VSL sklep I Cp 2228/2003

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik nepremičnine, vpisane pri vložni številki 712 k.o. T. in da mu je toženec dolžan izstaviti za vknjižbo take lastninske pravice primerno listino. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 136.884,00 SIT.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz njenih navedb ter predlaganih in izvedenih dokazov je nedvomno, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev svoje dedne pravice na podlagi dodatka k oporoki pok. H.G. z dne 12.12.1979 in izročitev zapuščine, konkretno nepremičnine, vpisane pri vl. št. 712 k.o. T. Tudi prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe že uvodoma ugotovilo, da je tožeča stranka zoper toženo vložila tožbo zaradi ugotovitve dedne pravice in izročitev nepremičnine. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je predmet tožbenega zahtevka ugotovitev, da je tožnik dedič nepremičnine in da zahteva njeno izročitev. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je po izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotovilo, da je dodatek k oporoki ostal v veljavi kljub kasneje napravljeni oporoki in da bi tožnik lahko uveljavljal dedno pravico, če bi postavil tak tožbeni zahtevek. Zavrnitev tožbenega zahtevka je napačna, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, z vsebino spora in z vsebino zahtevka ter z navedbami pravdnih strank tekom obravnavanja zadeve, ki se je ves čas vodila zaradi ugotovitve, da je tožnik dedič in da mu je zato toženec dolžan izročiti nepremičnino, ki jo je dobil kot zakoniti dedič. Glede na to bi moralo prvostopno sodišče ugotoviti, da je prišlo pri zapisu tožbenega zahtevka do očitne pisne napake in je namesto pravilno "Tožnik je dedič" napisano "Tožnik je lastnik" in ugoditi tožbenemu zahtevku, ki ga je obravnavalo. Konec koncev tudi dedič s trenutkom smrti zapustnika postane lastnik. Podrejeno pa pritožnik opozarja na stališče, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče RS, da je dediščinska tožba dajatvena tožba in da ne vsebuje nujno tudi ugotovitvenega izreka. Niti Zakon o dedovanju, v katerem je dediščinska tožba urejena zelo skopo, niti noben drug predpis ne predpisuje ugotovitvenega zahtevka pri dediščinski tožbi. Nasprotno, iz določb ZPP, ki ni naklonjen ugotovitveni tožbi (2. odstavek 181. člena ZPP), izhaja, da je glede na zapadlost dajatvenega (dediščinskega) zahtevka ugotovitvena tožba dovoljena, če so izpolnjene predpostavke iz 3. odstavka navedenega člena. Če je namreč odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega razmerja (predhodno vprašanje), lahko tožeča stranka v tožbi posebej postavi ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja (s tem si zagotovi odločitev o njegovem obstoju kot o predhodnem vprašanju tudi v vseh drugih sporih iz tega razmerja) in posebej dajatveni zahtevek. Lahko pa postavi tudi samo dajatveni zahtevek, saj ji tudi ta zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, ker je kot temelj zajet v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Z dediščinsko tožbo tožnik od toženca zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika (uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Zahtevek je dajatven, da mu tožena stranka nekaj da, zahteva izročitev zapuščine oziroma dela zapuščine od posestnika zapuščine. Tožnik uveljavlja svojo močnejšo pravico (kot oporočni dedič) od tiste, na katero se opira toženec (zakonito dedovanje). Ugotovitev, da je tožnik dedič, je v takem sporu lahko tudi le predhodno vprašanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi tožbeni zahtevek vseboval očitno pisno napako. Res je tožnik svojo tožbo označil kot tožbo na ugotovitev dedne pravice in izročitev nepremičnine (temu sledi tudi uvodni stavek obrazložitve, ki ga povzema pritožba), vendar pa zgolj to dejstvo ne kaže na pomoto v zapisu tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je jasen in iz njega niso razvidne pomote v zapisu, kot to trdi pritožba. Na materialnopravno (ne)utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka pa sodišče tožeče stranke ni dolžno opozarjati.

Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da bi oporoka z dodatkom, ki jo je zapustnica napravila 12.12.1979, kljub kasneje napravljeni oporoki, lahko ostala v veljavi, na podlagi česar bi lahko tožnik uveljavljal dedno pravico, vendar pa tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev lastninske pravice, ne da bi zahteval ugotovitev, da je on dedič. Tožba bi morala po mnenju sodišča prve stopnje vsebovati tako ugotovitveni kot dajatveni zahtevek (ugotovitev da je dedič in da se tožencu naloži izročitev zapuščine, ki jo ima v posesti). Ker takšnega ugotovitvenega zahtevka tožnik ni postavil, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Dediščinska tožba je posebna tožba dednega prava, s katero dedič zahteva zapuščino kot zapustnikov dedič od njenega posestnika. Edino določilo, ki dediščinsko tožbo obravnava, je 141. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki ureja njeno zastaranje. Iz besedila tega člena pa izhaja, da je dediščinska tožba dajatvena tožba - tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga temu pa je dedna pravica. Z dediščinsko tožbo torej tožnik od toženca zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Stališča teorije so glede vprašanja, ali mora dediščinska tožba vsebovati obe komponenti (ugotovitev dedne pravice in vzpostavitev stanja, ki ustreza ugotovljeni dedni pravici) sicer različna (npr. Karel Zupančič: Dedno pravo, ČZ Uradni list RS 1991, str. 210-212; Vesna Rijavec: Dedovanje, GV, Ljubljana 1999, str. 261-272; Nikola Gavella: Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, str. 292-326), a med drugim loči od dediščinske tožbe tožbo za ugotovitev dedne pravice (prim. Gavella, str. 297-299). Slednja je ugotovitvena, z dediščinsko pa jo povezuje dejstvo, da je dediščinska tožba tožba tistega, ki mu pripada dedna pravica, torej tistega, ki je dedič. Zato je vprašanje, ali je neka oseba res dedič, odločilno za uspeh njenega dediščinskega zahtevka, saj je v razmerju do zahtevka za izročitev zapuščine ugotovitev dedne pravice predhodno vprašanje. Zato se zahtevek na ugotovitev dedne pravice pogosto kumulira z dediščinskim - še vedno pa gre za dva različna zahtevka in to ne pomeni, da je zahtevek na ugotovitev dedne pravice nujen sestavni del dediščinske tožbe, temveč se to vprašanje lahko reši tudi kot predhodno vprašanje. Glede na nenaklonjenost procesnih predpisov ugotovitveni tožbi in glede na zapadlost dajatvenega (dediščinskega zahtevka) je ugotovitvena tožba dovoljena le pod pogoji iz 3. odstavka 181. člena ZPP. Tudi zgolj dajatveni zahtevek pa zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, saj ga kot podlago zahtevka vsebuje tudi dajatvena sodba. Da sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora namreč najprej ugotoviti, ali med strankama obstoji takšno materialnopravno razmerje, ki opravičuje dajatveni zahtevek. V tem delu je pritožba tožeče stranke utemeljena in se tudi pravilno sklicuje na sodno prakso oziroma stališče Vrhovnega sodišča RS (prim. odločbe II Ips 362/2001, II Ips 2/98, II Ips 291/91).

V obravnavani zadevi tožnik kot oporočni dedič po pokojni H.G. od toženca kot zakonitega dediča zahteva ugotovitev, da je lastnik določene nepremičnine do deleža in izstavitev listine, na podlagi katere bo lahko to lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo. Zahtevek, kot je oblikovan, je enak lastninskemu, čeprav je podlaga pridobitvi tožnikove lastninske pravice dedovanje. Z dedovanjem se namreč pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače (36. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je veljal v času nastanka te pravice, v nadaljevanju ZTLR). Po 1. odstavku 123. člena ZD se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem, pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Načelo ipso iure dedovanja velja tako za zakonito kot tudi za oporočno dedovanje, saj zakon za oporočno dedovanje ne določa kaj drugega (drugačne trditve tožene stranke v odgovoru na pritožbo so torej napačne). V primeru dedovanja je torej pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon, lastninska pravica za dediče pa nastane s trenutkom smrti zapustnika (36. člen ZTLR in 132. člen ZD). Glede na to lahko prihaja do konkurence dediščinskega (univerzalnega) in lastninskega (singularnega) zahtevka: dedič namreč ne nastopa le kot univerzalni pravni naslednik zapustnika, temveč je obenem imetnik vsake posamezne pravice, ki mu pripada kot dediču zapustnika. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tožniku oporeka dedno pravico, je kljub temu, da je tožbeni zahtevek oblikovan kot lastninski, narava spora dediščinska, kar pa ne pomeni, da prej omenjenih vprašanj, ki se tičejo dedne pravice, ni mogoče rešiti kot prejudicialnih. Glede na načelo ipso iure dedovanja pravnomočen sklep o dedovanju za uveljavljanje takšne tožbe ni ovira. Dedič namreč ne more doseči razveljavitve sklepa o dedovanju (prim. 222. in 223. člen ZD), lahko pa doseže izročitev zapuščine, ki je bila (lahko tudi na podlagi sklepa o dedovanju) izročena drugim (domnevnim) dedičem. V pravdi izdana sodba glede na procesna pravila ne nadomešča sklepa o dedovanju glede vseh vprašanj, ki se obravnavajo v zapuščinskem postopku, in torej ne predstavlja nove odločbe o glavni stvari (novega sklepa o dedovanju), temveč rešuje le določene pravice in pravna razmerja med pravdnima strankama v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP).

Navedeni razlogi kažejo na napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožniku glede na določila 32. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ter 1. odstavka 101. člena ZD na podlagi oporoke z dodatkom z dne 12.12.1979 pripada dedna pravica (v posledici česar je pridobil tudi lastninsko pravico na stvareh, ki sestavljajo zapuščino), vendar pa zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča ni odločalo o toženčevem ugovoru, da mu pripada nujni delež in je zato tožbeni zahtevek v obsegu, kolikor posega v njegov nujni delež (1/8) neutemeljen. Zaradi tega je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V dosedanji obrazložitvi so zajeti že vsi razlogi in nakazana dejstva, ki jih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri novem sojenju.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavek 165. člena ZPP.