VSM sodba I Kp 660/2006

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obd. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 600,00 (šeststo 00/100) EUR.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 302. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter 22. in 25. členom KZ, obd. pa za krivo storitve kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 302. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ ter jima po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo (prav bi bilo pogojni obsodbi), v kateri je obema obdolženima določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obd. v preizkusni dobi dveh let in obd. v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo obema obdolženima naloženo še plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obd. (izrecno) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožniku je pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe o zakonitosti odredbe o pregledu vozila kot odločilnem dejstvu v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar pa ne drži. Iz obrazložitve sodbe na njeni 6. strani jasno izhaja, da je bil vsebinski razlog za odredbo o pregledu vozila v 38. členu Zakona o policiji (ZPol) in ne v prvem odstavku 148. člena ZKP, le izpovedbo policista je treba pomensko pravilno in v celoti oceniti. To je sodišče prve stopnje, različno od pritožnika storilo ter v razlogih sodbe navedeno odločilno dejstvo brez kakršnegakoli nasprotja obrazložilo. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno. Izvedeni so bili vsi pravno pomembni dokazi, ki v vsebinskem smislu zanesljivo demantirajo obdolženčev zagovor in obenem omogočajo ugotovitev tistih odločilnih dejstev, zaradi katerih je bilo treba obdolženega spoznati za krivega ter ga za storjeno kaznivo dejanje obsoditi. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo povzema, na pritožbeno obrazložitev v tem delu pa odgovarja:

Pravilna je ugotovitev, da je zakonitost uradnega dejanja eden izmed pogojev za uresničitev zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 302. člena KZ, vendar je bil ta pogoj v obravnavani zadevi izpolnjen. Kot rečeno, je treba izpovedbo priče, in enako velja za ostale dokaze, oceniti pomensko pravilno in celovito. Ko je to storjeno, ni težko ugotoviti, da se je obdolženčevo obnašanje tiste noči stopnjevalo in da je v neki točki, ki zakonsko nikoli ne more biti vnaprej določena, doseglo razsežnosti, zaradi katerih je bil nadaljnji potek dogodka z vidika varnosti udeležencev, nepredvidljiv. Ocena o verjetnosti obdolženčevega napada, ki opravičuje varnostni pregled po 38. členu ZPol potemtakem ni bila brez podlage. Še zlasti, ker jo je na svojevrsten način potrjevalo obdolženčevo ravnanje po napovedanem pregledu in zato zatrjevanja o nezakonitosti uradnega dejanja ne morejo biti uspešna.

Zgornje ostaja nespremenjeno tudi po pritožnikovem stališču, da za pregled vozila niso bili izpolnjeni niti pogoji iz 41. člena ZPol, potem po opozorilu na vsebino uradnega zaznamka, ki ga je sestavil in po oceni, da bi isti v danih okoliščinah moral pravzaprav odrediti pregled osebe oziroma bi nameravani pregled vozila po obdolženčevi vklenitvi dokončal. Varnostni pregled po 41. členu ZPol sledi prijetju in je njegov sestavni del, medtem ko gre pri varnostnem pregledu po 38. členu ZPol za samostojno policijsko pooblastilo, ki se izvaja neodvisno od drugih pooblastil. Verjetnost napada ali samopoškodovanja se zato v primeru prvega (lahko) domneva, pri drugem pa mora biti predhodno ugotovljena. Ker se je to v obravnavanem primeru zgodilo, obdolženčevo prijetje za opravo varnostnega pregleda tako pravzaprav ni bilo potrebno in se povzeto stališče izkaže za napačno.

Četudi bi držalo, da v uradnem zaznamku o prijetju, ki mimogrede na glavni obravnavi ni bil izveden, ni navajal razlogov za odločitev, da bo opravil varnostni pregled vozila, je to storil med preiskavo in na glavni obravnavi, s čemer so bile grajane ugotovitve sodišča prve stopnje, upoštevaje še skladno izpovedbo priče, v zadostni meri utrjene. Končno, primernost izbranega varnostnega pregleda je stvar konkretnih okoliščin in njihove presoje, medtem ko ravno opuščena namera dokazuje, da odločitev ni bila samovoljna. Z obdolženčevo vklenitvijo je bila namreč predhodno ugotovljena nevarnost odpravljena in za pregled vozila, kot je to priča nenazadnje sama povedala, ni bilo (več) nobene potrebe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako popolnoma pravilna.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podana v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče po zakonu (386. člen ZKP) tudi to odločbo dolžno preizkusiti. Pri tem je bilo ugotovljeno, da izbrana in odmerjena kazenska sankcija ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi in je, potem ko niso bile ugotovljene druge ali nove okoliščine, v obdolženčevo korist ni mogoče spremeniti.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obd. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, povprečnina pa je bila odmerjena upoštevaje merila iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.