194. člen ZPP

Iz izvršilnega naslova res izhaja, da sta dolžnika v odnosu zakonitega sosporništva (zastaviteljica in porok), vendar pa sta dolžnika vložila eno pritožbo zoper sklep o ugovoru, zaradi česar bi jima sodišče moralo odmeriti eno sodno takso.

Prvotožena stranka je v pogodbeni zavezi kot glavni dolžnik, drugotožena stranka pa kot solidarni porok. V postopku nastopata kot samostojni stranki. Spor o njunih obveznostih bi bilo mogoče rešiti različno, zato nista nujna sospornika. Ob uporabi pravil solidarnega poroštva je dolžna drugotožena stranka kot porok in plačnik tožeči stranki kot upniku izpolniti celotno obveznost glavnega dolžnika.

Solidarni dolžniki so le navadni materialni sosporniki. Tožeča stranka bo lahko s tem, ko je v novem sojenju pridobila izvršilni naslov še zoper prvega toženca, ki je sporni znesek dolžan plačati solidarno z A. A., dosegla poplačilo terjatve tako iz premoženja prvega toženca kot iz premoženja A. A. Ko pa bo terjatev poplačana, bosta lahko prvi toženec ali A. A. v izvršilnem postopku ugovarjala, da je terjatev že prenehala. Tožeča stranka se torej zaradi izvršilnega naslova, ki ga je izposlovala v tem sojenju, ne bo mogla poplačati dvakrat.

Tožnik ne more imeti delovnega razmerja za poln delovni čas za isto obdobje pri dveh delodajalcih. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se za obdobje, ko ima tožnik delovno razmerje priznano od drugega delodajalca, zavrne zahtevek za priznanje delovnega razmerja oziroma za plačilo denarnih zneskov, izhajajočih iz delovnega razmerja, od tožene stranke.

100. člen ZOR ne zahteva, da se tudi vsako pisno pomoto razlaga v korist šibkejše pogodbene stranke, ampak predpisuje tak način razlage zlasti glede nejasnih pogodbenih pravil. Šestotoženec zmotno zatrjuje, da bi lahko tožnica utemeljenost zahtevka po višini dokazala le s predlaganjem izvedenca finančne stroke. Toženci so namreč tisti, ki bi morali ob konkretiziranem prerekanju višine vtoževane terjatve svoje trditve dokazati – npr. s predložitvijo svojega obračuna dolga ali predlaganjem postavitve izvedenca finančne stroke.

O istem zahtevku, o katerem že teče pravda, se ne more začeti nova pravda med istimi strankami. Z novim zahtevkom je izenačen tudi zahtevek, ki ga prvotožena stranka ugovarja v pobot. Do streljanja je prišlo po krivdi prvega toženca, ki je tožnika spravil v stanje, da je streljal in zato ravnanja tožnika (uporaba strelnega orožja) ni mogoče oceniti kot prispevka k nastanku tožnikove škode. Tožniku pripada odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kamor lahko kot posredne telesne bolečine uvrstimo težave, ki so nastale v okviru posttravmatske stresne motnje: motnje spanja, bolečine v trebuhu, tesnobnost, anksioznost, nemir, preobčutljivost, nočne more, podoživljanje stresnega dogodka ter hude strahove ob srečanju oseb, ki so ga spominjale na prvega toženca, umik iz družbe in precejšnja socialna izolacija. O razžalitvi govorimo takrat, če gre za formalno žalitev, psovke, izraze omalovaževanja, žaljive vrednostne sodbe ipd. Zadostuje že zavest, da je dejanje objektivno žaljivo in sposobno, da žali čast in dobro ime ter voljo storilca storiti to dejanje kot pri vsaki drugi nepremoženjski škodi je tudi pri tej odločilen kriterij nje

Tožnika (in toženca) sta navadna sospornika. Tožnika sta v tožbi za vse nedenarne zahtevke navedla enotno vrednost spora 2,100.000 SIT. Ob podmeni, da so vsi zahtevki ovrednoteni enako, je vrednost vsakega relevantnega zahtevka za dovoljenost revizije prenizka.

Drugi toženec je bil porok za obveznost glavnega dolžnika. Zato ni pravno pomembno, ali je v poroštveni izjavi F. d.d. za to družbo zapisano kaj drugega in kako je morebiten drugačen zapis treba razlagati. Ne gre namreč za porokovega poroka v smislu četrtega odstavka 1001. člena ZOR kot skuša uveljaviti revizija. Vsebina solidarnosti porokov po 1005. členu ZOR je enaka vsebini solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR, kar med drugim pomeni, da bi tožnica lahko tožbo vložila samo proti enemu od solidarno zavezanih porokov, torej tudi samo proti prvemu tožencu.

Kadar dolžnik v izvršilnem postopku uveljavlja pobot, je potrebno ločiti, ali uveljavlja pobotni ugovor (procesni pobot) ali ugovor prenehanja terjatve zaradi pobotanja (materialnopravni pobot). Z izvršilnim pobotnim ugovorom, dolžnik od izvršilnega sodišča zahteva, da ugovoru ugodi in izda odločbo o pobotu, s katero pobota dolžnikov terjatev do upnika s tistim, kar ta terja od dolžnika. Takšen ugovor pobota v izvršilnem postopku ni dopusten. Ugovor dolžnika bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kot ugovor prenehanja terjatve v smislu 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da je terjatev prenehala zaradi materialnopravnega pobota, do katerega je prišlo med tem izvršilnim postopkom. Vendar pa v konkretnem primeru, ko dolžnik v ugovoru zatrjuje, da ima terjatev do upnika v višini 88.610,00 SIT s pripadki, ki jo že izterjuje v drugem izvršilnem postopku in hkrati uveljavlja v pobot v tem izvršilnem postopku, s takšno trditvijo ne more uspeti. Dolžnik namreč svojo terjatev do upnika uveljavlja dvakrat; enkrat v izvršilnem postopku, ki ga je on sprožil, drugič pa v tem, v katerem ugovarja svojo terjatev v pobot. To pa pomeni, da je z začetkom izvršilnega postopka opr. št. I X

Če je terjatev iz naslova odpravnine in jubilejne nagrade ob stečajnem dolžniku prerekala tudi druga oseba (banka), v primeru spora, v katerem delavec od nekdanjega delodajalca v stečaju zahteva plačilo navedenih zneskov, delodajalec v stečaju in banka nista nujna sospornika na pasivni strani.

Ker sta glavni dolžnik in porok navadna (in ne enotna) sospornika, se zastoji v postopku (prekinitev, mirovanje), ki nastopijo le glede enega od njiju, ne nanašajo tudi na drugega sospornika.

Ker iz razmerja med glavnim dolžnikom in porokom ne izhaja, da bi morala biti njuna odgovornost nujno enaka kar zadeva njen obseg in vsebino, sta pravna teorija in sodna praksa soglasni, da ne moreta biti enotna sospornika (in zato tudi ne nujna sospornika). Zoper glavnega dolžnika in poroka je namreč možna različna sodba, ker ima porok proti upniku tudi tiste ugovore, ki so zasnovani v osebnem razmerju med porokom in upnikom.

Tako kot z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oz. samostojno ugotovitveno tožbo ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja nekega dejstva, ne morejo biti predmet ugotovitvenega zahtevka posamezne materialnopravne predpostavke pravnega razmerja. Sodišče mora ob ugotovitvi dejstev, pomembnih za razrešitev spora, odločiti, ali se ugotovljeno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanjem pravne norme ter izreče pravno posledico, ki jo pravna norma predvideva.

Za razsojeno stvar ne gre le takrat, ko tožnik vloži novo tožbo o že pravnomočno zavrnjenem zahtevku, marveč tudi takrat, ko je bilo pravnomočno v celoti ugodeno obogatitvenemu denarnemu zahtevku, le da je bil ta prenizko postavljen.

Kadar je predmet zahtevka denar ali druga generična stvar, je mogoče istovetnost zahtevka ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago.

S trenutkom umika se šteje, kot da predlog za izvršbo sploh nikoli ni bil vložen, sklep sodišča o umiku oz. o ustavitvi postopka pa je zgolj deklaratorne narave.

Iz podatkov priloženega spisa in ugovornih navedb ne izhaja, da bi šlo v tem izvršilnem postopku za uveljavljanje iste terjatve (zahtevka) v smislu 4. odst. 194. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ.

1. V postopku delitve stvari in skupnega premoženja morajo sodelovati vsi skupni lastniki (v konkretnem primeru dediči parcele). Gre namreč za nujne sospornike. 2. Pravdni postopek se je začel s tožbo tožeče stranke po napotitvenem sklepu nepravdnega sodišča, v katerem je nastal spor o delitvi parcele št. X. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice tožencev na določenem delu parcele št. X. To isto vprašanje - vprašanje razdelitve parcele št. X - se med istimi strankami že obravnava v nepravdnem postopku pred nepravdnim sodiščem. To pa pomeni, da teče pravda (postopek) o istem zahtevku, o katerem se (že) odloča v nepravdnem postopku, kar pa ni dopustno (3. odst. 194. čl. ZPP/77) in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). 3. Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo, s katero je uveljavila svoj predlog (zahtevek) za razdelitev parcele št. X in ki ga je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo. Tožena stranka se zoper sodbo ni pritožila. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo tudi v tem delu in tudi nasprotno t

Če poroštvena pogodba kot kreditni posel s tujino ni bila registrirana pri Banki Slovenije, potem ni začela veljati, ker je bila sklenjena pod odložnim pogojem, da jo bo Banka Slovenije registrirala. Zato taka pogodba ni nična zaradi pomanjkanja v javnem interesu predpisane obličnosti. Če se je eden od porokov pripojil drugemu poroku (oba poroka sta pravni osebi), potem upnik ne more uveljavljati zahtevka iz naslova poroštva dvakrat (enkrat od poroka kot samostojnega poroka, drugič pa kot pravnega naslednika drugega poroka) in je treba glede kasneje uveljavljanega zahtevka tožbo zavreči zaradi litispendence (ali pa že razsojene zadeve, če bi bila prva sodba že pravnomočna).

Tožena stranka zmotno meni, da je za nastop litispendence, ki jo v pritožbenem postopku zatrjuje, odločilen datum vročitve pripravljalne vloge tožeče stranke, s katero razširja zahtevek, sodišču. Po 2. odstavku 194. člena ZPP začne pravda teči o zahtevku, ki ga stranka postavi med postopkom, od trenutka, ko je o njem obveščena nasprotna stranka. Ker je pravda o istem tožbenem zahtevku tekla že pred prejemom pripravljalne vloge, bo obstoj pravde tožena stranka lahko uveljavljala v postopku pod opr. št. ... (primerjaj 3. odstavek 194. člena ZPP).