101. člen ZD

Pojem neveljavnosti res vključuje tudi pojem izpodbojnosti, a to ne vodi v sklep o navidezni kumulaciji obeh zahtevkov. Primarno postavljeni zahtevek je namreč ugotovitveni, podredni pa oblikovalen. Z ugotovitvenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ugotovitev nečesa, kar že obstaja, z oblikovalnim pa njeno razveljavitev, torej realizacijo izpodbojnosti, pri čemer oporoka do razveljavitve velja. Gre za dva različna zahtevka, pri čemer prvo navedeni (ugotovitveni) zahtevek ne vsebuje zahtevka za razveljavitev oporoke. S postavitvijo podrednega zahtevka je bila zato tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP). Pri obsegu materialno procesnega vodstva, ki se nanaša na stvarne predloge (zahtevke), je treba upoštevati, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Tožena stranka ima pravico, da zahtevku nasprotuje iz vseh razlogov, za katere meni, da so relevantni in ji zato tega, da se je do spornega zahtevka vsebinsko opredelila, ni mogoče šteti v škodo.

Spor o veljavnosti oporoke se tiče vseh dedičev, zato morajo v pravdi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, sodelovati vsi. Enako velja za pravdo za ugotovitev neobstoja zakonite dedne pravice - v njej morajo sodelovati vsi zakoniti dedič. Če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše (prvi odstavek 101. člena ZD). Zapustnik je v oporokah, ki so nastale v različnih časovnih obdobjih, na različen način razpolagal z (istim) nepremičnim premoženjem, zato je glede na citirano zakonsko določilo treba ugotoviti, ali je oporoka brez datuma kasnejša in preklicuje oporoko z dne 5. 11. 2012 (v zvezi z oporoko z dne 13. 1. 2005).

Presoja veljavnosti oporoke je v primeru, da o tem med dediči obstaja spor, pridržana pravdnemu sodišču. Skladno z določbo 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti na pravdo ali na upravni postopek stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD), če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Ta možnost je bila pritožnici tudi dana, saj je bila v zvezi z veljavnostjo predmetne oporoke kar dvakrat napotena na pravdo. Vendar ni bila uspešna. Sodišče je utemeljeno upoštevalo obe oporoki, saj med seboj nista izključujoči. V skladu z določbo 101. člena ZD ostanejo v veljavi določila prejšnje oporoke, ki niso v nasprotju z določili nove oporoke.

Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku. Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije. ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustn

Z oporoko z 12. 12. 1970 je zapustnik res preklical vsako morebitno prejšnjo oporoko. A tudi to oporoko je z oporoko z 29. 1. 1976 preklical, zaradi česar je prejšnja oporoka, torej tista z 12. 12. 1970, znova dobila veljavo. Da bi bila oporočiteljeva volja glede tega kaj drugačna, pritožnik ni dokazal, saj tožbe kljub napotitvi ni vložil. Stališče sodišča prve stopnje, da glede spornega premoženja velja oporoka z 29. 1. 1970, je torej pravilno, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja

Stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši, mora podati ustrezno trditveno podlago, ki jo bo ta oseba s svojo izpovedbo lahko potrdila ali ovrgla (236. člen ZPP). Navesti mora torej, o katerih konkretnih dejstvih bo ta oseba izpovedovala. Le tako lahko sodišče presodi, ali je izvedba dokaza smotrna oziroma ali se bodo z njim dokazovala pravno relevantna dejstva. Tožnik tega, da bi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo (ki jih pritožba poimensko niti ne navede), vedele povedati o pravno relevantnem dejstvu, to je glede nerazsodnosti oporočitelja, ni zatrjeval. Naloga izvedenca ni, da v mnenju prepiše celotno medicinsko dokumentacijo in potek zdravljenja v zvezi z vsemi zdravstvenimi težavami tožnika. Dovolj je, da medicinsko dokumentacijo povzame. Katero konkretno dokumentacijo naj bi izvedenci še vpogledali, pritožnik ne pojasni. Ni pa naloga sodišča ali izvedencev, da dodatno iščejo in pridobivajo dokaze namesto stranke. Tožnik bi lahko že pred vložitvijo tožbe ali pa med pravdnim postopkom na podlagi drugega odstavka 23. člena ZVOP-1 pridobil in vpogledal v vso obstoječo medicinsko dokumentacijo njegovega pokojnega očeta pri različnih zdravstvenih inštitucijah.

Zapustnik ni zavezan celotne oporoke napraviti v isti listini, torej na enem kosu papirja, temveč je vsebina lahko zapisana na več listih. Ker zakon ne zahteva, da bi bilo razpolaganje s premoženjem za primer smrti storjeno v enem pravnem poslu, je dopustno, da oporočitelj oporočno besedilo tudi dopolnjuje. Razni dostavki, dodatki in dopolnila niso prepovedani, seveda pa morajo biti tudi ti sestavljeni v eni izmed oblik, ki jih zakon predpisuje za veljavnost oporoke. Gre torej za novo oporoko, katere vsebina pa je le v dopolnitvi predhodne oporoke. S kasneje dodanim besedilom lahko tako oporočitelj denimo razpolaga z novo pridobljenim premoženjem, posamezna določila oporoke razveljavi ali pa delitev premoženja podrobneje določi. V kolikor je vsebina listin komplementarna in v tesni medsebojni zvezi, je šteti, da predstavlja enovito izjavo poslednje volje. Pri tem ni bistveno, ali so posamezne listine nastale v večjem časovnem razmaku.

Zaradi obstoja dveh zapustničinih oporok se je pojavil problem veljavnosti prejšnje ali poznejše oporoke. Lastnoročna oporoka je veljavna, čeprav ni v njej naveden datum, kdaj je bila napravljena, je pa koristno, da je datum zapisan, ravno (tudi) za rešitev vprašanja, katera od več oporok je starejša. Med dediči je torej sporno dejstvo, ki se nanaša na čas sestave oporoke, zato je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek upravičeno prekinilo. Na pot pravde sodišče napoti stranko katere pravico šteje za manj verjetno. Po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru, upoštevaje, da za svoje trditve dediči niso ponudili prav nobenih dokazov, šteti pravico dedinje in ostalih iz oporoke brez datuma, za manj verjetno oziroma je na njih dokazno breme, glede na to, da svoje pravice izvajajo iz te oporoke, da izkažejo datum njenega zapisa, saj je prav od ugotovitve tega datuma odvisen odgovor na vprašanje, katera od dveh oporok je pravno veljavna.

Glede na to, da je v oporoki izrecno omenjeno "posestvo", ki ga bo morda glavni dedič "dobil nazaj", in da je bilo z enakim izrazom odvzeto premoženje opredeljeno tudi v odločbi o nacionalizaciji, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zapustnica dovolj izrecno in določno z oporoko razpolagala s premoženjem, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto.

Ker se dediči zapustnika niso dogovorili za prevzemnika kmetije, je pri določitvi prevzemnika kmetije treba upoštevati merila in izločitvene kriterije 7. člena ZDKG.

V primeru, če dedič ne prizna zapustnikovega dolga, upnik lahko zahteva njegovo plačilo, vendar ne v zapuščinskem postopku, ampak v pravdnem. Rezultat take pravde ne vpliva na odločitev v zapuščinskem postopku oziroma na sklep o dedovanju, čigar vsebina je, katerim osebam gre pravica do dediščine.

Za veljavnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju je potrebna stroga obličnost; v letu 1982 je moral biti sporazum overjen pri sodniku. Zaradi pomanjkanja obličnosti ni relevantno, kaj naj bi bilo dogovorjeno leta 1982 glede stanovanja na B.. Stališče pritožnika o realizaciji posla je zmotno. Dogovor, katerega zatrjuje, tudi če je morda v nekem trenutku obstajal, ni bil izpolnjen.

Četrta oporoka je bila pravnomočno razveljavljena med tistimi procesnimi subjekti, ki se jih pod predpostavko veljavnosti tretje oporoke, ta odločitev tiče. Ker je tako, te oporoke pravno ni več in v njej postavljena dedinja ne bo dedovala kot oporočna dedinja.

Zapustnica je z zapisom v kasnejši oporoki sama razveljavila prejšnjo oporoko, zato bi zapuščinsko sodišče že z uporabo prava moralo samo ugotoviti, da prejšnja oporoka ni veljavna in ni razlogov za napotitev na pravdo zaradi ugotovitve njene neveljavnosti.

Ker se je pravda, ki je med dediči tekla zaradi razveljavitve zapustničine oporoke, končala s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo pritožnika kot tožnika sedaj izpodbijata s tožbo, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine še do pravnomočno končane te slednje pravde med dediči. Če bi namreč pritožnika s tožbo uspela, bi ostal spor glede veljavnosti oporoke še vedno nerazrešen.

Sodišče je pravilno štelo za manj verjetno pravico tistih udeležencev postopka, ki niso zajeti v oporoki z dne 22.11.2009. Ta je od vseh štirih oporok najnovejša, zato je treba šteti, da je z njo oporočiteljica molče preklicala prejšnje.

Tisti, ki izpodbija oporoko zaradi poslovne nesposobnosti oporočitelja, mora dokazati, da oporočitelj ni bil sposoben izraziti svoje volje.

Trditve tožnikov v postopku na prvi in drugi stopnji o oporočiteljičinem poznejšem spreminjanju oziroma popravljanju sporne oporoke z lastnoročnimi posegi vanjo, izključujejo ne le dvom o njeni seznanitvi z vsebino pismene oporoke pred pričami in o pristnosti njenega podpisa, temveč tudi dvom o obstoju revizijsko problematiziranega namena testiranja (animus testandi) oporočiteljice.

Določbe ZOR o ničnosti pogodbe veljajo na podlagi določbe 3. odstavka 25. člena ZOR tudi za oporoko kot enostranski pravni posel. Izjava o odstopu dednega deleža predhodno vsebuje predhodno izjavo o sprejemu dediščine, taka izjava pa se po določbi 1. odstavka 138. člena ZD ne more preklicati. Stavbe spadajo k nepremičnini - zemljišču (par. 297 ODZ), ne morejo pa biti pritiklina druge stavbe. Tožnikov zahtevek za plačilo terjatve ni verzijski zahtevek, ker so njegova sredstva prešla v tuje premoženje na podlagi pravnega posla - darila. S podarjeno stvarjo pa lahko obdarjenec od sprejema dalje prosto razpolaga.