89. člen KZ

Glede posplošeno pritožbeno zatrjevanih nedoslednosti v izpovedbi ml. oškodovanke pritožbeno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da vsebinsko nemerodajna manjša odstopanja ne morejo ključno omajati verodostojnosti bistva izpovedbe. Takšna nihanja so sploh pri ml. oškodovancih, zlasti pri opisovanju travmatičnih dogodkov, pričakovana in psihološko razložljiva, kar je v obravnavani zadevi dodatno potrdil sodni izvedenec dr. B. B., ki je s tehtnim razlogovanjem, da ml. oškodovanka pripoveduje verno, brez tendence po falsifikaciji pripovedi, kakršnemkoli potenciranju, olepševanju, tako da je njeno pričanje verjetno, podprl razumen zaključek, da se ml. oškodovanka ne nagiba k potvarjanju realnosti in da dogodki, ki jih opisuje, najverjetneje niso zgolj plod njene domišljije ali vpliva s strani druge osebe. Odločilno je, da je ml. oškodovanka glede ključnih okoliščin - narave dejanja, identitete storilca in poteka inkriminiranega dejanja - ves čas izpovedovala konsistentno, pri čemer je njena izpoved notranje logična in življenjsko prepričljiva, nenazadnje pa tudi ustrezno dokazno podprta.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa. Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.

Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja. Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu. V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njego

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

ZKP ne pozna nadomeščanja obtožnih aktov. Procesni zakon ureja vložitev novega obtožnega akta, kot je to primarno pri spremembi obtožbe (tretji odstavek 344. člena ZKP) ali pri vložitvi obtožnega akta po zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa (šesti odstavek 492. člena ZKP). Kazenski zakonik (KZ) v drugem odstavku 70. člena določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji, določenimi v KZ, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki (drugi odstavek 70. člena KZ). To pomeni, da je starost storilca, ob storitvi kaznivega dejanja, nespremenljivo in odločilno dejstvo, od katerega je odvisen izrek vzgojnega ukrepa ali kazni. S potekom časa se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, ne more izreči strožja sankcija, kot je bila predpisana ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 93. člena KZ pa se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreči namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojna obsodba. Zakon v takem primeru dopušča izrek zapora oziroma pogojne obsodb

Pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni mladoletniškega zapora pravilno upoštevalo edino obteževalno okoliščino in nato še vse odločilne olajševalne okoliščine, ki po vrsti ne zmanjšujejo teže dejanj do mere, da bi bilo mogoče izrečeno kazen starejšemu mladoletniku znižati. Enako potem velja še za preostale okoliščine iz pritožbene obrazložitve, ki s samo težo dejanj nimajo ničesar opraviti, pač pa z namenom kaznovanja, ki je po oceni sodišča druge stopnje dosegljiv tudi pri nespremenjeni višini odmerjene kazni.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ul. l. RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994) v oddelku izrekanja kazenskih sankcij polnoletnemu, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, v prvem odstavku 93. člena KZ določa, da se polnoletnemu sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo, in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami. To torej pomeni, da če se sodi polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, se mu ne sme izreči vzgojni ukrep ukor in tudi ne navodil.

Uvedbe kazenskega postopka pa čeprav za enakovrstno kaznivo dejanje ni dopustno upoštevati kot obteževalno okoliščino, kakor tudi dejstva, da mladostnik kaznivega dejanja ni obžaloval. Storitev kaznivega dejanja je namreč zanikal in zato od njega ni moč pričakovati obžalovanje le tega. V tej fazi postopka tudi ni dopustno trditi, da je mladostnik nadaljeval z obravnavanimi početji, saj kot rečeno, še ni bil pravnomočno obsojen. Po določbi prvega odstavka 89. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 je mladoletniku dopustno izreči mladoletniški zapor le, če zaradi narave in teže kaznivega dejanja ter visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izrečeni vzgojnega ukrepa. Gre torej za skrajen ukrep, ko ostali vzgojni ukrepi svojega namena očitno ne bi dosegli, česar pa v obravnavani zadevi ni moč z zanesljivostjo trditi.

Ker se pri mladoletniku že izrečeni vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom uspešno izvršuje ne glede na to, da je mladoletnik tujec brez dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, in ker je na podlagi poročila zavoda ocenjeno, da se socialna slika mladoletnika spreminja v pozitivno smer, saj se je mladoletnik primerno vživel v novo okolje z novimi pravili vedenja in očitno sodeluje pri izvrševanju tega ukrepa, je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi mladoletnikovega zagovornika ter sodbo v točki I izreka spremenilo in postopek v tem delu ustavilo iz razlogov smotrnosti.

Presoja pritožbenih navedb, da je starejši mladoletnik ravnal v silobranu oziroma izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja uboja na mah. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, je v konkretnem primeru na mestu izrek mladoletniškega zapora in ne katerega od vzgojnih ukrepov za mladoletnike.

Določbe sedmega odstavka 86. člena KZ-1 v primeru izrečenega mladoletniškega zapora ni dopustno uporabiti.

Če sodišče 1. stopnje z zaslišanjem prič zanesljivo ugotovi datum storitve kaznivega dejanja, od katerega je odvisna možnost izreka kazni mladoletniškega zapora, je dejansko stanje tudi glede tega pogoja zanesljivo ugotovljeno. Zato izrečena kazen mladoletniškega zapora ne more pomeniti kršitve kazenskega zakona.

Sodišče lahko polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, med sojenje pa ni dopolnil enaindvajset let, izreče namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojno obsodbo vendar le v primeru če gre za kaznivo dejanje za katero je predpisana kazen hujša od petih let zapora, narava in teža dejanja pa je taka, da ne bi bilo upravičeno izreči vzgojni ukrep.