20. člen KZ

Očitek obtoženčevega delovanja v sostorilstvu je zadostno konkretiziran, ravno tako njegova sostorilska vloga in vloga neidentificiranih sostorilcev, med katerimi je tudi oseba z imenom FA. Kot je razvidno iz opisa očitanega kaznivega dejanja in razlogov izpodbijane sodbe, je bil cilj vseh sostorilcev, vključno z obtožencem, pripeljati 18 državljanov P, od katerih nihče ni imel dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, nezakonito in proti plačilu v Republiko Italijo, pri čemer je bilo potrebno organizirati pot iz Bosne in Hercegovine preko Hrvaške in Slovenije. V obravnavanem primeru je pomembno, da je šlo za organizacijo in spravilo 18 državljanov P čez državno mejo Republike Slovenije in prevoz po njenem ozemlju. Okoliščina, da obtoženec tujce še ni sprejel v vozilo, ker so se pred tem razbežali, ne pomeni, da očitanega kaznivega dejanja ni storil ali pa, da bi kaznivo dejanje ostalo pri poskusu. Očitano kaznivo dejanje je bilo dokončano, saj bi obtoženec, v kolikor bi uspel prevzeti skupino tujcev in jih odpeljati po ozemlju Republike Slovenije v Republiko Italijo, zgolj nadaljeval predhodno dogovorjeno dejavnost v okviru sostorilske udeležbe, po tem, ko so tujci s pomočjo s

Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.

Za kaznivo dejanje, ki je bilo očitano obdolžencema, je zagrožena zaporna kazen do treh let, in v skladu z zakonodajo, ki jo je potrebno uporabiti v obravnavani zadevi, obdolžencema očitano kaznivo dejanje v vsakem primeru zastara v petih letih od storitve kaznivega dejanja, v vsakem primeru pa, če preteče dvakrat toliko časa, kar vse je prvostopno sodišče obrazložilo v točki 4 izpodbijanega sklepa.

Vložnikovo zatrjevanje, da je bil obsojenec v dejanski zmoti, za kar v izpodbijani pravnomočni sodbi in podatkih spisa ni mogoče najti podlage, predstavlja uveljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki. Sodišče

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tistega, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Obdolženec, ki je v zagovoru med drugim izpovedal, da je pred vključitvijo v promet videl mopedista v stranskem ogledalu na razdaljo 200 metrov in, ker je imel vključen desni smerokaz, mislil, da bo zavil na enega od treh odcepov ceste, ker pa ni zapeljal na noben odcep, menil, da bo zapeljal na parkirišče pri trgovini, pri tem pa tudi povedal, da ga je predolgo čakal, in od mesta, ko je speljal, pa do trčenja prevozil samo kakšnih štiri do pet metrov, je bil v neopravičljivi dejanski zmoti, saj je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati.

Za zavest o prepovedanosti dejanja ni potrebno natančno poznati vse znake kaznivega dejanja oziroma se zavedati prepovedane posledice, saj zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja in da se zaveda socialne nesprejemljivosti svojega ravnanja.

Kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi sodišče obdolženca spoznalo za krivega preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, čeprav bi ugotovilo, da je oškodovanec (policist) prekoračil svoja pooblastila ali da sploh ni opravljal uradnega dejanja.

Učinek prepovedi sojenja o isti stvari se razteza na historični dogodek oziroma kaznivo dejanje kot celoto, zato obtožbe glede istega kaznivega dejanja ni mogoče deliti na več delov. Učinek že razsojene zadeve velja za celotno dejanje, opisano v obtožnici, ne le za dejanje, opisano v izreku obsodilne sodbe. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče na glavni obravnavi ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi in opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obtoženca.

Pri zmoti glede zakonskega znaka kaznivega dejanja gre za dejansko zmoto v ožjem pomenu, kar pomeni, da naj se obsojenec ne bi zavedal navedenega zakonskega znaka in da zato pri njem ni podan naklep. Ni bistveno, ali je obsojenec kot samostojni podjetnik posloval izven okvira svoje dejavnosti ali v njenem okviru, temveč da kot odgovorna oseba pri pravni osebi ni prijavil celotnega dohodka pravne osebe prav z namenom, da bi se z opustitvijo prijave prihodkov izognil plačilu dohodnine.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, da je privolil v nastanek prepovedane posledice, to je oškodovankino telesno poškodbo, in da se je pri tem "zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja". Sodišču tako ni mogoče očitati, da se z vprašanjem obsojenčeve krivde ni ukvarjalo in da o tem ni navedlo razlogov. Z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, ki ji višje sodišče pritrjuje, da je obsojenec ravnal naklepno, je bila določno in z ustreznimi razlogi zavrnjena tudi pritožbena navedba glede putativnega silobrana.

Združitev postopka je za sodišče zgolj možnost in zaradi nezdružitve postopka ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zanikanje obstoja enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja pomeni tudi zanikanje, da gre za dejanje majhnega pomena, saj uporaba tega instituta predpostavlja izpolnjenost vseh (objektivnih in subjektivnih) znakov kaznivega dejanja.

(Elektronski) alkotest je indikator. Njegova uporaba je dovoljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 129. člena ZVCP-1. V postopku o prekršku se koncentracija alkohola v krvi dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, če se voznik strinja z ugotovljenim rezultatom in podpiše zapisnik (drugi in peti odstavek 132. člena ZVCP-1), sicer je policist dolžan odrediti strokovni pregled. Način vnosa alkohola v organizem preizkušanca ni pomemben, zato obdolženec ni bil v dejanski zmoti (8. člen ZP-1 v zvezi z 20. členom KZ). (Elektronski) alkotest je naprava za kvantitativno merjenje alkohola v izdihanem zraku s celico s polprevodnikom, ki je njegov merilni element, katerega prevodnost se ob stiku reducirajočih plinov poveča, kar predstavlja merilo za koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, zato je utemeljen zaključek, da je obdolženec imel v času preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom v izdihanem zraku več kot 0,52 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar je prekršek iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1.

Če izhaja že iz zagovora, da se je obtoženec zavedal vseh znakov kaznivega dejanja in njegove prepovedanosti, kar je potrjeno tudi z drugimi okoliščinami, zaradi osebnih lastnosti pa je bil v času storitve nebistveno zmanjšano prišteven, ni utemeljeno sklepanje o ravnanju v dejanski ali pravni zmoti.

Obsojenčevi poskusi ilegalne prekoračitve jugoslovansko-avstrijske državne meje, poskusi pobega v Avstrijo, skrivanje na domu ter začasna zaposlitev na podlagi lažne prijavnice z namenom iskanja zveze za pobeg, ne predstavljajo nobenega od ravnanj, ki bi jih bilo mogoče podrediti pod zakonske znake kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena ZKLD oziroma ki bi objektivno pomenili, da je obsojenec na opisan način "postal član združbe, ki ima za cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD". Zakonska opredelitev kaznivosti pripravljalnih dejanj v 20. členu KZ-47 (Uradni list FLRJ, št. 106/47 z dne 13.12.1947) je nejasna in nedoločna, saj znotraj kazensko pravne norme ni meril za oceno, katera kazniva dejanja štejejo za huda. Materialno pravno načelo določnosti v okviru načela zakonitosti zato v takšnem primeru narekuje za obdolženca ugodnejšo razlago.

Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok je dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja, izroči drugemu ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Razlog za izročitev in način nista pomembna. Pogajanja, sporazum, preverjanje "bonitete" pogodbenika in kakovosti ponaredkov kot predmeta "posla", pomenijo začetna izvršitvena dejanja kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok. Obsojenčevo zmotno prepričanje (1. odstavek 20. člena KZ), da so kupci ponarejenega denarja kriminalci, ne pa tajni delavci ali sodelavci policije, ni zmota o zakonitem znaku kaznivih dejanja ropa ali hude telesne poškodbe in zaradi te zmote dejanje obsojenca ne bi bilo dopustno, tudi če bi bil oškodovanec res izvrševalec kaznivega dejanja. Dokaz z zaslišanjem posrednih prič v dokaznem pravu v kazenskem postopku ni prepovedan. Ker je bila identiteta tajnih policistov uradna skrivnost in ker minister za notranje zadeve tajnega policista ni razrešil varovanja tajnosti na podlagi 56. člena Zakona o policiji, ta v skladu s 1. točko 235. člena ZKP ni smel b

Vprašanje zakonitosti izplačila stroškov kazenskega postopka iz sredstev proračuna lokalne skupnosti je pravno vprašanje. Obsojenec je s preverjanjem pri pravnih strokovnjakih, ali se stroški kazenskega postopka lahko izplačajo iz proračuna ali ne, izkazal opravičljivo pravno zmoto. Župan občine je uradna oseba. Župan lahko zaradi varstva časti in dobrega imena vloži zasebno tožbo zaradi očitkov, ki so povezani z opravljanjem njegove funkcije in je v takem primeru lahko upravičen do povračila stroškov postopka, četudi s tožbo ne uspe. V takem primeru sploh ne gre za zlorabo položaja, razen če bi že ob vložitvi tožbe vedel, da tožba ni utemeljena.

Če bi dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi, potrjevala, kar navaja vložnik, in sicer, da dejanska zmota po 1. odstavku 20. člena KZ izključuje kazensko odgovornost in da je storilec, če je v zmoti zaradi malomarnosti, kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, samo če zakon tudi za takšno dejanje določa kazensko odgovornost, bi bila podana kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP. Ker pa kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik zatrjuje na podlagi lastne presoje dokazov in ne dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je s tem, ko je na glavni obravnavi takoj, ko je priča povedala osebne podatke, v soglasju s strankami prebralo njeno prejšnjo izpovedbo, prekršilo določbe ZKP o zaslišanju prič na glavni obravnavi, med drugim 1. odstavek 331. člena v zvezi s 1. odstavkom 241. člena ZKP in 1. odstavek 334. člena ZKP.

Pri kaznivih dejanjih, pri katerih je protipravnost zakonski znak kaznivega dejanja, torej tudi pri kaznivem dejanju tatvine, se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja.