VSL sodba II Cp 3211/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti, pa tudi na razveljavitev pogodbe, ki je bila naslovljena kot izročilna pogodba, sklenjena med D.V. in M. V. kot izročevalcema ter P. Š. na drugi strani. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 5.691,08 EUR. Podlaga odločitve je, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih razlogov, zaradi katerih bi bila pogodba o preužitku, kot jo je pravno kvalificiralo sodišče prve stopnje, neveljavna. Obenem je še navedlo, da so roki za izpodbijanje pogodbe že potekli.

Proti sodbi se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi "izmišljanja kategorije preživninske pogodbe", kot dobesedno pravi uvod pritožbe. Pritožba odločitev napada kot nepošteno, odločitev o stroških pa označuje za naravnost ogabno. Navaja, da je bila edina skrb tožnice in pokojnega moža, kako kmetijo ohraniti kot dolg do njunih prednikov. Izključno v ta namen je D. V. s pristankom tožnice iskal primerno osebo, ki bo po smrti prevzela posestvo. Takšno osebo je našel v P. Š.. Oba lastnika nista potrebovala nobene pomoči v času sklenitve pogodbe. Imela sta dovolj prihrankov, kar se je izkazalo tudi po smrti D. V. (sodišče je razdelilo preko milijon prihrankov). Na to okoliščino je sodba prvega sodišča pozabila, pa ne bi smela. Tudi postrežbe, ki je omenjena v pogodbi nista potrebovala.

Dalje navaja, da v sporni pogodbi ni niti besedice o premičninah in živini.

Pritožba meni, da je sporna pogodba zgolj darilna obljuba, ki ni izvršena. Iz zapisa ni razvidno, kdaj bo primopredaja. Toženec naj bi na zaslišanju sam priznal, da je prodal nekaj glav živine, ki jo je na upravni enoti prijavil kot svojo. Gre za očitno protipravno prilastitev.

Pritožba se nadalje ukvarja z vprašanji, ki nimajo zveze s konkretnim pritožbenim postopkom (o zahtevi v prejšnjem pritožbenem postopku, naj pooblaščenec predloži potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, o pooblaščenčevem zastopanju M. T. ter o problemih sodobne psihiatrije, še posebej o vprašanju elektrošokov, o oprostitvi plačila sodnih taks, o žaljivosti odločitve, da se tožnici postavi začasni skrbnik in o razveljavitvi takšne odločitve).

Pritožba še navaja, da tožnica ni z ničemer sodelovala pri sklenitvi pogodbe. Pobudnik za pogodbo je bil pokojni D., sestavljalec pa odvetnik V.. Tožnica ni bila nikoli pri tem odvetniku in ni dala nobenega pooblastila. Dalje se pritožba ukvarja z vprašanjem tožničine naglušnosti.

Pritožba znova načenja svoje stališče o zakonski omejitvi glede izročilne pogodbe. Sodišču očita, da si je izmislilo vzdrževalno pogodbo oziroma preužitkarsko pogodbo

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Splošno glede pogodbe o preužitku:

Pritožbeno sodišče soglaša s pravno kvalifikacijo nižjega sodišča, da je sporna pogodba po svoji vsebini pogodba o preužitku. To, da je naslovljena kot izročilna pogodba, je za pravno opredelitev razmerja, ki ga pogodba ustanavlja, nepomembno. Pritožbene navedbe, da si je tak tip pogodbe sodišče izmislilo, so neresne. Pogodba o preužitku je namreč plod slovenske pravne kulture. Gre za poseben tip pogodbe, ki se je izoblikoval v praksi (v življenju). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je takšno ustanavljanje pogodbenega razmerja dopustno. V skladu s 10. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) smejo namreč udeleženci svobodno urejati obligacijska razmerja. To pomeni, da niso omejeni le na sklepanje tistih vrst pogodb, ki so v zakonu izrecno urejene (nominatni kontrakti). Omejitev pogodbene avtonomije je podana le tedaj, ko trči ob prisilne predpise (katerih del je tudi ustava) ali ob temeljna moralna načela. Za kaj takšnega pri pogodbi o preužitku ne gre.

Pri pogodbi o preužitku gre za odplačno, dvostransko pogodbo. Do sprejema Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001; OZ), ki ga v obravnavani zadevi še ni mogoče uporabiti (1060. člen OZ), ta tip pogodbe v zakonodaji, kot rečeno, ni bil posebej (nominatno) urejen. Njeno vsebino tako v prvi vrsti opredeljuje dogovor strank (tj. vsebina konkretne pogodbe), prav tako pa se uporabljajo splošne določbe obligacijskega prava. Glede na čas sklenitve pogodbe v obravnavani zadevi so to določbe ZOR. Posebni značilnosti pogodbe o preužitku sta, da je delno aleatorna ter da je narava razmerja med pogodbenima strankama osebne, zaupne narave. Prav ti njeni bistveni značilnosti, ki izvirata iz dejanskosti (oz. iz narave pogodbenega razmerja), terjata takšno uporabo splošnih načel pogodbenega prava, ki bo vrednotno ustrezala takšnemu človeškemu (in hkrati pogodbenemu) razmerju med strankama. V oporo pri iskanju ustreznega vrednotnega ravnotežja med splošnimi načeli pogodbenega prava (npr. prepoved zlorabe pravice, dolžnost izpolnjevanja obveznosti, načelo enakovrednosti dajatev, načelo vestnosti in poštenja itd.), kakor tudi prvinami temeljnih človekovih pravic (prim. predvsem 32., 34. in 35. člen Ustave RS) so tudi določbe, ki urejajo razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Razlogi, zaradi katerih sta 120. in 121. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01, ZD) posebej urejala pravila za razvezo te pogodbe so namreč v bistvenem enaki, kakor pri pogodbi o preužitku ter tako upravičujejo uporabo zakonske analogije. Vrednostni temelj (tertium comparationis), prek katerega sklepamo na podobnost, pa je prav v aleatorni naravi pogodbe na eni strani ter v osebni, zaupni naravi na drugi strani. Ti značilnosti sta pri obeh tipih pogodb enaki.

Tožnica prek svojega pooblaščenca v pritožbi meša prvine povsem drugačnih tipov pogodb. Tako govori o darilni obljubi, o darilnem namenu, pa o tem, da gre za izročilno pogodbo, ki jo lahko sklenejo le prednik in potomci. Vse navedeno je ob zgoraj povedanem pravno zgrešeno. Pogodba o preužitku ni neodplačna (res pa je aleatorna) in ne zaznamuje je dednopravna vez, kot to velja za pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja.

O neobstoju pogodbe, o razlogih ničnosti in razlogih izpodbojnosti:

Poleg tega, da pritožnica oporeka sami veljavnosti pogodbe, ves čas nakazuje, sugerira, da naj bi tožnica te pogodbe ne sklenila. Tako široko razpravlja, da je bil pobudnik njen mož in da sama ni dala nobenega pooblastila odvetniku Veharju. Vse te navedbe so nepomembne ob dejstvu, da je tožnica sama, brez pooblaščenca izjavila svojo pravnoposlovno voljo ter pogodbo tudi podpisala. Pravno nerazumljivo je, o kakšnem pooblastilu torej govori tožnica, ko pa je pogodbo vendar sklenila osebno. Sicer pa velja opozoriti na trditveno podlago same tožnice, s katero se ta pravdni spis tudi otvarja: "Tožnica in njen mož sta se leta 2001 odločila, da svoje nepremičnine izročita tožencu".

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podan noben izmed ničnostnih razlogov, prav tako pa tudi noben izmed uveljavljanih izpodbojnih razlogov. Tožeča stranka je sicer v tej pravdi izjemno nekonkretizirano (predvsem pa pravno nesistematično) uveljavljala razloge, ki bi lahko ustrezali pojmu katerega izmed izpodbojnih razlogov (takšna je na primer zmota). Tu in tam v trditvenem gradivu se pokaže kakšna izmed prvin, ki bi lahko kazala na to, da želi tožnica pogodbo izpodbiti, vendar pa nikjer jasno ne pove, da pogodbo izpodbija iz konkretno določenega izpodbojnega razloga. Ne glede na to, da je to njena dolžnost (sodišče pa jo je med postopkom tudi pozivalo, naj jasno pove, kaj v tej pravdi uveljavlja), pa je to za rešitev obravnavane zadeve irelevantno. Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe je namreč v obravnavani zadevi v vsakem primeru že prenehala. Po drugem odstavku 117. člena ZOR ta pravica namreč v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. To je tožeči stranki pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje.

Edini razlog ničnosti, ki ga tožeča stranka smiselno uveljavlja tudi še v pritožbi, je, da naj bi pogodba nasprotovala prisilnim predpisom. Da je njeno stališče zgrešeno, izhaja že iz zgoraj predstavljenih razlogov, da je pogodba o preužitku pravno dopustna. Sicer pa je vse to tožeči stranki pojasnilo že sodišče prve stopnje. Izzivi pritožbe pa niso takšni, da bi narekovali kakršenkoli dodatek.

Posebej o vprašanju hude nehvaležnosti in o razvezi pogodbe:

Tožeča stranka se od vsega začetka opira na dejanski stan hude nehvaležnosti. Obravnavanje hude nehvaležnosti je pravno relevantno tedaj, ko darovalec iz tega razloga prekliče darilo. Kot je bilo že pojasnjeno, v obravnavani zadevi ni šlo za darilno pogodbo. Preklic odplačne pogodbe iz tega razloga ni možen, preklic zaradi hude nehvaležnosti je zaradi posebne narave darilne pogodbe posebej predviden namreč le pri tej pogodbi.

Dejstva, s katerimi tožeča stranka utemeljuje obstoj hude nehvaležnosti, pa bi res lahko bila relevantna tudi pri pogodbah, ki temeljijo na zaupanju. Kadar se pri zaupni pogodbi razmerje tako omaje, da postane skupno življenje nevzdržno, lahko namreč vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže (prim drugi odstavek 120. člena ZD in tudi sedaj veljavni 568. člen OZ). Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi prvič, tak razlog (glede na dejanske in pravne ugotovitve) ni podan in drugič, razveza pogodbe iz tega razloga tudi ni bila zahtevana. Vsi v nadaljevanju navedeni razlogi so tako podani izključno zaradi popolnosti odgovora na razpršeno (in zato nejasno) trditveno podlago, ki se odraža tudi v pritožbenem napadu.

Tožnica trdi, da si je toženec prilastil premičnine in živino na kmetiji. To ne drži že iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče z njimi strinja. Pritožnik izpostavlja navedbo v pogodbi, da izročevalca prevzemniku izročata nepremičnine in navaja, da o premičninah v pogodbi ni govora. Tudi tu pritožba spregleda nekdanjo in aktualno materialnopravno ureditev. Prav zato, ker v pogodbi o premičninah ni posebej govora se namreč šteje, da so skupaj z nepremičninami predmet pogodbe tudi premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, če stranki ne določita drugače (opomba 1). Trditve o domnevno protipravni prilastitvi so že iz tega razloga torej zgrešene.

Ne glede na to, da tožeča stranka ni zahtevala razveze pogodbe zaradi nevzdržnih razmer (zahtevala je le razveljavitev (opomba 2) pogodbe iz ne prav jasno postavljenih razlogov), pa velja opozoriti na stališče sodne prakse, da je neutemeljena zahteva za razvezo pogodbe, če je ustreznejša prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram (opomba 3) ter stališče, da razveze ne more zahtevati tisti, ki je sam zakrivil neznostnost skupnega bivanja, saj bi to nasprotovalo temeljnim načelom pogodbenega prava (opomba 4). Povedano drugače: pogodbena stranka, tudi tedaj, ko gre za pogodbo o preužitku, si ne more preprosto premisliti in od pogodbe odstopiti.

Vse ostale pritožbene navedbe ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča, saj so pravno nebistvene ali pa se sploh ne nanašajo na pravna in dejanska vprašanja konkretne zadeve. To velja tudi za navedbo, da sta imela tožnica in njen pokojni mož dovolj premoženja in da nista potrebovala toženčeve pomoči. To na veljavnost pogodbe in tožničine pogodbene vezanosti na noben način ne vpliva.

Ker je pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

Opomba 1: Takšna je določba drugega odstavka 564. člena OZ, ki ureja pogodbo o preužitku sedaj ter obenem predstavlja kodifikacijo doslejšnjega običajnega prava. Po bistveni vsebini enaka pa je tudi določba drugega odstavka 117. člena ZD, o katerega analogni uporabi je bilo govora že prej in ki določa, da so kot nepremičnine mišljene tudi tiste premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, kot so: kmetijske priprave in orodje ter živina.

Opomba 2: Zahteva se lahko razveljavitev izpodbojne pogodbe, razveza pogodbe pa je povsem drugo upravičenje in se tudi ne nanaša na samo veljavnost pogodbe.

Opomba 3: Prim. odločbi VS RS, opr.št. II Ips 592/2005, II Ips 487/2001.

Opomba 4: Načeli vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR).