VSRS Sodba II Ips 81/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 400.000,00 SIT, njeno pritožbo proti tej sodbi pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 385. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Čeprav je vprašanje vzročne zveze dejanske narave pa so bile v dosedanjem postopku kršene določbe 2., 5. in 7. člena ZPP. Obe sodišči sta posegli v načelo dispozitivnosti in kontradiktornosti postopka.

Dokazni postopek je bil izvajan mimo navedb tožene stranke. Pred sodiščem druge stopnje niso bile obravnavane vse pritožbene navedbe. Tako ni bilo upoštevano, da je tožeča stranka z dopisom tožene stranke z dne 22.1.1996 in dopisom K. t. z. z dne 30.8.1996 dokazala, da gradbišče tožene stranke ni bilo zavarovano v skladu s predpisi in soglasji. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Dokazni postopek na prvi stopnji je bil o odločilnih dejstvih pomanjkljiv. Sprejeti zaključki so poeno-stavljeni. Makadamska cesta v bližini ni bila takšna, da bi se z nje spiral pesek. Sicer pa je odgovornost tožene stranke zaradi gradnje objekta objektivna. Gradbena dejavnost namreč predstavlja nevarno dejavnost (173. člen ZOR). Pesek, zložen na klancu, ni bil zavarovan pred izpiranjem. Če bi tožena stranka spoštovala določbe pravilnika o zaščiti na delu v gradbeništvu, do nesreče ne bi prišlo. Sicer pa tožena stranka ni dokazovala neobstoja vzročne zveze, niti v tej smeri ni ponudila dokazov.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Zaradi dokazovanja obstoja vzročne zveze med ravnanjem ali opustitvijo odgovorne osebe in oškodovancu nastalo škodo morajo biti ugotovljena številna dejstva, ki so (praviloma) dejanske narave. V okviru opredelitve s stališča njihove pravne relevantnosti in izbire - nekatera morda niso povezana z ravnanjem ali opustitvijo odgovorne osebe - pa gre za problem pravne razlage vzročnosti in s tem za področje materialnopravne presoje. Izpodbijana sodba je v tej smeri pravno relevantna dejstva ugotovila. Obstoj teh dejstev kot rezultat dokazne presoje ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Vendar pa je reviziji mogoče očitati prav to čeprav se besedno od tega ogradi. Ugotovitve o tem, kje se je nahajal kup peska tožene stranke, koliko stran od kraja, kjer je tožnici spodrsnilo, kakšne granulacije je bil, ali je bil kup ograjen ali ne in ali je na kraju škodnega dogodka bil tudi pesek drugačne granulacije, ki je imel svoj vir v bližnji makadamski cesti, so na revizijski stopnji neizpodbojne, istočasno pa direktno posegajo v področje presoje obstoja vzročne zveze. Tožnica je spodrsnila na pesku in o tem ni spora. Vendar pa tožena stranka trdi, da je bil kup peska, ki ga je v bližini odložila, zavarovan. Zanika torej, da bi tožnica mogla spodrsniti na njenem pesku, kar pomeni, da je po tem stališču mogla spodrsniti na pesku, ki ni izhajal iz njenega vira. Zato ne drži revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje o obstoju vzročne zveze presojali mimo navedb strank, torej tudi mimo trditev tožene stranke. Obstoj vzročne zveze pa je tudi eden od predpogojev za odškodninsko odgovornost. Pravilna uporaba materialnega prava torej (tudi) že sama po sebi terja presojo o obstoju vzročne zveze. Sodišče druge stopnje v tej smeri ni zagrešilo napak, ki bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (2. točka prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. in 2., 5. in 7. členom ZPP). Vsa pravno relevantna dejstva so bila opredeljena s tožbenim zahtevkom in trditveno podlago v odgovoru na tožbo. Nobeden od izvedenih dokazov pri sojenju ni bil prezrt, sodišče druge stopnje pa je pri svoji odločitvi upoštevalo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP) in se do njih opredelilo. Pri tem se je v nasprotju z revizijsko trditvijo opredeljevalo ravno do ocene o spornih dejstvih - tistih, ki se nanašajo na ugotovitev o obstoju ali neobstoju vzročne zveze. Glede nespornih - to mu očita revizija - se mu pač ni bilo treba opredeljevati. Razlogi izpodbijane sodbe pa so tudi sicer notranje konsistentni in z izvedenimi dokazi niso v nasprotju. Zato tudi očitek obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ne drži.

Razlogi za potrditev pravilnosti pravne presoje v izpodbijani sodbi so glede obstoja vzročne zveze - čeprav revizija svoje nestrinjanje v tej smeri izraža "skozi" revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka - deloma že navedeni. Dejanske ugotovitve so takšne, da opredeljujejo kot najverjetnejši vzrok za tožničin zdrs debelejši pesek, ki pa ni mogel izvirati iz kupa, ki ga je odložila tožena stranka. Sprejeta je tudi dokazna ocena o tem, da je debelo zrnati pesek zaradi spiranja na kraj dogodka prihajal iz bližnje, navzdol viseče ceste. Morebitna opustitev spoštovanja predpisov o zavarovanju peska zato ni pravno relevantni vzrok za zdrs: na kraju dogodka je bil namreč po dejanskih ugotovitvah debelo zrnati pesek. Revizijske navedbe o toženkinem morebitnem nespoštovanju pravilnika o zaščiti na delu v gradbeništvu so torej za to razsojo nepomembne in to ne glede na ugotovitev, da je bil kup peska proti spiranju zavarovan z desko.

Gradbena dejavnost je ob ugotovitvi konkretnih okoliščin lahko nevarna dejavnost s posledično objektivno odgovornostjo za nastalo škodo (173. člen zakona o obligacijskih razmerjih). Vendar pa revizijska teza v tej smeri ni sprejemljiva. Kup peska sam po sebi v ugotovljenih okoliščinah ni bil nevarna stvar. Po tožbenih trditvah naj bi do škode prišlo zaradi spiranja peska in njegovega raznašanja, ker naj bi izostala ustrezna zaščita. Tožba torej gradi odškodninsko odgovornost tožene stranke na domnevni krivdi zaradi opustitve predpisov o zaščiti pri delu, ne pa na objektivni odgovornosti. Po povedanem pa niti o enem, niti o drugem ni potrebno razpravljati:

pesek tožene stranke, ustrezno zaščiten ali ne, ni bil vzrok tožničinega zdrsa.

Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).