948. člen ZOR

Dopustitev revizije glede vprašanja, ali se v primeru nezgodnega zavarovanja tretjega lahko zavarovalna vsota izplača upravičencu brez soglasja tretjega ali pa je potrebna njegova privolitev v smislu prvega odstavka 905. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Presoja pogojev za dopuščeno revizijo.

Ker iz police za nezgodno zavarovanje ne izhaja, da je bilo sklenjeno tudi zavarovanje pred odgovornostjo, za odločitev o nevštevanju odškodnine ni odločilnega pomena dejstvo, da je pravni prednik tožene stranke zavarovalno premijo za nezgodno (osebno) zavarovanje plačal iz lastnih sredstev. Določba drugega odstavka 948. člena ZOR dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je poleg zavarovanja pred odgovornostjo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje (argument iz določbe tretjega odstavka citirane zakonske določbe).

Na osnovi 948. člena ZOR je sodna praksa izoblikovala stališče, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, všteva v odškodnino le v primeru, če je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca oziroma pravne osebe. V takšnem primeru se namreč domneva, da je bilo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, zato oškodovanec ne more imeti upravičenj iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Kadar zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Toženec je po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenil dve zavarovanji in dejanske ugotovitve o tem dejstvu so odločilne ter dajejo podlago za uporabo določbe II. odst. 948. čl. ZOR, ki omogoča kumulacijo odškodnine iz odgovornosti tretjega in zavarovalne vsote iz osebnega zavarovanja.

Nezgodno zavarovanje nima odškodninske narave, zato so razlogi prvostopenjskega sodišča o ničnosti izjave k polici zavarovanja, v povezavi s 1. odst. 197. čl. ZOR po katerem pravice do odškodnine ni mogoče prenesti na drugega, pravno zmotni. Iz določbe 905. čl. izhaja, da mora pri zavarovanju na tuj račun ali na račun tistega, katerega se zavarovanje tiče, plačevati premijo zavarovalec, ki ne more izvrševati pravic iz zavarovanja, čeprav ima v rokah polico, to pa lahko stori, če v to privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo. Pri takem zavarovanju v korist tretjega, ko je zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca, se zavarovalnina všteva v odškodnino, breme zavarovanja nosi delodajalec, zavarovanje krije del njegove odgovornosti.

Kadar delodajalec plačuje kolektivno nezgodno zavarovanje, je treba presoditi, ali gre za zavarovanje odgovornosti, saj se v takem primeru izplačana zavarovalnina všteje v odškodnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati tožniku za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec.

Za tako odločitev, da se plačana zavarovalnina všteje v odškodnino prvotoženki, ne pa tudi drugotoženki, kjer je imela prvotoženka zavarovano odgovornost, ni pravne podlage. Zavarovalna premija za kolektivno nezgodno zavarovanje je bila plačana iz sredstev tožnikovega delodajalca. Sodna praksa je v takih primerih štela, da je bilo zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in je po 3.odst. 948.čl. ZOR izključena kumulacija zavarovalne vsote in odškodnine.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Določba drugega odstavka 948. člena ZOR dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je poleg zavarovanja pred odgovornostjo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje (argument iz določbe tretjega odstavka citirane zakonske določbe). Načeloma torej razlaga določbe o kumuliranju odškodnine in zavarovalne vsote omogoča izplačilo zavarovalnine poleg odškodnine iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo tedaj, ko nezgodno (torej osebno) zavarovanje ni sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ker je nezgodno zavarovanje osebno zavarovanje, obvelja, da je ob nastanku zavarovalnega primera kumulacija odškodnine in zavarovalne vsote dopustna, ko je premijo za kolektivno nezgodno zavarovanje plačalo toženo podjetje iz svojih sredstev.

1. Presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti in strah, zaradi odloma spodnjega stranskega dela nadlahtnice. 2. Kadar ima kolektivno nezgodno zavarovanje naravo zavarovanja pred odgovornostjo, kumulacija zavarovalnine, prejete iz tega naslova, in odškodnine ni dovoljena. Da je v obravnavanem primeru tako, gre sklepati na podlagi dejstva, da je zavarovanje sklenila in premijo za plačilo zavarovanja krila pravna oseba in ne oškodovanec sam. 3. Zakon o predpisani obrestni meri, ki je začel veljati 28.6.2003 (ZPOMZO-1), je opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Relativna visoka stopnja obrestne mere v tem zakonu je posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo, zaradi česar ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere. Zato od 28.6.2003 dalje od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (torej zakonske zamudne obresti) in ne, tako kot od 1.1.2002 do 27.6.2003 zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšane

Zakon omogoča, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalnina vštevala v odškodnino. Vendar je treba v takem primeru upoštevati, da mora biti namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police (kar je splošno pravilo pri sklepanju vsake pogodbe), če pa ne, se to lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi.

V odškodnino za nesrečo pri delu se všteva zavarovalna vsota, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, kadar je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev pravne osebe (delodajalca).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kumulacija odškodnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka iz naslova odgovornosti za nezgodo pri delu in zavarovalnine iz naslova zatrjevanega nezgodnega zavarovanja, je namreč dopustna le v primeru, kadar oškodovanec sam plačuje zavarovalno premijo (člen 942 v zvezi z 2. odstavkom 948. člena ZOR). Kadar pa zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. V takšnem primeru pa torej kumulacija odškodnine in zavarovalnine ne bi bila dopustna. Takšno stališče temelji na pravilu 190. člena ZOR o popolni odškodnini in je konkretizirano v 3. odstavku 948. člena ZOR.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Država kot smiselni "delodajalec" obsojenca temu odgovarja za škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je potrebno upoštevati tožniku izplačano zavarovalnino iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja "delodajalca", če je zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje iz lastnih sredstev plačeval "delodajalec" in je šlo dejansko za kritje njegove odgovornosti.

V primeru poškodbe pri delu je zavarovani delavec upravičen zahtevati, da mu zavarovalnica poleg zavarovalnine iz naslova zavarovanja delodajalčeve odgovornosti, plača tudi zavarovalnino na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, čeprav je plačnik premije delodajalec.

Tožnik ima prav, ko navaja, da spada nezgodno zavarovanje med osebna zavarovanja. Pri osebnem zavarovanju res velja, da lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino (948. člen ZOR). Vendar le, kadar on plačuje zavarovalno premijo. Kadar pa zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje podjetje, tedaj zavarovanje krije del njene odgovornosti. Breme zavarovanja nosi podjetje, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Takšno stališče je vrhovno sodišče zavzelo že leta 1983 (Poročilo VSS št. 1/84, str.13) in je strokovno utemeljeno tudi v današnjih družbenih razmerah. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da je treba invalidnino, ki jo prejema tožnik, upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (Poročilo VS SRS, 1986/II, str.16). Sodišče mora glede na vse okoliščine konkretnega primera ugotoviti, ali invalidnina, ki jo prejema oškodovanec, v takšni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, da mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Sodi