VSL sodba PRp 384/2006

Pritožba obdolženega S. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 45.000,00 (petinštirideset tisoč) tolarjev povprečnine.

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi S. D. spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 125.000,00 tolarjev in z uporabo omilitvenega določila iz šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) stranska sankcija dvanajst kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ter naloženo plačilo stroškov postopka v povprečnini 15.000,00 tolarjev.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec, ki uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu sodbe o prekršku po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku in tudi ne na škodo obdolženca kršitve materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. To naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker obdolženca v postopku ni pravilno zaslišalo, saj mu na zaslišanju ni bila dana možnost proste izpovedbe, temveč mu je sodnica že v začetku zagovora postavljala sugestivna vprašanja, ki so bila postavljena tako, da je bila njegova obramba z vsakim odgovorom le otežena, to pa bi moglo vplivati na zakonitost sodbe. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženca potem, ko ga je v skladu z določbami 90. člena ZP-1 in 67. člena ZP-1 v zvezi z določbami od 227. do 233. člena Zakona o kazenskem postopku poučilo o njegovih pravicah in dolžnostih ter ga, ko mu je povedalo, česa je obdolžen, tudi vprašalo, kaj lahko navede v svoj zagovor, pri čemer ga je poučilo tudi, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, v kolikor pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Obdolženec je po vseh navedenih pravnih poukih nato podal vsebinski zagovor v obliki prostega pripovedovanja, v katerem je opisal krajevne in časovne okoliščine dogodka ter tudi vse zakonske znake le-tega, navedel pa je tudi, da se je strinjal z rezultatom preizkusa, ki je bil 0,78 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, in da policistu na kraju ni povedal, da si je usta osvežil z Biodentom, na njegovo vprašanje pa je odvrnil, da ni spil nobene alkoholne pijače. V zagovoru je obdolženec navedel tudi, da se kljub podpisanemu zapisniku s tem rezultatom ne strinja in da je zapisnik podpisal, ker je pač mislil, da ga mora podpisati. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dalo obdolžencu na njegovem zaslišanju vso možnost, da se je o prekršku izjasnil v povsem prosti izpovedbi, zaradi česar ni kršilo njegove pravice do obrambe in torej tudi ni storilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku.

Višje sodišče ne sprejema pritožbenih navedb v zvezi z dejanskim stanjem očitanega prekrška, ki se nanašajo na obdolženčev postopek preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom. Znano je namreč, da je alkotest, torej tudi elektronski alkotest Alcoquant A3020, s katerim je bil v kritičnem času preizkušen obdolženec, indikator in ne merilo. Uporaba alkotesta je dovoljena na podlagi določb tretjega in četrtega odstavka 129. člena ZVCP-1, ki določata, da je količina alkohola v organizmu določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, okoliščina, ali je voznik pod vplivom alkohola, pa se ugotavlja s sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom. V postopku o prekršku se koncentracija alkohola v krvi dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, če se je voznik strinjal z ugotovljenim rezultatom in podpisal zapisnik (drugi in peti odstavek 132. člena ZVCP-1). Le ob teh pogojih se namreč lahko uporablja alkotest kot indikator za ugotavljanje koncentracije alkohola v krvi, sicer je policist dolžan odrediti strokovni pregled. V obravnavani zadevi je obdolženec podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom potem, ko se je brez vsake pripombe strinjal z ugotovljenim rezultatom 0,78 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, dobljenim v postopku preizkusa njegovih psihofizičnih sposobnosti kot voznika osebnega avtomobila v cestnem prometu, potem ko je bil kot preizkušanec opozorjen, da najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in da najmanj 5 minut pred preizkusom ni kadil. Višje sodišče ugotavlja tudi, da je bil zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Obdolženec je v postopku s policistom podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, česar gotovo ne bi storil, če ne bi bil prepričan, da je dobljeni rezultat posledica zaužite alkoholne pijače. Višje sodišče obdolžencu tudi pojasnjuje, da je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom razviden rezultat 0,78 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, v izreku sodbe pa je bila upoštevana koncentracija 0,73 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, tako da je bilo v obdolženčevo korist upoštevano odstopanje z zmanjšanjem rezultata 0,05 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je pojasnjeno tudi v obrazložitvi sodbe o prekršku. Na podlagi izvedenih dokazov, ko je elektronski alkotest obdolžencu pokazal visoko stopnjo alkoholiziranosti, tudi ne drži pritožbena navedba, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki izključujejo obdolženčevo odgovornost za prekršek po ZP-1, češ da obdolženec ni ravnal niti malomarno, kaj šele z naklepom, kot se mu to očita v obrazložitvi sodbe, temveč je bil v dejanski zmoti. Na podlagi 8. člena ZP-1 v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika za prekršek ni odgovoren tisti storilec, ki se ob storitvi prekrška ni zavedal kakšnega njegovega z zakonom določenega znaka ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane. Obdolženec uveljavlja namreč, da ni vedel, da bi lahko osvežilec ustne votline vplival na njegovo psihofizično stanje, niti tega ni mogel vedeti, in da je visoka koncentracija alkohola v njegovem izdihanem zraku posledica osvežilca ustne votline, ki vsebuje alkohol in ki ga je uporabil malo pred opravljanjem alkotesta. Višje sodišče ob tem ugotavlja, da način vnosa alkohola v organizem voznika ni pomemben, zato je povsem irelevantno, ali je v postopku ugotovljena stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti kot voznika motornega vozila posledica uživanja pred vožnjo popitih alkoholnih pijač ali uporabe osvežilca ustne votline, kot zatrjuje obdolženec tudi v pritožbi. Na podlagi navedenega je torej povsem utemeljen zaključek, da se je obdolženec svojega dejanja zavedal in v prepovedano posledico tudi privolil, tako da zaslišanje prič, ki so tedaj bile z obdolžencem v avtomobilu in katerih zaslišanja obdolženec, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, v zagovoru ni predlagal, ter v pritožbi predlagana postavitev izvedenca ne bi v ničemer spremenili ugotovljenega dejanskega stanja. Njihovo zaslišanje oziroma postavitev, da bi se ugotovilo, da je obdolženec malo pred opravljanjem alkotesta uporabil osvežilec ustne votline in da torej ni vozil pod vplivom alkohola niti tega ni imel v krvi, za ugotovitev zakonskih znakov obdolžencu očitanega prekrška namreč ni pomembno.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da pri obdolžencu ni bila ugotovljena koncentracija alkohola v krvi, temveč v izdihanem zraku, s čimer obdolženec uveljavlja kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavanem primeru brez dvoma ugotovljeno, da je imel obdolženec v času preizkusa alkoholiziranosti v izdihanem zraku več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, saj je elektronski alkotest znamke Alcoquant A3020 pokazal rezultat 0,78 miligrama alkohola v litru njegovega izdihanega zraka, torej stopnjo alkohola, večjo kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je prekršek iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, za katerega se kaznuje voznik z globo najmanj 120.000,00 tolarjev in najmanj desetimi kazenskimi točkami ter prepovedjo vožnje motornega vozila. Če pa je stopnja alkoholiziranosti voznika motornega vozila večja od 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je bilo pri obdolžencu brez dvoma tudi ugotovljeno, pa se le-temu izreče poleg globe tudi osemnajst kazenskih točk. Višje sodišče obdolžencu še pojasnjuje, da je elektronski alkotest naprava za kvantitativno merjenje alkohola v izdihanem zraku, njegov merilni element pa je celica s polprevodnikom. Ob stiku reducirajočih plinov s površino polprevodnika se njegova prevodnost poveča, kar predstavlja merilo za koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, ki je v grobem proporcionalna koncentraciji alkohola v krvi. Aparat pa opravi izračun in pokaže rezultat kot koncentracijo alkohola v krvi. Tako je zaključiti, da je bil obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega očitanega prekrška iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1. Obdolžencu očitano ravnanje je namreč prekršek po veljavnem ZVCP-1, zaradi česar tudi ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da obdolženec ni ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1 in ni vozil pod vplivom alkohola, ker je imel alkohol v izdihanem zraku, ne pa tudi v krvi.

Pri preizkusu obdolžencu izrečene globe višje sodišče ugotavlja, da je bila izrečena v zakonskih mejah in le za 5.000,00 tolarjev nad spodnjo mejo v zakonu predpisane globe, tako da ni nikakršnega utemeljenega razloga za njeno znižanje, saj so bile pri njenem izreku primerno upoštevane v postopku na prvi stopnji ugotovljene in za odmero globe pomembne okoliščine. Obdolžencu je bila stranska sankcija osemnajstih kazenskih točk z uporabo omilitvene določbe iz šestega odstavka 26. člena ZP-1 pravilno omiljena v dvanajst kazenskih točk, ki za posledico nimajo izreka prenehanja veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja. Ob tem pa je sodišče v obdolženčevo korist zagrešilo kršitev materialnih določb zakona iz 5. točke 156. člena ZP-1, saj obdolžencu ni izreklo tudi stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, vendar te kršitve obdolžencu, ki se je zoper sodbo pritožil edini, v pritožbenem postopku ni mogoče spremeniti v njegovo škodo.

Višje sodišče je glede na navedeno na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora plačati stroške pritožbenega postopka, o čemer je višje sodišče odločilo v skladu z določbami 147. člena, prvega odstavka 144. člena in drugega odstavka 143. člena ZP-1. Povprečnina je odmerjena v mejah predpisanih zneskov v skladu s Pravilnikom o stroških postopka o prekršku (od 9.500,00 tolarjev do 114.000,00 tolarjev), glede na trajanje in zamotanost postopka ter ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so razvidne iz podatkov v spisu.