VSL sklep I Cp 2206/2004

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. alinei 1. točke
izreka razveljavi, v 2. alinei 1. točke izreka pa spremeni tako, da
se beseda "1/2" v tretji vrstici nadomesti z besedo "1/6".
V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in
nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski

postopek in pritožnico napotilo na pravdo zoper dedinji Z.M.Č. in

S.M., zaradi ugotovitve vrednosti darila po darilni pogodbi, ki jo je

zapustnik sklenil z dedinjo Z.M.Č. dne 31.1.1996 in ugotovitve

vrednosti darila, ki ga je zapustnik podaril dedinji S.M. po darilni

pogodbi z dne 4.5.1986 ter zaradi ugotovitve, da v zapuščinsko maso

ne spada 1/2 poslovnega prostora št. 2, to je trosobnega stanovanja v

I. nadstropju v površini 80,40 m2, s kletnim prostorom 6,96 m2,

vpisano v vl. št. E X k.o. Domžale pod zaporedno št. A/1.4.

Proti navedenemu sklepu se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov

pritožuje dedinja R.M.M.K.. Meni, da bi jo moralo sodišče, če jo je

že napotilo na pravdo, napotiti na pravdo tudi zaradi ugotovitve, da

v zapuščinsko maso ne spada 1/2 poslovnega prostora gostinskega

objekta na Š. ulici v Ljubljani. Na zapuščinski obravnavi je namreč

izločala iz naslova skupnega premoženja tudi del navedenega objekta.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem postopku je pritožnica zatrjevala, da je zapustnik za časa

svojega življenja podaril dedinji Z.M.Č. 1/2 solastniški delež na

stanovanjski hiši št. 5 z garažo na parc. št. Y k.o. Spodnja Hudinja

in nadalje, da je dedinji S.M., ker je sam plačal vso kupnino,

dejansko podaril tudi kletno stanovanje v hiši na naslovu Š. v

Ljubljani. Zahtevala je vračunaje teh daril v dedni delež sodedinj

Z.M.Č. in S.M., slednji pa sta oprekali temu, da gre za darila, kot

tudi temu, da se opravi vračunaje daril (prim. zapisnik na red. št.

17, vlogo na red. št. 27 spisa, priloge A26, A19, A20, A22 in A25).

Institut vračunanja daril v dedni delež sodedičev (collatio bonorum;

III. poglavje Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur.

l. RS, št. 73/04) pride ex lege v poštev samo pri zakonitem

dedovanju, pri oporočnem dedovanju pa le tedaj, če je oporočitelj

tako izrecno določil (K. Zupančič: Dedno pravo, 1991, str. 83, točka

192). V obravnavanem primeru je zapustnik napravil oporoko (red. št.

6 spisa), katero so dedinje priznale. Ker zapustnik v oporoki ni

določil, naj se darila vračunajo v dedne deleže dedičev, do

(zahtevanega) vračunanja daril (ker gre za oporočno dedovanje) ne

more priti. Darila sodedinjam bi se kvečjemu lahko upoštevala, če bi

prišlo do prikrajšanja pritožničinega nujnega deleža. Nujni dedič

(25. člen ZD) ima v skladu z določbo 40. člena ZD pravico zahtevati

zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, s katerimi je

prikrajšan nujni delež. V takšnem primeru je treba ugotoviti in

izračunati skupni nujni delež in razpoložljivi del zapuščine ter v

tem okviru upoštevati tudi vrednost daril, danih dedičem (28. člen

ZD). Vendar pritožnica ni zahtevala vrnitve daril zaradi prikrajšanja

nujnega deleža (40. in 41. člen ZD), temveč vračunanje daril (46.

člen ZD), do katerega ni upravičena. Pa tudi v primeru, če bi

pritožnica zahtevala nujni delež oziroma vrnitev daril zaradi

prikrajšanja nujnega deleža, bi bilo treba vrednost daril (četudi bi

bila ta sporna) ugotoviti (na način, določen v 30. členu ZD) v

zapuščinskem in ne v pravdnem postopku. Ugotovitev vrednosti daril

namreč ni prejudicialno vprašanje, zaradi katerega bi bila potrebna

napotitev na pravdo (prim. 210). Izkaže se, da 1. alinea 1. točke

izreka izpodbijanega sklepa nima podlage niti v materialnih niti v

procesnih določbah ZD, pa tudi ne v procesnih dejanjih strank, zaradi

česar je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti (14. točka drugega

odstavka 339. člena ZD). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno

ugodilo in 1. alineo 1. točke izreka razveljavilo (3. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

V skladu z določbo prvega odstavka 212. člena ZD sodišče prekine

zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo, če je med dediči

spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali

kakšno premoženje spada v zapuščino. Na pravdo napoti tisto stranko,

katere pravice šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

V obravnavanem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je

pritožnica na glavni obravnavi dne 17.10.2003 (red. št. 17 spisa)

izločala iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času

trajanja zakonske zveze 1/2 nepremičnin, vpisanih kot etažna lastnina

pod zaporedno št. 4 v zk. vl. E X k.o. Domžale ter 1/2 gostinskega

objekta na Š. v soseski, dedinji Z.M.Č. in S.M. pa sta izločitveni

zahtevek priznali do 1/3 celotnih nepremičnin. Glede na citirano

priznanje zapustnikovih hčera ni sporno, da 1/3 navedenih nepremičnin

ne sodi v zapuščino, pač pa je sporno vprašanje, ali sodi v

zapuščnino še nadaljnja 1/6 navedenih nepremičnin. Zato bi bilo treba

zapuščinski postopek prekiniti in dedinjo R.M.M.K. (ker je glede na

zemljiškoknjižne podatke, po katereih je lastnik teh nepremičnin

zapustnik, njena pravica manj verjetna) napotiti na pravdo le glede

zahtevka, da v zapuščinsko maso ne spada 1/6 (ne pa 1/2, ker 1/3 ni

sporna) poslovnega prostora št. 2, to je trosobnega stanovanja v I.

nadstropju v površini 80,42 m2, s kletnim prostorom 6,92 m2, vpisano

v vl. št. E X k.o. Domžale pod zap. št. A/1-4. Pritožbeno sodišče je

zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano drugo alineo 1. točke

izreka spremenilo tako, da se pritožnico napoti na pravdo le glede

zahtevka, da v zapuščino ne sodi 1/6 omenjene nepremičnine (3. točka

365člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V nadaljnjem postopku bo

treba enako kot glede nepremičnine v Domžalah postopati tudi glede

nepremičnine na Š. ulici, glede katere je pritožnica tudi uveljvljala

izločitveni zahtevek, ki ga sodedinji nista priznali v celoti, na kar

pritožnica utemeljeno opozarja.