129. člen ZPP

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da grožnja tožnika, da bo A. A. ustrelil, če mu bo poskusila brisati ure, predstavlja nasilno obnašanje do podrejene. Pravila službe v slovenski vojski v 35. točki določajo, da temelji ravnanje pripadnikov Slovenske vojske na načelu, da je vsakršno kratenje človekovega dostojanstva in integritete nevzdržno ter nesprejemljivo in da je neželeno vsako ravnanje temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Zato je nedvomno podana kršitev iz 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da besede posameznika proti posameznici, ki niso bile namenjene delodajalcu, ne predstavljajo kršitve delovne obveznosti, zaradi katere bi bil delavec pri delodajalcu sankcioniran.

V obravnavanem primeru je po vpogledu v zapisnik o posvetovanju in glasovanju mogoče zaključiti edino to, da potek glasovanja in sprejem odločbe ni potekal skladno z določbo 129. člena ZPP. Zato posledično tudi ni mogoče šteti, da bi senat sodišča prve stopnje sodno odločbo skladno z 291. členom ZPP sploh izdal. Torej, da bi senat po posvetu in z glasovanjem razglasil odločbo, ki je enaka tisti, ki je bila izdana.

Tožnica je prerekala, da je bila odločitev na organu druge stopnje sprejeta dne 11. 4. 2018, in je navajala, da je bila odločba izdana kasneje, tj. 15. 6. 2018. Ob smiselni uporabi določbe 129. člena ZPP se kot datum odločitve šteje datum zasedanja senata komisije na seji dne 11. 4. 2018, kakor izhaja iz uvoda odločbe organa druge stopnje. Po prvem odstavku 324. člena ZPP uvod odločbe vsebuje med drugim tudi datum, ko je bila odločitev izdana, medtem ko datum njene pisne izdelave (15. 6. 2018) za zastaranje vodenja disciplinskega postopka ni relevanten. Navedeno pomeni, da je tožena stranka spoštovala subjektivni zastaralni rok za vodenje postopka, ker se je ta zaključil pred 15. 5. 2018, in sicer s sprejemom odločitve dne 11. 4. 2018.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju vloge, s katero je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine, pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal ZPIZ-1, ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Treba pa je presoditi, ali se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. V predmetni zadevi ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista presojali dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v določenih mesecih, za katere tožnica trdi, da so bili plačani, tožena stranka pa, da niso bili plačani v ustrezni višini in se zato ne upoštevajo pri priznanju pravic. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini še ni odločala, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju je pomemben, ker je dokument o izdaji sodbe. Pomemben pa je tudi zato, ker je (le) iz njega mogoče ugotoviti, kdo je sodeloval pri sojenju ter ali je odločba, ki je bila razglašena (oz. odpravljena), enaka tisti, ki je bila izdana (izglasovana). V konkretnem primeru je mogoče zaključiti, da senat ni sprejel odločitve oziroma, da izpodbijana sodba sploh ni bila izdana, ker v posvetovalnem zapisniku ni zapisana odločitev. Iz posvetovalnega zapisnika namreč ne izhaja, da bi senat skladno z 291. členom ZPP izdal sodno odločbo.

Pravilno je stališče sodišča, da je pravna in dejanska podlaga zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na podlagi trditev, da je bil tožnik dejanski kupec stanovanja, in zahtevka za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju različna in da zato ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.

Tožnik s tožbo na temelju neupravičene obogatitve ne more zahtevati vrnitve plačanega zenska, saj ga je plačal na podlagi pravnomočnega plačilnega naloga. O pravnomočno razsojeni stvari se v skladu s 333. členom ZPP (1977) oziroma 319. členom ZPP ne more ponovno odločati, o utemeljenosti odločitve pa ne ponovno razpravljati (razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi), zato po pravnomočnosti sodne odločbe ni mogoče uveljavljati, da sodišče ni odločilo pravilno.

Kot predhodna se ne morejo reševati vprašanja očetovstva oziroma materinstva niti vprašanja veljavnosti oziroma razveze zakonske zveze. Vprašanja osebnega statusa ne morejo biti vezana le na osebe, ki so bile stranke v postopku, ampak morajo učinkovati erga omnes. Odločitev o teh vprašanjih mora biti zato po ustaljeni sodni praksi sprejeta po postopku, predpisanem v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Revizija zoper pravnomočno sodbo o plačilu stroškov, nastalih v predhodnem disciplinskem postopku, ki jih stranka s tožbo samostojno uveljavlja, ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče ni pravnomočno končalo postopka s sklepom o stroških v sodbi. Zato revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena.

O disciplinski odgovornosti razrešenega direktorja za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil v času opravljanja funkcije direktorja, odloča organ, ki ga je imenoval. Zakon v tem primeru ne dopušča nikakršnega prenosa pristojnosti na drug disciplinski organ. Ker je tožnika imenoval za direktorja delavski svet, je torej delavski svet edini organ, ki je pooblaščen za odločanje o tožnikovi disciplinski odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti. Ker je o tožnikovi odgovornosti odločala disciplinska komisija, ki za to ni bila stvarno pristojna, je odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti tožnika nezakonita.

Tožba z zahtevkom za razveljavitev pogodbe je oblikovalna in ne ugotovitvena tožba. Pravni interes za oblikovalno in dajatveno tožbo se domneva. Če gre za ugotovitveno tožbo in tožnik ni izkazal pravnega interesa zanjo, tožena stranka in sodišče prve stopnje pa sta to prezrla, pritožbeno sodišče ne sme po uradni dolžnosti razveljaviti sodbe in tožbe zavreči.

Odškodnine za duševne bolečine zaradi negotove eksistence ZOR ne pozna (kar bi pomenilo, da taka škoda ni pravno priznana), poleg tega pa jo revident poveže še z odškodnino za strah. Zato bi moralo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 311. člena ZPP/77 (vodstvo glavne obravnave) najprej razčistiti, kakšno nepremoženjsko škodo tožnik uveljavlja (v reviziji navaja, da uveljavlja odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti) in v kakšnem znesku postavlja vsakega od odškodninskih zahtevkov, če sta dva. Pri plači, terenskem dodatku in regresu gre za plačilo obveznosti, ki jo predstavlja vsota denarja oziroma denarna obveznost. Za take obveznosti veljajo določbe 394. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), da mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost. Takih denarnih obveznosti ni mogoče valorizirati, načelu popolne odškodnine pa je zadoščeno z uporabo instituta zakonitih zamudnih obresti, kot je to določeno v določbi 277. člena ZOR.

Pravnomočni sklep o dedovanju za osebo, ki ni bila stranka v zapuščinskem postopku ni ovira, da uveljavi v pravdi varstvo svoje lastninske pravice na stvari, ki je bila sicer v sklepu o dedovanju navedena kot del zapuščine. Tožnik nima pravnega interesa za tožbo zaradi ugotovitve, da toženec ni solastnik določene nepremičnine. Tudi za meritorno obratovanje dajatvene tožbe je nujen pravni interes tožnika.

Kadar sodišče vnovič odloči v okviru istega postopka o že razsojeni stvari, pritožbeno sodišče le razveljavi takšno odločbo in ne zavrže tožbe. Ko se ugotavljajo možnosti staršev za preživljanje je potrebno upoštevati vse njihove redne in izredne dohodke, njihovo splošno premoženjsko stanje tako glede lastništva premičnin kakor tudi nepremičnin ter vse možnosti za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov. V zvezi s slednjim pa je potrebno upoštevati po eni strani možnosti za zaslužek v danem okolju, po drugi strani pa vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo oziroma strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje. S takšnim kompleksnim razumevanjem možnosti zavezanca sta zarisana tudi obseg in način ugotavljanja relevantnih dejstev na prvi in drugi stopnji sojenja in materialnopravna presoja tako ugotovljenih dejstev. Skratka, niso pomembni le podatki oziroma ugotovitve o obstoječem premoženjskem stanju zavezanca, marveč tudi njegove realne pridobitne možnosti. Le-teh pa ni vselej nujno ugotavljati s poizvedbami in pritegnitvijo izvedenca in drugimi podobnimi dokazi, marveč jih je mogoče upoštevati že na podlagi splošno znani

Stroškovni sklep ima tako naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Zato stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je dopustna revizija po določbah 400. člena ZPP.

Sklepu o pravdnih stroških, ki ohranja to svojo naravo - sklepa tako v primerih, ko je odločitev o njih sprejeta skupaj s sodbo oziroma skupaj z drugim sklepom ali pa povsem samostojno (peti odstavek 129. člena ZPP), ne moremo pritakniti lastnosti končnosti. Vselej je tako tesno povezan z odločitvijo o glavni stvari (meritorno ali formalno), da se ne more izviti iz svoje narave akcesornosti. Odločba o pravdnih stroških, izdana na prvi stopnji, in samostojna odločba o njih na pritožbeni stopnji, ne more pomeniti sklepa, s katerim se je postopek končal. Revizija torej napada odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (prvi in četrti odstavek 400. člena in drugi odstavek 389. člena ZPP).

Nedovoljenost revizije zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

Revizija zoper pravnomočno odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena in tako tudi ne takrat, ko tožnik skrči tožbeni zahtevek na njihovo plačilo.

Po določilu 400. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo le zoper tiste sklepe sodišč druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Take narave pa nima stroškovni sklep v postopkih, ki se končajo z odločitvijo o glavni stvari.