VSL sklep II Cp 1493/2003

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki razveljavi
glede nepremičnega premoženja vl. št. 765 in 841 k.o. L. in v 3.
točki ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu
potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

tožeča stranka zakonita dedinja po pokojnem očetu M.P.. Toženim

strankam je naložilo, da morajo tožnici izročiti zapuščino v višini

njenega zakonitega dednega delaža, in sicer 1/4 nepremičnin, vl. št.

765 in 841 k.o. L., 1/4 delnic, 1/4 denarnih sredstev in 1/4 osebnega

vozila znamke IMV R4 GTLJ. Odločilo je, da mora A.P. tožnici

izstaviti za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na

podlagi katere se bo tožnica lahko vknjižila pri vl. št. 768 in 841

k.o. L. do 1/4; ji izročiti 95 delnic Nacionalne finančne družbe

investicijski sklad, d.d.; izročiti denarna sredstva, to je 80 DEM in

1.579,00 SIT; ji izstaviti listino, primerno za vpis 1/4 solastnine

vozila IMV R4, GTLJ, letnik 1987. Sklenilo je še, da mora tožena

stranka tožeči stranki povrniti 215.834,40 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe

nejasen in nerazumljiv. Nepremično premoženje ni opredeljeno

tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, na katere nepremičnine se

nanaša, saj niso navedene parcelne številke. Izrek sodbe

nasprotuje razlogom, saj je sodišče prve stopnje odločilo,

da se pri A.P. na njenem 1/2 deležu nepremičnine vknjiži solastninska

pravica tožeče stranke do 1/4, v razlogih sodbe pa je navedeno, da

tožnici pripada dedni delež v višini 1/4 zapuščine. Toženci niso

nedobroverni posestniki zapuščine. Prepričani so bili, da krog

dedičev določi sodišče, ni pa potrebno, da sami dostavijo te podatke

sodišču. Dedna pravica tožeče stranke ni sporna, sporen pa je obseg

zapuščine, na katerem tožeči stranki pripada dedni delež. Prva tožena

stranka je že v zapuščinskem postopku izločala polovico premoženja,

kar sta ji ostala dva dediča priznala. Sodišče prve stopnje bi moralo

obstoj skupnega premoženja med prvotoženko in zapustnikom ugotavljati

kot predhodno vprašanje. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih. Slednje velja tudi glede stanja stvari, ki so bile predmet

dedovanja. Druga tožena stranka je na parcelni št. 1143/3 zgradila

gradbeni objekt, enako pa je storil tretji toženec na parc. št.

1143/4.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi izrecno priznava dedno pravico

tožnice po pokojnem očetu M.P., zato pritožbeno sodišče sodbe v tem

delu ni preizkušalo (1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem

postopku - v nadaljevanju ZPP).

Glede nepremičnega premoženja vl. št. 765 k.o. L. in 84 k.o. L.:

Tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu je nedoločljiv.

Osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah je

zemljiška parcela (1. točka 2. odstavka 11. člena Zakona o

zemljiški knjigi, Ur. list RS št. 58/2003, v nadaljevanju

ZZK-1), katere identifikacijski znak je oznaka katastrske

občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je

vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 1. odstavka 3. člena

ZZK). V listini, ki je podlaga za vknjižbo, mora biti

nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim

je vpisana v zemljiški knjigi (1. odst. 31. čl. ZZK-1),

torej s parcelno številko in oznako katastrske občine.

Pravnomočna sodna odločba z golo navedbo vložne številke ne

ustreza pogojem, ki jih ZZK-1 določa za listine, ki so

podlaga za vpis (2. tč. 1. odst. 148. čl. ZZK-1), zato ni

izvršljiva.

V tej pravdi tožeča stranka z dediščinsko tožbo iz naslova

zatrjevane dedne pravice zahteva 1/4 zapuščine. Ker mora

dokazati ne le, da ima dedno pravico, temveč tudi, da imajo

toženci predmete zapuščine v posesti, mora imeti dediščinska

tožba ugotovitveni in dajatveni zahtevek. S prvim sodišče

ugotovi, da je tožeča stranka zakoniti dedič, z drugim pa

toženi stranki naloži, naj tožeči stranki izroči ustrezen

delež predmetov iz zapuščine. Tožeča stranka je s 1. točko

in uvodnim delom 2. točke tožbenega zahtevka v celoti

zadostila omenjenim kriterijem. Z zahtevkom iz 1. alineje 2.

točke tožbenega zahtevka oz. izreka izpodbijane sodbe pa

tožeča stranka meri na delitev zapuščine, kar pa ni bistvena

sestavina dediščinske tožbe. Ker je torej v dajatvenem delu

izreka izpodbijane sodbe jasno zapisano, da tožnica zahteva

izročitev 1/4 celotne zapuščine, tudi 1/4 nepremičnega

premoženja, izrek sodbe ni v nasprotju z njenimi razlogi in

absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) ni podana.

Stališče sodišča prve stopnje, ki se ni ukvarjalo z

izločitvenim zahtevkom prve toženke, ker ga tožnica kot

zakonita dedinja ne priznava, je materialnopravno napačno.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v zvezi s

svojim ugovorom sodišču ponudila trditveno podlago in

predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje bi ugovore v smeri

skupnega premoženja zapustnika in prve toženke ter vlaganj v

nepremičnino moralo obravnavati, saj je od njihove

utemeljenosti odvisna odločitev o glavni stvari. Če bo

tožena stranka z njimi uspela, se bo to odrazilo v manjšem

obsegu zapuščine po pokojnem M.P.. Tožena stranka je za svojo obrambo

uporabila pravilno sredstvo, to je ugovor. Sodišče prve stopnje je

prezrlo, da za vložitev nasprotne tožbe nima pravnega interesa, saj

so toženci v zemljiški knjigi že vpisani kot solastniki spornih

nepremičnin. Ker sodišče prve stopnje dejstva obsega zapuščine ni

opredelilo kot predhodnega vprašanja (1. odstavek 13. člena ZPP), je

zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v

tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v 2. točki izreka

glede nepremičnega premoženja in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču

prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku

bo moralo sodišče prve stopnje prvenstveno izvesti postopek po 108.

čl. ZPP, nato pa, če bodo formalne pomanjkljivosti odpravljene, na

podlagi izvedenega dokaznega postopka zavzeti stališče o ugovorih

tožene stranke v zvezi z obsegom zapuščine.

Razveljavitev stroškovne odločitve (3. točka izreka) je

posledica delne razveljavitve o glavni stvari.

Pripomniti je še, da pritožbene navedbe v zvezi z gradnjo

druge in tretje tožene stranke na parcelah 1143/3 in 1143/4

k.o. Lancovo predstavljajo pritožbeno novoto, ki je

pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (1. odstavek 337.

člena ZPP), sodišče prve stopnje pa bo moralo v ponovljenem

postopku spoštovati določilo 2. odstavka 362. člena ZPP.

Glede ostalih predmetov zapuščine (delnice, denarna sredstva, osebno

vozilo):

Ugotovljeno dejansko stanje, to je, da je tožnica zakonita

dedinja po pokojnem očetu, neprerekani obseg zapuščine v tem

delu in posest zapuščinskih predmetov s strani prve toženke

v celoti narekuje posledico, ki jo je, opirajoč se na 141.

člen Zakona o dedovanju (Ur. list SRS št. 15/76 - Ur. list

RS št. 67/2001) izreklo sodišče prve stopnje. O

nedobrovernosti tožencev kot posestnikov zapuščinskega

premoženja ne more biti nobenega dvoma. Ker jim je bilo

znano, da je tožnica zapustnikova zakonska hči, so morali

vedeti tudi, da ima iz naslova dedovanja po zapustnikku

enake pravice kot oni sami.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu na pravilno

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno

pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti

upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).