VSK sodba I Cp 187/2006

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v ugodilnem delu glede zneska 400.000,00 SIT z obrestmi tako s p r e m e n i, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.12.2001 dalje, zavrne;
sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrne in p o t r d i v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, ter mora toženi stranki povrniti 337,541 EUR pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku tega roka

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da plača tožniku 1.378.051,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ti tečejo od zneska 971.052,00 SIT od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji dalje do plačila, od zneska 6.999,30 SIT od 22.03.2001 dalje do plačila in od zneska 400.000,00 SIT od 01.12.2001 dalje do plačila, vse pa v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 123.312,00 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi.

Zoper sodbo sta se obe stranki pritožili, obe priglašata pritožbene stroške in uveljavljata vse pritožbene razloge.

Tožnik meni, da je sodišče napačno pripisalo tožniku soodgovornost in to v višini 30%. Zato naj se sodba tako spremeni, da se toženo stranko zaveže, da tožniku plača še odbitih 30% že priznane odškodnine z obrestmi in stroški. Vprašati se je namreč treba, saj je ugotovljeno, da je tožnik z motorno žago rezal desko opažev na višini približno 4 metre in pri tem naletel na železo, kar je povzročilo kontra udar in ga vrglo čez leseno ograjo na odru, kdo je v danem primeru sploh odgovoren za nepravilnosti, ki so bile podane ob trenutku padca. To so železa v deskah opaža in lesena ograja na odru, ki je pri padcu popustila. Sodišče ugotavlja, da železa v deskah ne bi smelo biti in je tožena tista, ki bi morala poskrbeti da se take deske odstranijo. Seveda je tožnik opravljal tako delo dlje časa in že naletel na železo, zato bi po mnenju sodišča moral predvideti, da se železo lahko nahaja tudi v deski, ki jo je rezal. V tem delu pride sodišče s seboj v nasprotje. Ugotovi namreč, da se je dano delo lahko opravilo le na način kot ga je opravil tožnik in da je bil pod pritiskom, ko je delal kot tujec in se bal, da bi ga odpustili, delo pa se je lahko opravilo le na način kot ga je opravil tožnik. Tožena stranka torej ekskulpacijskih razlogov iz 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni dokazala. Sodišče tožniku očita, da je bil izkušen in usposobljen delavec in bi moral ne le predvideti, da se nahaja v opažu železo, ampak temu ustrezno ukrepati, obrazložitev je pomanjkljiva, saj sodišče ne pove, kako naj bi ukrepal. Tožnik ni mogel predvideti kontra udara, saj je vse do škodnega dogodka deske vedno rezal na tleh s trdno oporo na nogah. Delodajalec je tisti, ki mora urediti gradbišče v skladu s predpisi, postaviti torej ustrezne ograje in odre. Da je v opažu lahko tudi železo so vsi vedeli, torej tudi tožena stranka, saj je kljub temu na tak način delala. Nesrečo je bilo mogoče preprečiti le tako, da se tak opaž ne reže ali pa se ga pred rezanjem rentgensko pregleda.

Tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu. Sodišče je naredilo napako, ko je tožbo sploh obravnavalo, saj so bile navedbe nezadostne in pomanjkljive in je bilo toženi stranki onemogočeno, da pripravi odgovor na tožbo in se seznani z dokazi in tožnik tudi ni predložil k tožbi listinskih dokazil, to je medicinske dokumentacije. Kršeno je načelo kontradiktornosti. Sodišče nekatere okoliščine šteje za nesporne, a so za toženo stranko bile in so še v določenem delu sporne. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pa bi ugotovilo, da je prispevek tožnika večji od 30%. Vprašanje ali je sploh šlo za nevarno dejavnost, to je za toženo stranko še vedno sporno. Sporna je tudi nezatrjevana okoliščina, ko naj bi bilo delo treba nujno opraviti le z motorno žago. To je zanikal celo sam tožnik, ki je izpovedal, da bi desko lahko žagal tudi z ročno žago. Sklicevanje na domnevno časovno stisko ne more biti upoštevno. Zavedal se je nevarnosti, da je v deski skrito železo, a se je kljub temu odločil, da bo delo opravil na neprimeren in nevaren način. Po mnenju tožene stranke gre pri žaganju deske na gradbišču za povsem običajno delovno opravilo, ki ga ustrezno usposobljeni delavec ob upoštevanju njemu poznanih delovnih postopkov in uporabi delovnih priprav in materiala, ki so mu bila na voljo na gradbišču, lahko opravi na drugačen način, ki ne bi predstavljal dela s povečano nevarnostjo. Podana je tudi bistvena postopkovna kršitev iz 14.tč. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodba glede opisa dejanskega stanja ni jasna, preizkus ni možen. Sodišče je poskušalo razlagati izvor neskladij med navedbami in izpovedbo tožnika. Vezano pa je na navedbe o dejstvih. Tudi dokazna ocena ne prepriča, sodišče šteje za resnično le to kar je izpovedal tožnik in ne pokloni nikakršne vere izpovedbi direktorja, ki sicer škodnega dogodka ni videl, a je o zadevi vedel marsikaj povedati. Izgovori tožnika zakaj je delal na tak način za katerega je vedel da ni pravilen, so neutemeljeni. Izgovor o delu pod pritiskom in zaradi bojazni z odpovedjo je neutemeljen in neresničen, o tem tudi navedb ni bilo. Tudi razlogi sodišča, da je nično določilo pri izjavi k polici nezgodnega zavarovanja ne prepričajo, sporazumno je pač določen sklenitelj zavarovanja kot upravičenec do izplačila dnevne odškodnine, gre za izplačilo zavarovalnine po polici nezgodnega zavarovanja in to izplačilo nima narave denarne odškodnine za negmotno škodo. Taka določba pa tudi ne nasprotuje ne Ustavi ne prisilnim predpisom in tudi izplačila po sklenjenih zavarovanjih niso nujno vezana na določeno osebo (primer zavarovanje v korist tretjih) in tudi niso poznane omejitve po katerih naj bi tovrstna izplačila oziroma terjatve iz naslova zavarovalnih pogodb ne bi bile v pravnem prometu. Glede odmere odškodnine za gmotno škodo je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče bi moralo zahtevati od izvedenca medicinske stroke, da mnenje dopolni, ZPP pa tudi sicer v 253.členu predpisuje obligatorno ustno podajanje mnenja na naroku. Sicer pa še vedno ni jasno, zakaj sodišče zaključi, da je izvedenec podal mnenje skrbno z vidika stroke, strokovno in prepričljivo, če se tudi samo ni neposredno prepričalo o vsebini medicinske dokumentacije in ambulantnega kartona. Prekoračen je tudi tožbeni zahtevek v primeru odškodnine za negmotno škodo, tožniku je dosojena odškodnina iz naslova bodoče negmotne škode a se ni posebej zahtevala. Po drugi strani pa je napačno stališče sodišča glede spremembe tožbe, ko se zmotno sklicuje na uporabo določbe 1.odst. 185.čl. ZPP, v zvezi s tem tudi glede ugovora zastaranja odškodnine v delu, ki se nanaša na zvišanje zahtevka. Tožnik tudi po mnenju pritožnice ni dokazal nastanka gmotne škode, sodišče sicer upošteva račun ortopedskega čevljarstva, prav za nabavo ortopedskih čevljev za tožnika, ki pa je izpovedal le o visokih in ne ortopedskih čevljih. Priznanje tožniku tudi stroške za DDV v višini 20% je napačno, saj je tožnik tujec, na delu v Sloveniji le začasno, tu začasno stanuje in odvetniške storitve za tujce s statusom kot ga ima tožnik, so oproščene plačila DDV.

Pritožba tožnika ni utemeljena, delno je utemeljena le pritožba tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je v obravnavani zadevi nezgoda pripetila, ko je tožnik na gradbenem odru na višini približno štiri metre z električno žago rezal les, naletel na železo, prišlo je do kontra udara, tožnika je vrglo čez ograjo, ki kot provizorična ograja pri padcu ni zdržala. Zaključilo je, da je šlo za nevarno dejavnost. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in so nasprotni pritožbeni razlogi tožene stranke materialnopravno zmotni. Tako delo na višini, ko lahko tudi kljub previdnosti, saj je tožnik, kot je ugotovljeno, delal v težkem položaju, pride do nesreče, predstavlja nevarno delo, oziroma glede toženke, nevarno dejavnost. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah in navedbah v prvi pripravljalni vlogi do prvega naroka za glavno obravnavo bila dovolj jasna, pojasnila, da se je poškodoval tožnik kot delavec tožene stranke na delu 09.06.2000, žagal je les, žaga je zadela železo v lesu, prišlo je do kontra udara in je tožnika vrglo čez ograjo, zato je padel na tla, si zlomil desno peto, poškodoval si je roko, opisal potek zdravljenja, strah in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter invalidnost ter zato zahteval odškodnino. Po prejemu odgovora na tožbo pa je opozoril še na sam način dela, ko je z obema nogama stal na deski odra, ko se je pri tem moral povzpeti na grušt - oder, rezal desko, ki je bila vgrajena v opaž strehe, ni mogel v konkretnem primeru niti predvideti, da bo naletel na železo, položaj v katerem je rezal je bil težak, to naj bi v prijavi navedla tudi tožena stranka (prijava poškodbe pri delu). Ker so se trditve tožnika potrdile, in so po materialnem pravu utemeljevale sklep, da gre za odgovornost delodajalca za škodo od nevarne dejavnosti, pritožbene trditve, da trditvene podlage v tožbi ni bilo, ne držijo. Obe stranki menita, da je soodgovornost tožnika nepravilno določena. Temu pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je tožena stranka deloma prosta odgovornosti, ker je tožnik kot oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR, ki se v razmerjih nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ, še uporablja). To stališče je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, njegova odgovornost v višini 30% je podana zaradi ugotovljenih dejanskih okoliščin. V zvezi s tem tožena stranka izpodbija nekatere dejanske ugotovitve. Glede neskladij med navedbami in izpovedbo tožnika je bistvena ugotovitev, da ni bila montirana ograja, ki bi se glede na pravilo o varnem delu morala montirati, pač pa le provizorična. Za to pa bi moral poskrbeti tudi delodajalec. Res je, da je bil tožnik kot skupinovodja ter izkušen in usposobljen delavec dolžan upoštevati varnostna pravila, in kot mu očita sodišče prve stopnje (ne drži, da razlogov ni) bi moral najmanj o tem obvestiti delodajalca, pa ga ni, torej glede nepravilno postavljenih odrov, ko ni bilo originalne ograje, ki bi lahko zadržala padec. Ugotovljeno je tudi, saj je tako izpovedal tudi tožnik, da je tožnik delo opravil, čeprav je vedel, da oder ni pritrjen in da bi bilo treba ograjo popraviti, pa za to ni poskrbel, tudi ni obvestil o tem direktorja tožene stranke. Prav zato, ker je sodišče tožniku verjelo, da je delal pod pritiskom, da se je mudilo, da je bil plan spremenjen, je ocenilo, da njegova soodgovornost znaša le 30%. Ni mogoče pritrditi trditvam tožene stranke, da bi delo lahko opravil tudi drugače, to je z ročno žago. Po eni strani teh trditev tožena stranka v postopku pravočasno niti ni postavila, po drugi strani pa je sodišče sprejelo dokazno oceno, sledilo je izpovedbi tožnika, ki je pojasnil, da v konkretnem primeru uporaba ročne žage namesto motorne niti ne bi prišla v poštev, opaža se namreč ni dalo žagati s čim drugim kot z motorno žago. Tožena stranka oporeka tožniku izbiro načina dela, pri tem pa spregleda, da je ugotovljeno, da je dela, po spremenjenem planu, odredil direktor tožene stranke. Sodba ima tudi razloge o tem, zakaj sledi izpovedbi tožnika in ne direktorja tožene stranke, sicer pa tožena stranka o tem, kaj je povedal direktor, pa bi bilo pomembna okoliščina, v pritožbi niti ne pove. Če torej gradbišče ni bilo ustrezno urejeno, oder ni bil pritrjen in niso bile nameščene ustrezne varovalne ograje in je bilo odrejeno delo po spremembi plana, ko je bilo treba dejansko žagati na višini, ter je ob tem še ugotovljeno, da je tožnik, ki je oder tudi postavljal, bil skupinovodja, na tak torej nepravilen način, tedaj organiziral delo, pa bi kljub splošni odredbi delodajalca, da je treba delo po spremembi plana tako izvesti, moral opozoriti vsaj na neustreznost ograje, pa tega ni storil, padec z višine pa je tudi posledica neustreznih varovalnih ograj, se pokaže kot pravilna presoja prvostopenjskega sodišča o soodgovornosti tožnika v višini 30%.

Glede trditev o podani postopkovni kršitvi, ker izvedenec ni bil zaslišan na glavni obravnavi pa je poudariti, da je taka kršitev relativna, tožena stranka pa ne pove, zakaj je ta kršitev vplivala na pravilnost sodbe. Dejstvo je, da izvedenci izvid in mnenje največkrat podajo pisno, saj izvedenec tudi predmet oziroma osebo običajno pregleda izven glavne obravnave, na ta način je izvedencu omogočen tudi bolj poglobljen pristop k delu, seveda pa ima stranka zoper pisno mnenje lahko pripombe, ki jih poda v pisni vlogi, in če izvedenec na to ne bi odgovoril v dopolnitvi pisnega mnenja, ali na naroku, bi bila kršena strankina pravica do izjavljanja v postopku. Tožena stranka pa v pritožbi ne pove, katera dejstva bi bilo treba v zvezi z odločanjem o utemeljenosti zahtevka glede višine negmotne škode še ugotoviti, in katera bi moral oziroma je nepravilno ugotovil izvedenec. Nenazadnje višine prisojene odškodnine konkretno ne izpodbija, trdi le, da tožeča stranka bodoče škode ni zahtevala. To ne drži, jasno je, da je tožeča stranka, ki je pojasnila, da so po zdravljenju ostale posledice in je podana invalidnost, zahtevala v smislu tedaj 200. in 203. čl. ZOR tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej tudi za bodočo škodo. Ker v mnenju ni bilo takih nasprotij ali pomanjkljivosti, kar bi narekovalo postopanje po 254. čl. ZPP, ter je izvedenec na postavljena vprašanja odgovoril, je sodišče prve stopnje pač ocenilo mnenje kot prepričljivo in ga je sprejelo, pritožba pa tudi ne pove, katere so tiste ugotovitve izvedenca v izvidu oziroma mnenju, ki tega ne utemeljujejo. Tožeča stranka je tekom postopka le prilagodila tožbeni zahtevek spremenjenim razmeram (niti ni spremenila tožbe, kot to nepravilno razloguje prvostopenjsko sodišče), in ne drži, kar trdi tožena stranka v pritožbi, da gre za nedopustno spremembo tožbe. Gre za prilagajanje tožbenega zahtevka spremenjenim denarnim razmeram, tudi kupni moči, tožeča stranka je torej zahtevek le prilagodila v tej odškodninski pravdi na dan odločanja na prvi stopnji, saj sodišče določi odškodnino glede na razmere ob sojenju, zato tudi tožena stranka ne more ugovarjati zastaranja v delu, ko naj bi bil po njenem (pa nima prav) zaradi zahteve po plačilu višjega denarnega zneska za negmotno škodo, zahtevek spremenjen.

Navedbe o nedokazanosti gmotne škode ne prepričajo, v tem delu sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, pritožnik pa ob tem spregleda, da je tudi izvedenec pojasnil, da zaradi posledic poškodbe tožnik potrebuje ortopedsko obutev po meri, tožnik je priložil račun, ki ga je sodišče ocenilo in ugotovilo, da se nanaša na nakup ortopedskih čevljev in je tožnik izpovedal, da nosi drugačne čevlje, sicer čevlje z visoko peto. Jasno je, da gre za strošek, povezan s posledicami nezgode.

Pritrditi je pritožbi tožene stranke le v delu, ko izpodbija odločitev o ugoditvi zahtevka za plačilo 400.000,00 SIT z obrestmi. Ugotovljeno je, kar tudi sporno ni bilo, da je bilo sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje in je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca. Ker nezgodno zavarovanje samo po sebi nima odškodninske narave, so razlogi prvostopenjskega sodišča o ničnosti izjave k polici zavarovanja, v povezavi s 1. odst. 197. čl. ZOR po katerem pravice do odškodnine ni mogoče prenesti na drugega, pravno zmotni. Po določbi 897. čl. ZOR se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zaveže, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo oziroma prispevek, zavarovalnica pa, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oziroma dogovorjeno zavarovalno vsoto oziroma storila kaj drugega. Zavarovalec v tem primeru je bila tožena stranka. V 900. čl. je sicer določena načelna kogentnost določb glede zavarovanja, toda iz določbe 905. čl. izhaja, da lahko pri zavarovanju na tuj račun ali na račun tistega, katerega se zavarovanje tiče, sicer mora plačevati premijo zavarovalec, ki ne more izvrševati pravic iz zavarovanja, čeprav ima v rokah polico, to pa lahko stori, če v to privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo, prav to pa je storil delavec, tožnik, z izjavo v prilogi B5 spisa glede dnevne odškodnine. Tudi sicer se pri takem zavarovanju v korist tretjega, ko je zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca, zavarovalnina všteva v odškodnino, breme zavarovanja nosi delodajalec, zavarovanje krije del njegove odgovornosti (prim. tudi 3. odst. 948. čl. ZOR). Zaradi zmotne materialne presoje je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo zahtevku tožnika na vrnitev tega zneska ter je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo spremenilo tako, da se v tem delu zahtevek zavrne, sicer pa v preostalem delu pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, saj tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo (4. tč. 358. in 353. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje v stroškovno odločbo ni poseglo, saj je uspeh tožeče stranke po temelju 70%, po spremenjeni sodbi po višini 40%, torej skupno 55%, na kar ga je že ocenilo prvostopenjsko sodišče. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, tožena stranka pa je do njih upravičena v okviru uspeha. Pritožbene trditve o statusu tožnika kot tujca, ki (v času tega postopka) začasno dela v Sloveniji in tukaj začasno tudi stanuje ter v zvezi s tem povezano oprostitvijo storitev odvetnika plačila DDV so brez dejanske in zato tudi pravne podlage. Tožena stranka še trdi, da je nekoliko previsok izračun tožnikovega uspeha, v tem delu ima prav, vendar kot že pojasnjeno, je sedaj ugotovljeno sorazmerje tako, kot po spremenjeni sodbi. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 375 točk za sestavo pritožbe, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov, torej 459 točk (vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR) ter 126,86 EUR sodne takse, skupaj 337,541 EUR ter je ta znesek dolžan tožnik toženi stranki povrniti v 15-ih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku tega roka.