VSC sodba Kp 290/2000

Pritožbi starejšega mladoletnika A. L. in zagovornika odvetnika T. R. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Starejši mladoletnik A. L. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil starejši mladoletnik spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena,kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po I. odstavku 197. člena in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s I. odstavkom 211. in 25. členom KZ. Izrečena je bila kazen eno leto in osem mesecev mladoletniškega zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 16.2.2000 do 25.2.2000, čas, prestan v hišnem v priporu od 25.2.2000 do 10.5.2000, in ponovno čas, prebit v priporu od 10.5.2000 dalje. Starejšemu mladoletniku je bil izrečen tudi varnostni ukrep odvzema zaseženih predmetov - izvijača, noža in sekača. Sicer je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku. Oškodovanci M. H., V. P., J. S., R. K., G. Č. in S. J. so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je starejši mladoletnik storil še nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ in kaznivo dejanje goljufije po I. odstavku 217. člena KZ, vendar za ti dve kaznivi dejanji kazni ni odmerilo. Z isto sodbo je bil ustavljen kazenski postopek zoper starejšega mladoletnika zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po I. odstavku 197. člena KZ, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ in zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po I. odstavku 212. člena KZ. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun. Zoper obsodilni del te sodbe sta se pravočasno pritožila starejši mladoletnik in zagovornik. Starejši mladoletnik je v svoji laični pritožbi smiselno izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje in odločbo o kazenski sankciji. Smiselno je predlagal ustavitev postopka glede posameznih kaznivih dejanj, sicer pa znižanje izrečene kazni mladoletniškega zapora. Zagovornik pa je uveljavil pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe, sicer pa spremembo ter bistveno znižanje izrečene kazni mladoletniškega zapora. Pritožbi nista utemeljeni. Kar se tiče izpodbijanja dejanskega stanja v obeh pritožbah glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ na škodo R. T. (točka 1. krivdoreka) je povedati, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Izpodbijana sodba v tem delu res temelji na izpovedbah prič R. T. in M. T. v pripravljalnem postopku, katerih sta izrecno obremenila starejšega mladoletnika. Na glavni obravnavi sta sicer oba izpovedbi spremenila z očitnim namenom, da bi starejšemu mladoletniku omogočila boljši položaj. Dokazna ocena izpovedb teh dveh prič je pravilna in se ji pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Datum storitve tega kaznivega dejanja je povzet po določni izpovedbi priče R. T. iz pripravljalnega postopka in nikakor ni prilagojen za potrebe izreke kazni mladoletniškega zapora. Niti starejši mladoletnik v zagovoru niti ta priča na glavni obravnavi nista uspela pojasniti, zakaj je bila pričina bančna kartica najdena pri starejšemu mladoletniku ob hišni preiskavi dne 27.10.1999. Ta priča se je očitno šele na glavni obravnavi spomnila, da je ob obisku starejšega mladoletnika dobila namesto heroina dve tableti apaurina. O apaurinu pa starejši mladoletnik vse do glavne obravnave sploh ni govoril, pač pa le o brezplačnem odmerku heroina, kar sta brata T. v pripravljalnem postopku soglasno zanikala. Zato ni dvoma, da je starejši mladoletnik prodal dne 26.10.1999 R. T. odmerek heroina in da je ta namesto plačila zastavil svojo bančno kartico. Tudi dejansko stanje glede kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po I. odstavku 197. člena KZ na škodo M. T. (točka 2. krivdoreka) je pravilno ugotovljeno. Predvsem se je ta priča na glavni obravnavi z dne 7.6.2000 izrecno in večkrat sklicevala na izpovedbo iz pripravljalnega postopka in se je glede časa, ko je dobila od starejšega mladoletnika heroin, primerno orientirala. Zagovornikova pritožbena navedba, da je šlo za dogodek iz decembra 1998, je celo nasprotna zagovoru starejšega mladoletnika o začetku uživanja mamil. Zato tudi glede tega kaznivega dejanja ne gre za noben konstrukt, pač pa za pravilno dokazno oceno obremenilne priče M. T.. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.6.2000 ne izhaja, da bi ta priča delovala tako nebogljeno, kakor to zatrjuje starejši mladoletnik v svoji pritožbi. Samo starejši mladoletnik je v svoji pritožbi izpodbijal dejansko stanje glede kaznivih dejanj, katerih storitev je ugotovljena samo v razlogih izpodbijane sodbe. Ugotovitev, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ, se nanaša samo na predmete, ki mu jih je izročil J. G. kot vlomilski izkupiček na škodo A. d. K. C., in na avtobusne vozovnice, ki jih je starejšemu mladoletniku prodal A. Z.. R. C., kateremu je starejši mladoletnik prodajal avtoradie, pri tem sploh ni omenjen. Zato ta pritožbena navedba nima prav nobenega pomena. Priča A. Z. pa je prepričljivo navedel število vozovnic in dogovorjeno kupnino. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo razloga, zakaj tej priči ne bi verjelo. Sklicevanje na tabletomanijo te priče je premalo za ugotovitev, da starejši mladoletnik ni storil tega kaznivega dejanja. Tudi goljufija na škodo G. T. je bila pravilno ugotovljena. Priča D. V. še zdaleč ni potrdil zagovora starejšega mladoletnika, v katerem je ta zanikal kakršenkoli posel z oškodovanim G. T.. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo oškodovančevi izpovedbi, saj resnično ni imelo prav nobenega razloga, da oškodovancu ne bi verjelo. Sploh pa je izpovedba že omenjene priče D. V. glede tega kaznivega dejanja premalo konkretna, da bi lahko pomembno prispevala k ugotovitvi dejanskega stanja glede tega kaznivega dejanja. Zato mladoletnikovi pritožbi tudi glede tega kaznivega dejanja ni bilo mogoče slediti. V nasprotju s pritožnikoma meni sodišče druge stopnje, da je izrečena kazenska sankcija povsem primerna. Sodišče prve stopnje je natančno in obširno obrazložilo razloge tudi za ta del izpodbijane sodbe. Predvsem ni res, da bi izvedenka prof. dr. M. T. in C. za s. d. v C. kakorkoli priporočala glede izbire kazenske sankcije oziroma njene višine. Sklicevanje na doseženo prevzgojo v času bivanja pri očetu izgubi na pomenu, ker je bilo potrebno mlajšemu mladoletniku prav zaradi nediscipline med prestajanjem hišnega pripora zopet odrediti pripor. Ob dokazani nemoči staršev, pa tudi centra za socialno delo glede prevzgoje, ko ima sicer starejši mladoletnik po mnenju izvedenke dokaj dobre sposobnosti za spremembo dosedanjega načina življenja, je tako izrečena kazen mladoletniškega zapora ustrezna zlu, ki ga je povzročil s kaznivimi dejanji. Sodišče druge stopnje poudarja zlasti tehtne obteževalne okoliščine, zaradi katerih pritožbama tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbama bi moral starejši mladoletnik plačati stroške pritožbenega postopka, ki bi sicer nastali samo v povprečnini. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.