiral napako, pa na zahtevo prodajalca temu ni prepustil reklamiranega blaga. Pravna oseba ni upravičena do denarne odškodnine za negmotno škodo, ampak ima samo pravico do objave sodbe oziroma česa drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.