483. člen ZKP-UPB1

Upravičenci do pritožbe so tudi v primeru mladoletniških zadev iz XXVII. poglavja ZKP navedeni v 367. členu ZKP, ki v četrtem odstavku izrecno določa, da sme oškodovanec s pritožbo izpodbijati oprostilno in zavrnilno sodbo, obsodilno sodbo pa le v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, objavo pravnomočne sodbe in odločbo o stroških. Povedano drugače, pritožbeni razlogi, iz katerih lahko oškodovanec izpodbija sodno odločbo, so omejeni in ne zajemajo možnosti pritožbe oškodovanca zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.

Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč. V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.

O pritožbi zoper meritorno odločbo (sklep o izreku vzgojnega ukrepa) ne sme odločati sodnik le tedaj, če je vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje.

Ni pomembno, da oškodovanka osebno, oziroma sama pri sebi ni soglašala s spolnim odnosom, pač pa, kako je njeno nestrinjanje lahko spoznal in tudi razumel mladoletnik, glede na to, da je upravičeno mislil, da si oškodovanka želi spolnega odnosa. Obravnavano dejanje se je pripetilo med dvema mladostnikoma, praktično še otrokoma, ki sta pričela raziskovati svet spolnosti. Preganjati otroka, ki je pravkar presegel prag kazenske odgovornosti, bi bilo smiselno tedaj, kadar bi storil dejanje, ki bi ga kljub svoji starosti dojel kot prepovedano oziroma zavržno ali nekaj, kar ve, da ne bi smel storiti. Razlaga v izpodbijanem sklepu, da je vzgojni ukrep nujen zato, da se mladoletnika opozori, da njegovo ravnanje ni bilo ustrezno in je tudi kaznivo, zato ni prepričljivo, saj bi ta zavest pri mladoletniku morala obstajati že ob storitvi kaznivega dejanja. Mladoletniku pa tega, da je vedel, da je spolni odnos kazniv, če nima izrecnega soglasja, glede na njegovo starost, gotovo ni mogoče dokazati, kot utemeljeno navaja pritožba

Če mladoletnik, ki je kaznivo dejanje storil kot starejši mladoletnik, med postopkom do pravnomočnosti sklepa o izreku vzgojnega ukrepa postane polnoleten, mu navodil in prepovedi kot samostojnega vzgojnega ukrepa ni več dopustno izreči.

Postopnost zaostrovanja kazenskih sankcij je bila pri obdolžencu izčrpana, izrečeni mladoletniški zapor nanj ni vplival, tudi ne že izrečena kazen zapora, zato se odločitev sodišča prve stopnje za izrek vzgojnega ukrepa oddaje mlajšega polnoletnega storilca v prevzgojni dom kaže kot nepravilna.

Mladoletnice in oškodovanka so si dobesedno skočile v lase s tem, da jo je oškodovanka odnesla slabše, ker so bile nasprotnice, sicer sestre A., v premoči. V prvotnem prerivanju in nato pretepu, ki je trajal nekaj minut, tudi oškodovanka ni ostala povsem pasivna, saj je sama lasala C. A., ki jo je šele po tistem udarila v obraz, kar je najverjetneje imelo za posledico poškodbo nosu. Okoliščina, da sta ju pri tem sestri C. A. držali vsaka za roko, sicer potrjuje pritožbeno razlago, da je bila oškodovanka v tistem trenutku nemočna, vendar tega ni mogoče enačiti z zakonskim znakom spravljanja v podrejen položaj. Šlo je namreč le za trenutno situacijo, ki se je odvila v običajnem pretepu s praskanjem, lasanjem in udarjanjem, objektivno gledano pa takšno dejanje ni doseglo tiste intenzivnosti, da bi prešlo v nasilništvo z izživljanjem nad nemočno žrtvijo. Prav tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo dokazano ugašanje cigarete na vratu oškodovanke, saj ni bilo videti nobenih poškodb. Tudi ne drži, da naj bi z nasiljem pričele mladoletnice, saj kot se je pokazalo v pripravljalnem postopku, je bila prav oškodovanka tista, ki je pričela pihati cigaretni dim v obraz A. A. in jo s

Drugi dokazi v tej zvezi so zgolj posredni (na primer zapisnik o hišni preiskavi, zapisnik o zasegu predmetov, SMS korespondenca z neznanim ovaditeljem ipd.) in kažejo na splošno povezanost starejšega mladoletnika s prepovedanimi drogami ali takšni (na primer zbrana obvestila), ki izpovedb neposredno zaslišanih prič na glavni obravnavi ne morejo nadomestiti.

Obdolženec ne more biti zaslišan kot priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločitve sodišča o ustavitvi postopka zoper mladoletnika iz razlogov smotrnosti.

Diskrecijska pravica, ki je izražena v oportunitetnem načelu (načelo smotrnosti kazenskega pregona), ki je med drugim uzakonjena v 28. členu ZOPOKD, je le v domeni državnega tožilca.

Kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, ob nespremenjenem opisu mladoletnikom očitanih kaznivih dejanj, samo spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj in zaključilo, da so mladoletniki zase pridobili pornografsko ali drugačno seksualno vsebino. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa uporabilo dovršni glagol („pridobili“), kar je posledica tega, da so bile slike, upoštevaje kazenskopravni očitek mladoletnikom, s strani oškodovanke posredovane zgolj enkrat. Pritožbeno sodišče ob tem ni opravilo presoje, ali gre pri mladoletnikom očitanem ravnanju za zadostno stopnjo intenzivnosti, da že enkratna pridobitev fotografij zadošča za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.

Ker se pri mladoletniku že izrečeni vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom uspešno izvršuje ne glede na to, da je mladoletnik tujec brez dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, in ker je na podlagi poročila zavoda ocenjeno, da se socialna slika mladoletnika spreminja v pozitivno smer, saj se je mladoletnik primerno vživel v novo okolje z novimi pravili vedenja in očitno sodeluje pri izvrševanju tega ukrepa, je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi mladoletnikovega zagovornika ter sodbo v točki I izreka spremenilo in postopek v tem delu ustavilo iz razlogov smotrnosti.

V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem. Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.

Obvestilo policiji na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP ni nedovoljen dokaz, saj so take izjave pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato tudi ni potrebno izločiti iz spisa.

Ustavna pravica do izvajanja dokazov (tretja alinea 29. člena Ustave) pomeni pravico obrambe, da predlaga izvedbo dokazov in na drugi strani dolžnost sodišča, da se do teh določno opredeli, bodisi tako, da izvede dokaz, če se z njim strinja, ali tako, da ga obrazloženo zavrne.

Glede na določbo 2. odstavka 92. člena KZ se M.Č.-ju, ki je kot mlajši mladoletnik storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, v času seje senata pred pritožbenim sodiščem pa je bil že polnoleten, ne bi smelo več soditi. Ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, je Vrhovno sodišče postopek ustavilo (2. odstavek 483. člena ZKP).

Če sodišče 1. stopnje z zaslišanjem prič zanesljivo ugotovi datum storitve kaznivega dejanja, od katerega je odvisna možnost izreka kazni mladoletniškega zapora, je dejansko stanje tudi glede tega pogoja zanesljivo ugotovljeno. Zato izrečena kazen mladoletniškega zapora ne more pomeniti kršitve kazenskega zakona.