VSRS Sklep II Ips 573/98

Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pravdni postopek zaradi umika tožbe končan in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 131.125 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1997 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti odločitvi o plačilu stroškov postopka zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. Odločitev o plačilu stroškov postopka ni pravilna. Tožena stranka je med postopkom res izpraznila poslovni prostor, vendar pa to še ne pomeni, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Še manj je mogoče šteti izpraznitev poslovnega prostora za pripoznavo tožbenega zahtevka. Tožena stranka je izpraznila poslovni prostor zato, ker je hotela tožeča stranka z vloženo tožbo izsiliti nenormalno visoko najemnino. Sklepa sodišč druge in prve stopnje naj se zato tako spremenita, da bo povrnitev stroškov postopka naložena tožeči stranki.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu v zvezi s 400. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Zakon določa, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). S takšnim sklepom v duhu pravkar citiranega predpisa so mišljeni sklepi, s katerimi sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi potrdi (2. točka 380. člema ZPP) sklep sodišča prve stopnje, ki je s formalno odločbo, pa naj bo ta konstitutivne ali deklaratorne narave, končalo postopek (na primer z zavrženjem tožbe zaradi procesnih predpostavk - prvi odstavek 282. člena in drugi odstavek 288. člena ZPP ali z ugotovitvijo konca postopka zaradi umika tožbe - 193. člen ZPP) ali s katerim je zavrglo pravno sredstvo (prvi odstavek 358. člena ZPP). Nadalje so mišljeni tisti sklepi, s katerimi je sodišče druge stopnje samo s formalno odločitvijo končalo postopek s tem, da je zavrglo pritožbo zoper prej omenjene sklepe prvega sodišča kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno (1. točka 380. člena ZPP), zavrglo iz takšnih razlogov pritožbo zoper sodbo (367. člen ZPP) ali kadar je samo razveljavilo sodbo in zavrglo tožbo (drugi odstavek 369. člena ZPP).

Ne sodi pa med takšne sklepe sklep o pravdnih stroških, pa naj bo izdan skupaj z odločbo o glavni stvari (sodbo ali sklepom, ki pomeni končanje postopka) ali samostojno. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper odločitve sodišča, ki so ne le trajnega pomena za stranke marveč tudi le v tistih zadevah, ki so že po svoji naravi pomembne (četrti odstavek 382. člena ZPP) ali pa je vrednost spornega predmeta večja (drugi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Iz opisanih razlogov je zakonodajalec močno omejil možnost revizije zoper sklepe (ki so zvečine procesne narave) le na tiste, ki so končne narave, za stranki torej pomembnejše. Pa še pri teh je zakon skrčil možnost revizijskega izpodbijanja le na tiste, ki izvirajo iz sporov, v katerih bi bila revizija dovoljena zoper sodbo o glavni stvari (drugi odstavek 400. člena ZPP). Sklepu o pravdnih stroških, ki ohranja to svojo naravo - sklepa tako v primerih, ko je odločitev o njih sprejeta skupaj s sodbo oziroma skupaj z drugim sklepom ali pa povsem samostojno (peti odstavek 129. člena ZPP), ne moremo pritakniti lastnosti končnosti. Vselej je tako tesno povezan z odločitvijo o glavni stvari (meritorno ali formalno), da se ne more izviti iz svoje narave akcesornosti.

Ta akcesornost ni podana v samem razmerju med strankama, ki je predmet sodnega odločanja o glavni stvari, pač pa v razmerju do pravde: odločitev o pravdnih stroških je odvisna od potrebnosti in uspešnosti pravdanja. Ali drugače, pravdni stroški niso "pripadek" zahtevka samega (kakor na primer obresti pri denarni terjatvi) in zahtevek za njihovo plačilo nima nobene zveze z materialnim zahtevkom kot podlago za tožbeni zahtevek. Tako tudi v primerih, ko stranka skrči tožbeni zahtevek le na plačilo pravdnih stroškov ali umakne tožbo, terja pa njihovo plačilo, ostaja oblika odločbe o njih sklep (že omenjeni peti odstavek 129. člena ZPP) in ne sodba, kar spet kaže na njeno akcesornost in s tem na to, da ni končne narave. Postopek se je namreč v takšnih primerih končal z izjavo o skrčitvi zahtevka oziroma o umiku tožbe, v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP pa z deklaratorno odločbo o končanju postopka.

Tudi procesni institut litispendence odkriva naravo nedokončnosti sklepa o pravdnih stroških. Litispendenca - visečnost pravde, ki nastopi z vročitvijo tožbe tožencu (prvi odstavek 194. člena ZPP) oziroma z naznanitvijo njenih sprememb (ki se tičejo zahtevka) med postopkom tožencu (drugi odstavek 194. člena ZPP), se nanaša na sporno razmerje med strankama, torej na postavljeni tožbeni zahtevek, in se neha, kar pride v poštev v tej zadevi, ko je tožba umaknjena, ne pa na primer, ko je odločeno o pravdnih stroških. Revizija pa je dovoljena, kot je bilo spočetka zapisano, le zoper takšne sklepe, ki pripeljejo do prenehanja litispendence o določeni glavni stvari (prvi odstavek 400. člena ZPP). Učinek litispendence je namreč v tem, da se, dokler traja, o isti glavni stvari ne more začeti druga pravda (tretji odstavek 194. člena ZPP).

Če vse povedano uporabimo za preizkus dovoljenosti obravnavane revizije, se glede dovoljenosti ponudi negativen odgovor. Postopek v tej zadevi se je končal, ko je tožnik skrčil tožbeni zahtevek le na stroške pravdnega postopka in ko je bila s ten seznanjena tožena stranka. Oziroma, gledano skozi določbo 400. člena ZPP, ko je bil o tem izdan deklaratorni sklep o končanju postopka (ki s pritožbo ni bil napaden). Odločba o pravdnih stroških, izdana na prvi stopnji, in samostojna odločba o njih na pritožbeni stopnji, potemtakem ne more pomeniti sklepa, s katerim se je postopek končal. Revizija torej napada odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (prvi in četrti odstavek 400. člena in drugi odstavek 389. člena ZPP). Zato jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).