897. člen ZOR

Revizijsko sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, da je treba kot v prometni nesreči nastale poškodbe obravnavati tudi tiste, ki so nastale po sami nesreči, če so v vzročni zvezi z nesrečo ali z v nesreči neposredno povzročenimi poškodbami. Tudi omrzline, ki je utrpel tožnik po prometni nezgodi med čakanjem na pomoč, so v pravnorelevantni vzročni zvezi z zdrsom vozila s ceste in jih je zato treba obravnavati kot poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nesreči.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnikova delodajalka določila pogoje in način vožnje z viličarjem znotraj skladišča, ter sta glede na tako ugotovljeno dejansko stanje skladišče pravilno uvrstili med nekategorizirane ceste. Škoda je tako nastala v prometni nesreči, zato je podan temelj za plačilo odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja.

Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.

Izhodiščno pravilo pri valorizaciji zavarovalne vsote prostovoljnega zavarovanja je načelo denarnega nominalizma. Drugačen pogodbeni dogovor (lahko tudi konkludenten) morata stranki zatrjevati.

Zavarovalnica na podlagi sklenjenega AO plus zavarovanja škode ne krije v primeru, kadar je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna.

Vinjen zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka. Sklenitelj zavarovanja mora ob sklepanju pogodbe ravnati kot dober gospodar. Šteje se, da je bil sklenitelj zavarovanja seznanjen s splošnimi pogoji, če ga je zavarovalnica nanje izrecno opozorila (v zavarovalni polici) in če so mu bili brez težav dostopni.

Pogodba med strankama je nastala s plačilom premije. Na ta način si je tožnik zagotovil dodatno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na splošnih načelih zavarovanja po ZOR. Sklenjena zavarovalna pogodba je sestavljena iz pristopne izjave in zavarovalnih pogojev, ki jih v konkretnem primeru predstavljajo pravila Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije iz leta 1993. Ta pravila veljajo kot sestavni del zavarovalne pogodbe in zavezujejo pogodbeni stranki. Ker je tožena stranka šele kasneje, torej že po sklenitvi pogodbe spremenila svoja pravila, to na že prevzete pogodbene obveznosti tožene stranke ni moglo vplivati.

Načelo vzajemnosti in solidarnosti članov Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije mora biti zagotovljeno z obravnavanjem članov v okviru pravic in obveznosti, ki so jih z zavarovalnimi pogodbami prevzeli in pridobili.

Čeprav zavarovalnica ni v pogodbenem razmerju s tožnikom-oškodovancem, je po 941. členu ZOR, ki se uporablja, če ZTSPOZ ne določa drugače (in ta ne določa drugače), omogočena direktna tožba, s katero pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovani lahko zahteva povrnitev škode, nastale zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice. Če se je v zavarovanje sprejelo varstvo tretjega, ki ni udeleženec zavarovalnega razmerja, mora biti učinkovito. Zato se zavarovalnici ne dovolijo ugovori, ki jih ima nasproti zavarovancu. Te naj zavarovalnica uveljavi proti svojemu sopogodbeniku - zavarovalcu in zavarovancu pred odgovornostjo. Na področju obveznega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, je to izrecno navedeno v prvem odstavku 95. člena ZTSPOZ, kjer je določeno, da če je oškodovanec uveljavljal odškodninski zahtevek neposredno proti zavarovalni organizaciji, ta organizacija ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima po zakonu ali zavarovalni pogodbi.

Načelo neposrednosti ne more biti kršeno z zavrnitvijo dokaznega predloga. S samo zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče prav tako ne more kršiti procesnega (določb ZPP) in materialnega prava. Določba 254. člena ZPP jasno določa primere, v katerih sodišče dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Tožnik ni izkazal nasprotij oziroma bistvenih razlikovanj med mnenji in drugih bistvenih pomanjkljivosti v mnenjih izvedencev, ki bi terjali izvedbo dokaza z novim izvedencem. Ob dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, da tožnik ni izkazal nastanka zavarovalnega primera oziroma da je do poškodb vozila prišlo v zatrjevani prometni nesreči, tožbeni zahtevek za izplačilo zavarovalnine iz kasko zavarovanja ni utemeljen in sta ga nižji sodišči pravilno zavrnili.

Določili 32. in 33. člena Pravil tožene stranke, ki določata osnovo in odmerni odstotek pokojnine, ki tožnici pripada, nista nejasni. Zato je sklicevanje pritožnika na določilo 100. člena ZOR neutemeljeno.

Ker je v času vložitve tožbe toženec dolgoval glavnico in obresti banki, med pravdo pa je prišlo do izplačila zavarovalnice, pri kateri je bila terjatev zavarovana, je banka pravilno spremenila tožbo tako, da je zahtevala plačilo terjatve zavarovalnici.

Po prvem odstavku 898. člena mora biti dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer) bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Glede na to, da tožnica ni dokazala, da bi šlo za nenaden dogodek, zavarovalni primer ni nastopil in zato zavarovalnica zavarovanki ni dolžna izplačati odškodnine. Tožnica bi morala najprej dokazati, da je prišlo do nenadnega izliva vode iz cevi, potem pa bi bila tožena stranka prosta odgovornosti, če bi dokazala, da se je voda izlila brez njene krivde. Ni pa tožena stranka dolžna dokazovati razloga, zakaj je tožnici nastala škoda, torej dopustnega ravnanja kot vzroka za nastanek škode.

Ob upoštevanju, da je bila mokrota na cestišču nepričakovana, da je tožnik do nje pripeljal v skladu s predpisi in da je nanjo odreagiral enako, kot bi odreagiral povprečno skrben in trezen voznik, je pravilen zaključek, da tožnikova alkoholiziranost ni bila vzrok prometne nesreče in da je do nje prišlo v posledici delovanja samostojnega in neodvisnega zunanjega vzroka - mokrote cestišča.

Tožnikov zahtevek za plačilo zavarovalnine je bil zavrnjen, ker pravilno opozorjen ni zmogel ovreči s splošnimi pogoji dogovorjene domneve o vzročni zvezi med lastno alkoholiziranostjo in nastalo prometno nesrečo.

Po stališčih sodne prakse gre za pravno vprašanje pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe. Kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, pa je dejansko vprašanje. Pri pogodbenem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Stranka mora biti aktivnejša pri podaji svojih trditev, kot kadar gre za uporabo zakonskega materialnega prava. To pomeni, da se tožena stranka svojega trditvenega bremena ni mogla razbremeniti zgolj s predložitvijo listin, ne da bi hkrati določno in jasno povedala, v kakšni vsebini je bila sklenjena konkretna pogodba, oziroma ne da bi hkrati jasno podala svoje pravno relevatne ugovore in jih ustrezno artikulirala

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov v postopku - obrazca naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi in urina zaradi alkoholiziranosti, izpovedi zdravnika in policista – ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik preprečil ugotavljanje alkoholiziranosti, s čimer se je vzpostavila domneva alkoholiziranosti. S tem je tožena stranka dokazno breme prevalila na tožnika.

Pravočasna trditvena podlaga tožene stranke ne zajema trditve, da tožena stranka v času vožnje z vozilom ni bila pod vplivom alkohola. Nje tudi ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih prič. Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika (razpravno načelo). Če temu ni tako, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče preko zaslišanja prič ali strank. Izvedenec pomaga sodišču, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pravna presoja zadeve pa je naloga sodišča. Presoja, ali je podana soodgovornost drugega udeleženca v prometni nezgodi, je pravno vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec. Pravno vprašanje je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Podlaga za oceno, da je podana soodgovornost, pa je vselej dejanska.

Pričakovane pravice so zavarovane posredno, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom s tem, da zavarovalno skupnost zavezuje k izbiri primernih in sorazmernih sprememb. Tožena stranka ni dokazala konkretnih okoliščin, ki bi ob upoštevanju načela vzajemnosti in solidarnosti upravičevali takšne spremembe na škodo tožnika pri uveljavljanju s pogodbo priznanih pravic. Zato je tožena stranka nedopustno posegla v pričakovane pravice tožnika, ki so mu pripadale na podlagi pogodbe in prej veljavnih pravil.

Vzročna zveza je pravni pojem, zato je potrebno s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do določene posledice, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za njen nastanek. V zvezi s tem teorija o naravni vzročnosti razlaga, da morata biti vzrok in posledica povezana časovno in v naravnem smislu, teorija o adekvatni vzročnosti pa zahteva povezavo med vzrokom in posledico na način, kakor jo dojema izkušen opazovalec. Pri tem izključuje odgovornost za posledice, ki so oddaljene ali tako nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati. Da je ravnanje v vzročni zvezi s posledico, mora biti torej sposobno povzročiti to posledico in takšna posledica pa mora biti tudi verjetna. Sodna praksa se je že ustalila na stališču, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, čeprav obstoji domneva o njegovi alkoholiziranosti, če bi do škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode.